Piše: Metod Berlec
V dneh pred božičnimi in novoletnimi prazniki smo se pogovarjali z upokojenim novinarjem Tonetom Jakšetom, ki je poldrugo desetletje delal na Švedskem, po vrnitvi v domovino pa je bil zaposlen kot novinar pri Dolenjskem listu v Novem mestu. Je avtor in soavtor številnih knjig in podlistkov.
DEMOKRACIJA: Gospod Jakše, lani smo pri Založbi Nova obzorja ponatisnili dve vaši knjigi. Ena nosi naslov Okus po pelinu, druga Poti iz sanj. Najprej pa bi govorila o vašem življenju v tujini. Zakaj ste si za svoje študentsko delo izbral prav Švedsko? Vam je bila Skandinavija že od nekdaj pri srcu?
Jakše: No, vse skupaj je le stvar naključja. Z Jožetom Stanišo, znancem iz mladih let, takrat študentom matematike in fizike, sva se na pragu poletja 1966 srečala v Ljubljani. Potožil mi je, da bo verjetno pavziral, ker ga čaka še nekaj težkih izpitov. Tudi mene je čakalo še več izpitov in diploma. Torej je bilo pred nama težko leto. »Kaj če bi šla za nekaj mesecev na študentsko izmenjavo v tujino, nekaj bi zaslužila, izboljšala znanje tujega jezika, pa še te zagamane Juge bi se za nekaj časa znebila. Jaz imam zveze pri študentski organizaciji, bi poskusila?« je predlagal. Takoj sem bil za. Doma sem bil s kmetov in nisem se ustrašil nobenega dela.
Študentje z vseh koncev Evrope so poleti prihajali v Jugoslavijo spoznavat ta čudni gospodarski sistem na drugi strani železne zavese, ki se je prav na jugoslovanskem koncu začela nekoliko trgati. Za naju pa ni bilo tako preprosto, saj je bilo birokracije precej in bila je že skoraj jesen, ko sva se znašla na vlaku za tujino. Bila sva tudi precej naivna, saj sva si predstavljala, da se bova izpopolnil v angleškem ali francoskem jeziku. A prosta mesta za to smer so bila hitro zapolnjena. Preostala nama je edino Švedska. In tako sva se z vlakom odpeljala prek Dunaja, tedanjega Vzhodnega Berlina, Baltika v Stockholm. Delala sva na njegovem južnem koncu, na otočku sredi zaliva, kjer se je nedolgo pred tem zgodila ena velikih ekoloških katastrof. Cisterne ob ogromnih pečeh, potrebnih za taljenje svinca, so začele puščati in nafta je prepojila zemljo na otočku, kjer je stala tovarna. Stavbo so potem preselili v severozahodno predmestje Stockholma, midva pa naj bi pomagala pri odstranjevanju velikanskih elektromotorjev. Za to delo je bilo na voljo nekaj starejših Švedov, ki niso znali nobenega tujega jezika, in midva.
Po morskem kanalu mimo tovarne so plule ogromne tovorne ladje in zastave na njih so izdajale države njihovega izvora. Največ je bilo ruskih pa poljskih, finskih, danskih, švedskih in norveških. Vsakič, ko je ladja zaplula mimo otočka, mimo mestnih stavb in pod velikanskimi mostovi, se je oglasila ladijska sirena in midva sva pustila delo ter stekla na pomol. Švedi so se nama smejali, midva pa sva stala kot vkopana in se čudila. »Landkrabbor« so nama rekli, kar naj bi po švedsko pomenilo kopenske rakovice ali nekaj podobnega. Tako nama je čas hitro minil in za zaslužek sva skupaj kupila rabljeni volkswagen, s katerim naj bi se odpeljala domov. Doma naj bi ga prodala in z izkupičkom bi si privoščila še eno leto študija. Tako sva načrtovala. Denarja nama je ostalo le še za bencin, pa za dobro kosilo pred odhodom na dolgo pot čez Evropo. Odpeljala sva se proti najinemu prebivališču in bum. Iz stranske ulice je v naju treščil avtomobil. Volvo amazon. Trdi odbijači, trda pločevina. Na njem ni bilo nič poškodovanega. A najino vozilo? Prednji blatnik zmečkan, zvit nad prednje levo kolo, prednje steklo razbito, jaz pa ves krvav, kajti z obrazom sem treščil vanj. O kakih varnostnih pasovih takrat seveda še ni bilo sledu. Hodila sva okoli avtomobila in javkala. Možakar, ki je treščil v naju, ni znal nobenega tujega jezika ali pa se je le delal tako. Odkimaval je, potem pa pokazal z roko proti mestu in dejal: »Polis, polis!« Midva sva se strinjala in gledala za njim, ko se je odpeljal. Policija bo rešila problem, sva bila prepričana. Minilo je kar nekaj časa, da sva dojela resnico: nikoli več ga ne bova videla! Ostala sva sama z razbitim avtomobilom, brez denarja, v tujem mestu daleč na severu Evrope. Toliko sva z roko zravnala blatnik, da se je kolo vrtelo, in se odpeljala do najinega prebivališča. Delodajalec je razumel najino stisko in podaljšal najino zaposlitev. Spustila se je noč in začela se je zima.
DEMOKRACIJA: Nedvomno je bila to res korenita sprememba v vašem življenju. Zamenjali ste slovensko podeželje v osrčju Evrope za velemesto na severu Evrope, poletje za zimo, dan za noč. Nedvomno je velika sprememba v vseh pogledih!?
Jakše: Tudi sicer je bil čas šestdesetih in sedemdesetih let z več vidikov zanimiv in ni mi žal, da sem takrat večino časa preživel na Švedskem. Živeti tisti čas v Stockholmu je bilo, kot bi imel vstopnico za prvo vrsto balkona. Ves svet je bil pod tabo. Pri opravljanju različnih kratkotrajnih del – bil sem monter, šofer, zabaviščni delavec, tiskar, raznašalec časopisov, novinar, producent. Na univerzi sem med študijem švedščine srečeval veliko čudovitih ljudi z vseh koncev sveta. Marsikje po svetu so bili družbeni preobrati, državni udari, revolucije in protirevolucije in mnogi so iskali miren kotiček za bivanje, delovanje in študij. Bili so mladi z vseh celin, zlasti veliko je bilo takrat Južnoameričanov in Korejcev. Tudi sicer je bil to precej turbulenten čas, čas hipijevstva, glasbenih in družbenih izbruhov ter splošne sproščenosti. Tako sem videl tisti čas tedaj in tako ga vidim še danes.
DEMOKRACIJA: Ob tem me zanima, kako gledate na takratne in današnje migracije? Imajo današnje migracije v Evropo in v razviti svet nasploh kaj skupnega s tistim, kar ste vi osebno doživeli kot ekonomski migrant pred desetletji?
Jakše: Sedanje migracije vidim samo kot tragično in neuresničljivo reprizo tistega časa. Onesrečile bodo mnoge – tako tiste, ki emigrirajo, kot tiste, kamor prihajajo. Ne razumem pa naših in evropskih tako imenovanih levičarjev. Že od mladih nog smo se učili v šoli o revoluciji in napredku, ki naj bi ga širili naprej tudi v nerazvite dežele. Z emigracijami pa delamo prav nasprotno – namesto napredka širimo zaostalost. Toleranca do nje ni pravo človekoljubje. O tem bi morali razmisliti tisti, ki imajo moč vplivati na mednarodno politiko, in usmeriti pomoč tja, od koder migranti prihajajo, ter urediti razmere tam tako, da bodo lahko ostali v domovini.
Celoten intervju si lahko preberete v aktualni tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
