Piše: Gašper Blažič
Medtem ko vlada popolnjuje svoje vrste z novo (in hkrati staro) pravosodno ministrico Andrejo Katič, ki jo poznamo iz časa Šarčeve vlade (in je tudi funkcionarka borčevske zveze), je 3. marca minilo 15 let od dogodka, ki je pretresel Slovenijo.
Tistega dne se so namreč vstopili v morišče, to je v rudniški jašek Barbara pri Hudi jami blizu Laškega. Čeprav je bilo morišče znano že prej – še v osemdesetih letih so tam nastavili alarmno napravo, miličniki pa so odstranjevali cvetje in sveče pred vhodom v rudniški jašek, kar pomeni, da so mnogi vedeli za to morišče –, je bil vstop v notranjost pravi šok. Na tisoče mumificiranih trupel za enajstimi pregradami je zagotovo osupnil celotno slovensko javnost, celo tiste, ki so sicer upravičevali komunistične pokole. Nekaj dni kasneje je sledil šok še s strani tedanjega predsednika republike Danila Türka, ki je to označil za »drugorazredno temo«.
Stalinistična politika sedanje vlade
Morda je samo naključje, da je ta obletnica nekako v času, ko so v evropskem parlamentu predstavili peticijo o pravici do groba in spomina, o čemer smo poročali pred kratkim. Vendar takrat vse podrobnosti o peticiji še niso bile znane. Kot je v svoji javni izjavi ob 15. obletnici vstopa v notranjost morišča zapisal predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman, so člani odbora za peticije evropskega parlamenta vseh političnih pripadnosti soglasno podprli peticijo. Predsednica odbora Dolors Montserrat je po seji odbora dr. Mitjo Ferenca, ki je kot prvi podpisnik peticije sodeloval na seji, pisno obvestila , da bo »peticijo posredovala pristojnim nacionalnim organom prek Stalnega predstavništva Slovenije pri Evropski uniji in Neformalni skupini EP za evropsko spominjanje«. »Slovenski uspehi pri odkrivanju, raziskovanju, urejanju prikritih morišč in grobišč, izkopi in pokopi posmrtnih ostankov so bili torej v evropskem parlamentu sprejeti kot velika tema. Kot civilizacijski dosežek,« je zapisal Dežman, ki meni, da so v vseh teh letih kljub velikim oviram vendarle nekaj dosegli.
Vendar pa je ta čas najbolj boleča točka pri vsem tem odnos sedanje vlade, ki je, kot je zapisal Dežman, večkrat ravnala v duhu novodobnega stalinizma, saj je očitno odločena, da še naprej brani sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. »Vlada RS, Mestna občina Ljubljana in še kdo so na vrsti, da dojamejo, da v evropskih očeh njihovo rasistično razlikovanje žrtev kot tudi nespoštovanje temeljnih pravic do groba in spomina, resnice in pravice sramotijo Republiko Slovenijo in jo vračajo v totalitarno preteklost. S tem dušijo tudi možnosti za sožitje in odpuščanje. Prav zato smo dolžni nadaljevati procese tranzicijske pravičnosti ter obveščati evropsko in svetovno javnost o naših dosežkih in tudi nasprotovanjih, ki skušajo ovirati odkrivanje resnice, zagotavljanje pravice in zanikajo pravico do groba in spomina,« je med drugim zapisal Dežman v javni izjavi, ki smo jo v celoti objavili na spletni strani Demokracije tako kot izjave civilnodružbenih organizacij, kot so Vseposvojitev, Združeni ob Lipi sprave in Nova Slovenska zaveza, katerih povzetke objavljamo v nadaljevanju.
Osem let v gajbicah!
Poglejmo, kaj so še zapisali ob žalostni obletnici. Društvo Združeni ob Lipi sprave − zastopa ga zaslužni profesor dr. Janez Juhant, ki je nasledil pokojnega prvega predsednika dr. Stanislava Klepa − je zapisalo: »Sočustvovanje ob ženskih kitah, ob obnemoglem, ki si je skušal s prsti izkopati rov v svobodo, ter neiztrohnjenih pomorjenih telesih se je spričo medijskega molka in ignoriranja politike spet prevesilo v vsakdanjost političnega pragmatizma in ohranjanja ‘pridobitev revolucije’. Žrtve so osem let nepietetno v gajbicah čakale na pokop. Agonija pobitih se je 26. 10. 2017 končala z žalno slovesnostjo ‘začasnega’ pokopa na Dobravi pri Mariboru.« Gre torej za prekop iz prikritega morišča, ki pravzaprav sploh ni grobišče, na dostojno mesto. Prav pri tem pa je bilo največ ovir, saj so s posmrtnimi ostanki pogosto ravnali kakor svinja z mehom. Glede tega se je oglasila tudi Nova slovenska zaveza, v njenem imenu predsednik dr. Matija Ogrin: »Kolikor nam je znano, so vse žrtve pokopane na Dobravi pri Mariboru. V premislekih o pokopu žrtev iz Kočevskega roga večkrat poudarimo, da bo tudi žrtve Hude jame treba pridružiti tem iz Macesnove gorice in drugih morišč v skupni kostnici, ki naj bo najprej izraz sprave z mrtvimi, od tod pa tudi znamenje pomiritve med živimi. Upamo, da pri žrtvah iz Kočevskega roga ne bodo minila leta, kakor pri teh iz Hude jame, preden bodo dosegle svoj grob na Žalah v Ljubljani.«
Mrliški list in vrnitev v narodov spomin
Kot je še zapisala NSZ, je bila med žrtvami Hude jame približno desetina mladih žensk, morda tudi dekleta iz taborišča na Teharjah. »Ob misli na te ženske se grozovitost zločina stopnjuje. Stopnjuje pa se tudi potreba, da vsaj z nagibom svoje volje in sočutja počastimo veličino njihovega trpljenja. Pokojni Justin Stanovnik, ki je sam preživel Teharje, bi rekel, da ob takšnem spominjanju postajamo boljši ljudje. Zaradi njih torej in zaradi nas samih se moramo žrtev iz Hude jame spominjati. V rovu sv. Barbare so našli med trupli tudi slovenski molitvenik. V temi je mogla umirajoča žrtev le z dotikom obujati spomin na svete stavke v njem. Ta molitvenik se pridružuje križcem in rožnim vencem, najdenim ob Macesnovi gorici, ki so visoko, sublimno oznanilo o tem, kakšna je bila kultura, ki je naše pobite vodila v življenju, ki je posvetila njihove smrtne ure, kultura, ki jih je vodila v večnost.« In ne gre le za spomin, ampak tudi za pisno dokumentacijo, da žrtve res obstajajo. Kot je zapisal dr. Juhant: »Kot žrtve Hude jame in drugih nad 700 morišč po Sloveniji so tudi rojake v Macesnovi gorici na Kočevskem in Rome revolucionarni oblastniki umorili na skrivaj in brez sodb, jih ‘obsodili’ na neobstoj in tako grobo poteptali tisočletno civilizacijsko normo, da si vsak človek zasluži grob in spomin. 3450 rojakov iz Macesnove gorice zdaj v prostorih Komunale v Kočevju čaka na mrliški list, krste, dostojen individualni pokop in vrnitev v narodov spomin. To jim dolguje demokratična Slovenija, da opraviči svojo ustavno in demokratično zavezo, ki je temelj za mir in spravo med nami in upanje za dostojno življenje prihodnjih rodov. Pokop mora biti na Žalah v Ljubljani, glavnem mestu demokratične Republike Slovenije.«
Travma in zdravljenje
Oglasila se je tudi civilna iniciativa Vseposvojitev, ki jo vodi Romana Bider. Opozarja na posledice travme: »Nepredelani travmatski dogodki obremenijo več generacij. Strokovnjaki govorijo o transgeneracijski travmi, ko posameznik čuti posledice travmatskega dogodka, ki ga sam ni doživel, doživeli pa so ga njegovi starši, stari starši ali še bolj oddaljene generacije. Takšni potomci imajo slabšo funkcionalno prilagoditev kot ljudje, ki travme niso imeli. Nagnjenost k sovražnosti in gospodovanju se prenaša iz roda v rod. Kadar travme ne zdravimo, kadar se ne prepustimo žalovanju, nam ostanejo posledice in trpljenje. Okrog 70 odstotkov ljudi, ki so doživeli različne travmatske dogodke, poroča tudi o tako imenovani posttravmatski rasti, o pozitivnih posledicah težkih življenjskih preizkušenj. Ob trpljenju zorimo, postajamo močnejši in odpornejši, trdneje povezani z bližnjimi in s stvarstvom. Občutja človeške bližine in solidarnosti s predniki in njihovimi svojci, ki so bili udarjeni s krivicami in trpljenjem, sprožajo notranje procese, ki porajajo uvid in etično ustvarjalnost. Etična ustvarjalnost je povezana z dobroto, ljubeznijo in resnico. Osebna posvojitev žrtve in negovanje spomina nanjo ima tako realne posledice v svetu.«
Leta 1943 so komunisti po zavzetju Turjaka pobili vse ranjence na protirevolucionarni strani. Nas to kaj spominja na evtanazijo?
In prav na tem mestu velja ob tej pomembni izjavi iniciative Vseposvojitev tudi spomniti, da se ne pogovarjamo samo o pobitih domobrancih. Pogovarjamo se o vseh žrtvah revolucije: vojaških, civilnih, o moških, ženskah, odraslih, otrocih, starejših … To velja izpostaviti predvsem takrat, ko bodo zagovorniki pokolov spet vlekli na dan kolaboracijo z okupatorjem.
Najprej diskreditacija, nato likvidacija
A to, kar vzbuja skrb, ni samo odnos do žrtev komunističnega nasilja, ampak tudi podpora koalicije t. i. kulturi smrti. Legalizacije evtanazije se je namreč znašla na dnevnem redu poslancev državnega zbora, saj se po dokaj hudi koalicijski krizi, ki je nastopila zaradi dejanj sedaj že nekdanje pravosodne ministrice (in nekdanje državne sekretarke pri Andreji Katič!) Dominike Švarc Pipan, s takšnimi temami koalicija zopet konsolidira. Da se je razprava o evtanaziji znova znašla v prvem planu, ni naključje, saj se ta čas ujema s stavko zdravnikov, ki traja že dober mesec in pol, pri tem pa vladi ni kaj dosti do pogajanj in do reševanja sistemskih problemov v zdravstvu, ampak je koalicija spustila z verig svoje medijske pitbule, ki sedaj že kar nekaj časa obračunavajo z zdravniki, češ da so navadni pohlepneži in dvoživke (razen morda kakšen Dušan Keber in še nekaj t. i. stavkokazov). In prav v tem grmu tiči zajec: diskreditacija zdravnikov pomeni tudi diskreditacijo medicinske stroke kot takšne, slednja pa večinoma zavrača evtanazijo kot način reševanja problemov. Na najnovejše namere koalicije so se tako nekateri zdravniki že odzvali. Denimo prof. Samo Zver: »Kdo sem jaz, da bom odtegnil življenje nekomu drugemu? Kdo? Stvari, ki se mi zdijo zavržne, ne bom počel. Če bo moja zdravniška usoda pogojevana s tem, ali bom to naredil ali ne, ne bom. Znam kaj drugega. Lahko grem kopat jarke.« Na to temo se je oglasil tudi znani kirurg Erik Brecelj: »130.00 ljudi nima družinskega zdravnika, sedaj jim bomo pa ponujali evtanazijo? Sedaj bom nesramen – dame, ki to ponujajo, zelo hitro pridejo do zdravnika. Kaj pa ljudje zunaj Ljubljane, ki ne morejo priti do zdravnika, ki nimajo zvez, da bi prišli do tistega, kar plačujejo? A kdo pomisli nanje? A zdaj jim bomo pa ponujali evtanazijo? V Sloveniji ni niti prostora za debato o evtanaziji, ker imamo toliko stvari neurejenih, začenši s paliativno medicino.« Ob tem velja spomniti, da Brecelj ni kdorkoli, saj ima vsakodnevni opravek z rakavimi bolniki. Zato je tudi dejal: »Kot zdravnik sem zavezan kodeksu medicinske etike. Noben zakon ni nad kodeksom. Imamo primere iz zgodovine, ko so diktatorji sprejemali zakone in ukazovali zdravnikom početi stvari, zaradi katerih nas je lahko sram. Evtanazija je v nasprotju s kodeksom medicinske etike, lahko sprejmejo kakršnekoli zakon, kodeksa medicinske etike ne bom kršil.« Kot pravi, raje vrne licenco, kot da izpolnjuje ukaze ljudi, ki »leta niso prejeli bolnika za roko«.
Medtem ko je varovanje človekovega življenja »drugorazredna tema«, se kultura smrti čedalje bolj razrašča.
Tisto, kar je najbolj skrb vzbujajoče, pa je dejstvo, da želi koalicija z novim zakonom, ki bi legaliziral evtanazijo, anulirati ugovor vesti pri zdravstvenih delavcih, na drugi strani pa tudi suspendirati kazenski zakonik, ki pomoč pri samomoru opredeljuje kot kaznivo dejanje. In konec koncev, če bodo evtanazijo potrdili poslanci (lahko jo kasneje prepreči le še referendum), vlada tovrstnega »mačka v žaklju« ponuja kot hitro rešitev zdravstvenega vprašanja glede na vse večji kadrovski problem, ker se število delavcev v zdravstvu krči, zdravniki pa odhajajo v tujino, prav tako tudi domovi za starejše vse bolj »dihajo na škrge«. Vendar očitno vlade to ne zanima, saj ne namerava nikogar spraševati, ali se strinja ali ne. Tako kot pri določitvi dveh azilnih centrov, ko se ji niti ni ljubilo obvestiti dveh občin, da sta »srečni dobitnici« pri žrebu za najbolj do migrantov gostoljubni občini v Sloveniji.
Najprej diskreditacija (zdravnikov), nato likvidacija (bolnikov) torej. Postopek, ki ga poznamo že iz leta 1943, ko so komunisti, ki so najprej skupaj z italijanskimi topničarji napadli Turjak, nato pa z lažno obljubo amnestije pobili tudi vse ranjence. In tudi zdravnika, ki jim je pomagal. To je bil Ludvik Kožuh, oče takrat komaj rojene Mateje (poročene Novak), kasnejše zdravnice in funkcionarke. Vse jasno.
