V nedeljo je slovenska javnost izvedela, da je umrl Ivan Oman, soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze. Oman je bil eden ključnih ljudi pri ustanavljanju Demosa in osamosvajanja Slovenije. Kot kandidat Demosa je bil leta 1990 izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije, leta 1992 pa za poslanca prvega sklica Državnega zbora Republike Slovenije. Septembra bi dopolnil 90 let. Spodaj objavljamo intervju, ki smo ga imeli z njim aprila 2010 v reviji Demokracija.
Ivan Oman se je rodil leta 1929 v Zmincu pri Škofji Loki. Po osnovni šoli je začel delati na očetovi kmetiji. Pri 31 letih je prevzel posestvo in se poročil. Z ženo Marijo imata sedem otrok. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pridružil kmečkemu gibanju in sodeloval v vseh večjih pobudah tistega časa. Maja 1988 je postal predsednik na novo ustanovljene Slovenske kmečke zveze. Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik. Leta 1990 je bi izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije. Bil je edini član predsedstva, ki je odločno podprl ustanovitev Slovenske vojske in ni podpisal kapitulantske »deklaracije za mir«. Ker si je želel, da bi se Slovenska kmečka zveza, ki se je preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, združila s Slovenskimi krščanskim demokrati, je prestopil v SKD. Stranki sta kljub temu še skoraj celo desetletje hodili vsaka svojo pot. V mandatu 1992 do 1996 je bil poslanec, izvoljen na listi Slovenskih krščanskih demokratov. Potem se je umaknil iz aktivnega političnega življenja. Ob združitvi SLS in SKD se je spet znašel v združeni SLS+SKD Slovenski ljudski stranki, ki se danes spet imenuje Slovenska ljudska stranka. Še danes pomaga sinu na domači kmetiji.
Pred dnevi smo se spominjali dvajsete obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni. Kako ste jih doživljali?
Z velikim pričakovanjem. V Slovenski kmečki zvezi smo se praktično dve leti pripravljali na te volitve. Ko se je ustanovila kmečka zveza, smo se prav hitro zavedali, da je čez dve leti rok za volitve, in vedeli smo tudi, da ne bodo več take, kot so bile do tedaj, ko so bile samo farsa, ampak da bodo precej verjetno prave. Zato smo hiteli širiti svojo organizacijo po vsej Sloveniji, saj brez tega na volitvah nimaš kaj početi. Potem so prišli tisti dogodki v letu 1989, ko smo sodelovali v t. i. Smoletovi koordinaciji, kjer smo pritiskali, da bi prišlo po poljskem vzoru do ustanovitve okrogle mize, kjer bi se dogovorili, kakšne volitve naj bi bile. V t. i. alternativni koordinaciji smo sprejeli izjavo, kakšne volitve hočemo. Sledila so pogajanja, kakšen volilni sistem naj bo. Zadeva se je končala konec leta s sprejetjem volilne zakonodaje in z zakonom o političnem organiziranju.
Na znamenitem zborovanju Demosa v ljubljanskem Cankarjevem domu 17. januarja 1990 ste odločno in samozavestno napovedali zmago na volitvah. Ste res verjeli vanjo?
Seveda sem verjel. Vedel sem, kakšno je razpoloženje ljudi. Mi sicer nismo imeli možnosti, da bi opravljali raziskave javnega mnenja. Vsekakor pa je to prav gotovo opravljala takratna oblast oziroma partija. Oni so vedeli, kakšen je javnomnenjski utrip ljudi, zato so vedeli, kakšen bo rezultat. Mi pa smo verjeli v svoj uspeh. To je nekako napovedal tudi dr. Jože Pučnik ob predstavitvi programa Demosa, ko je dejal, da bomo prevzeli odgovornost za vodenje slovenske države.
Ste se o ustanovitvi Demosa dogovorili v tem prostoru, kjer se sedaj pogovarjamo?
Ni tale miza in kuhinja, ampak na drugem koncu hiše. Kar nekajkrat smo se zbrali pri meni. Toliko časa, da so socialdemokrati našli svoje prostore na Sternenovi v ljubljanski Šiški, potem pa smo se srečevali pri njih.
Po zmagi Demosa na volitvah ste sodelovali pri sestavljanju nove vlade. Slovenska kmečka zveza je bila pri tem precej radodarna, če se lahko tako izrazim, saj ste večino svojih mest v vladi prepustili drugim strankam.
Poglejte, s težavo smo pridobili kmetijskega ministra. Ne zato, ker so nam znotraj Demosa oporekali to pravico, ampak preprosto zato, ker ljudi za to mesto ni bilo. Sam sem si prizadeval pridobiti dobrega agrarnega ekonomista za resor za trg in splošne gospodarske zadeve, a je naštel vse mogoče izgovore, zakaj ne pristaja na to. Takrat se ljudje še niso tako pulili za ministrske položaje. Takrat so se ljudje še bali nastopati v politiki. Težko je bilo pridobiti celo kandidate za poslance, takrat se je reklo delegate, kar pomeni eno in isto. Ljudje so se bali, ljudje so se bali marsičesa. Niso vedeli, kako se bodo stvari iztekle. Ko sem postal predsednik kmečke zveze, me je eden od kmetov nedaleč od tukaj vprašal: »Ali se ne bojiš, da te bo avto povozil?« No, odgovoril sem mu, da vem, da se lahko marsikaj zgodi, da pa se ne bojim. »Če se bomo bali, ne bomo nič premaknili.« No, to, da je koga povozil avto, je nekako priznala vdova Aleksandra Rankovića v svojih spominih, saj je vedela, kako je obračunavala Udba s svojimi političnimi nasprotniki.
Maja 1990 je prisegla Demosova vlada. Kako na splošno ocenjujete njeno delovanje in delovanje njenega predsednika Lojzeta Peterleta?
Poglejte, na dan volitev smo se predsedniki Demosovih strank zbrali na posvet v knjižnici Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Tam sem predlagal, da se naprej dogovorimo, katera stranka bo dala mandatarja. Predlagal sem, naj bo to tista, ki bo znotraj Demosa dobila največ glasov. In tako so bili to Slovenski krščanski demokrati. Lojze Peterle se je močno branil prevzeti ta položaj. Ponujal je, da bi to prevzel dr. Jože Pučnik. Sam pa sem vztrajal, da je pač tako dogovorjeno, da mora Peterle to funkcijo sprejeti. In Pučnik je predlog zavrnil in ni bil pripravljen prevzeti tega mesta. Takrat je bilo še tako, da so se ljudje otepali pomembnih funkcij. Vsi smo bili novinci v politiki, vsi smo bili brez kakšnih pomembnih izkušenj. Vsem se je stvar zdela precej negotova; ni bila tu samo slovenska partija, mi smo bili samo ena izmed majhnih republik v sklopu jugoslovanske federacije.
Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 ste bili izvoljeni za člana slovenskega predsedstva. Znotraj njega ste bili praktično najbolj zagrizen zagovornik odločitve za samostojno slovensko državo.
Upam si reči, da je bil tak tudi dr. Dušan Plut, predsednik Zelenih Slovenije. Bil je izrazito privržen samostojnosti slovenske države, to je treba poudariti. Politično je bil vsaj delno usmerjen drugače kot jaz. Voditelj zelenih je prej levo orientiran kot desno, vsaj v Zahodni Evropi je tako.
Kako pa je bilo v predsedstvu sodelovati z Milanom Kučanom, ki je kot zadnji šef Zveze komunistov Slovenije postal predsednik slovenskega predsedstva?
Milan Kučan je bil zelo pragmatičen politik, tako da se je dalo sodelovati. Veliko stvari je bilo, kjer je bilo nekako logično, da sodelujemo. Slovensko partijo je po svoje tudi ogrožal Miloševićev srbski nacionalkomunizem. Slovenska partija je bila zato že leta 1989 prisiljena iskati nekakšen nacionalni konsenz; na primer z zborovanjem v ljubljanskem Cankarjevem domu februarja 1989 in potem, ko so prepovedali t. i. miting resnice v Ljubljani 1. decembra istega leta. Slovenske komuniste je ogrožal srbski nacionalkomunizem.
No, če malo preskočiva naprej in se dotakneva obdobja po uspešni slovenski osamosvojitvi, ko je koalicija Demos, ki je uresničila tisočletni sen slovenskega naroda, relativno hitro razpadla.
Demos je po moje začel razpadati takoj po volitvah, saj znotraj njega ni zmagala »prava« stranka. To je po svoje čudno. Krščanska demokracija je očitno moteč element za nekatere liberalno misleče, kar je bilo značilno za krog okoli Nove revije. Kot je pozneje dejal eden od pomembnih novoreviješev Tine Hribar za LDS, »mi smo jim dali oblast«. Seveda so jim jo dali, ker je bilo treba odstraniti krščanske demokrate. Vsa stvar je nekoliko neresna, če gledamo z vidika nacionalnega interesa. Lahko bi zdržali skupaj vsaj še nekaj mesecev. Ko je prišlo v začetku leta 1992 mednarodno priznanje Slovenije, je bil čas, da se krščanski demokrati vržejo iz vlade. Dobro se spominjam dogodkov spomladi 1992, ko je sledila t. i. konstruktivna nezaupnica Peterletu in izvolitev Janez Drnovška za mandatarja. Januarja sem bil na obisku v Moskvi pri ruski kmečki stranki, kasneje še pri češki kmečki stranki v Pragi in v tistem času so se začeli dogovori o novi koaliciji. Enkrat, mislim da marca, sem šel na enega takih sestankov v prostorih parlamenta, kjer so se pogovarjali, kakšno koalicijo naj bi imeli v prihodnje. Vedel sem, takrat je bilo to že jasno, da ni mogoče več zagotoviti večine Lojzetu Peterletu. Potem sem rekel, da bomo za mandatarja podprli Jožeta Pučnika pod pogojem, da bo oblikoval koalicijo, v kateri bodo tudi krščanski demokrati. Rekel sem, naj se s krščanskimi demokrati dogovori on sam. Potem takega sestanka ni bilo več ali pa o tem nisem bil obveščen. Sledila so glasovanja o zaupnici vladi in kandidatih za mandatarja; najprej Marku Voljču, nato Igorju Bavčarju. Nihče ni dobil dovolj glasov, potem pa je bil vendarle za novega mandatarja potrjen Janez Drnovšek. Še potem so se dogajale neke kombinacije. Vem, da je Drnovšek želel, da bi kmetijski minister ostal profesor dr. Jože Osterc, vendar je pod pritiskom moral odsloviti tudi Osterca, tako da ga je nasledil, če se ne motim, Jože Protner. Najbrž so bile še kakšne zakulisne igrice, vendar zanje ne vem.
Vaša velika želja takrat je bila, da bi se Slovenska kmečka zveza, ki se je sčasoma preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, in Slovenski krščanski demokrati združili. Sami ste takrat skušali s prestopom v SKD pospešiti to združitev. Takrat se to ni uresničilo, se je pa to precej neuspešno zgodilo leta 2000.
Že od samega začetka sem želel, da se obnovi predvojna Slovenska ljudska stranka, ki je bila zgrajena na temelju krščanske demokracije, na temelju filozofije krščanske demokracije. Taka stranka bi lahko nastala iz takratne SKD in SKZ. Takrat še nobena od teh dveh strank ni bila tako močno profilirana, da bi bilo to lahko moteče. Želje nekaterih so bile drugačne, zato do tega ni prišlo in je konservativna opcija postala marginalna. Sedaj je, kar je, in težko je pričakovati, da bi se v kratkem času kaj takega lahko zgodilo. Bo se pa, le vprašanje je kdaj!
Če greva še k bolj aktualnim zadevam. Kakšna se vam zdi Pahorjeva vlada v primerjavi s prejšnjo, Janševo?
Za časa Janševe vlade je bil red, sedaj pa je nekaj čudnega. Borut Pahor niti ni tako slab, ampak ta druščina je nekaj posebnega, je nekaj čudnega. Vsi izhajajo iz istih korenin, iz partije. Zakaj se ne morejo razumeti, pa mi ni jasno. Zares je ena frakcija LDS, SD naj bi bili socialdemokrati. V Vzhodni Evropi se imajo vsi nekdanji komunisti za socialdemokrate, kar pa je čudno. Ne vem, kako si to upajo trditi, ko pa so še pred nekaj desetletji komunistični propagandisti zmerjali socialdemokrate kot izdajalce interesov delavskega razreda. Skratka, vsi naši vladni predstavniki izhajajo iz komunističnih vrst, kljub temu pa se prepirajo. Ni mi jasno, ali gre za dejanske razlike med njimi ali samo za prestižno tekmovanje. Vsekakor je čuden nered. Država je za časa Janševe vlade delovala, bil je red, danes pa se ne ve nič. Vprašanje je, koliko ima Pahor sploh avtoritete v tej vladi, vseskozi ga skušajo spodnesti, hkrati pa se zavedajo, da bi brez njega težko vladali.
Se vam zdi, da bo ta vlada zdržala do konca mandata? Bi bilo morda bolj smiselno, da bi izvedli predčasne volitve, pa čeprav so v realnosti težko izvedljive?
No, so zelo lahko izvedljive, če bi Pahor odstopil. Če je vlada brez predsednika vlade in v tridesetih dneh ni mogoče izvoliti novega mandatarja, potem mora predsednik republike razpisati predčasne volitve. Vse je odvisno od Pahorja. Če se bo odločil, da bo vztrajal do konca, bo vztrajal in bomo imeli čez dve leti redne volitve. Če pa mu bo teh igric dovolj, bo verjetno prisiljen odstopiti, če ga lastne koalicijske stranke ne bodo več podpirale. Potem mu ne preostane nič drugega kot odstop in predčasne volitve. Vsekakor pa bi bilo prav, da bi se volitve prestavile na pomlad, da bi nova vlada lahko pripravila proračun. No, sicer se ta sedaj sprejema za dve leti, a nič ne velja, saj ga kar naprej spreminjajo.
Bi na predčasnih volitvah prišlo do preobrata?
Vsekakor pričakujem, da bo na prihodnjih volitvah zmagal Janša. To je logika stvari. Je pa dobro, da se oblast menja, saj se vsaka oblast po določenem času pokvari. Mislim, da sta za eno oblast dovolj dva mandata, potem pa so potrebne spremembe. To ne velja samo za državno, ampak tudi za občinsko raven.
Vas kaj moti, da premier Pahor tako dolgo išče novega kmetijskega ministra? Ali je to ministrstvo res tako nepomembno, da ga lahko nekdo vodi začasno, tako mimogrede?
To ministrstvo je eno najpomembnejših in eno najtežjih, če ne pomislim na ministrstvo za finance. Svojčas je dejal Pahor, da ima Slovenija ljudi kvečjemu za eno vladno ekipo in pol. Sedaj jih je premalo še za eno vladno ekipo, saj tako dolgo išče ministra za kmetijstvo. Kmetijsko ministrstvo je zelo zahtevno in težko. Treba je marsikaj vedeti in marsikaj znati. Za druga ministrstva, z izjemo finančnega, je marsikdo dober, za kmetijskega pa ne. Vsekakor kaže, da se ga vsi otepajo.
Ali mislite, da je tako tudi zaradi afere z bulmastifi ali zaradi česa drugega?
Poglejte. Zadeva z bulmastifi je taka neumnost. Vsa Slovenija se ukvarja s podivjanimi psi. Mislim, da je za tem nekaj drugega, ne pa psi in njihova žrtev. Normalno je, da se podivjani psi pokončajo in se iz tega ne dela taka afera. Kmetijska politika pa je važna zadeva. Poglejte, kam smo prišli s tem, da smo imeli tako rekoč zagotovljeno 80-odstotno lastno preskrbo z živili. Ob racionalizirani preskrbi bi v kriznih razmerah to pomenilo dovolj hrane za vse. Sedaj smo nekje na polovici. Kmetijske površine se zmanjšujejo iz leta v leto zaradi neodgovorne pozidave najboljših površin. Naj bo to v primeru predmestnih trgovskih centrov ali v primeru neodgovornega projektiranja avtocest. Vse to čaka novega ministra. Če se spomnimo časov pred osamosvojitvijo, je ministrstvo za kmetijstvo in ministrstvo za trg pripravilo zaloge za nemoteno preskrbo v primeru daljše motene preskrbe v času osamosvojitve za najmanj pol leta. Pa se je takrat toliko govorilo o nesposobni vladi in njeni domnevni nepripravljenosti ter podobnih stvareh. Takratna Demosova vlada je marsikaj pripravila, vendar tega ni na veliko razglašala, ni delala velike propagande, ampak je delala, kot je normalno.
Slovenija se sooča z veliko gospodarsko in čedalje bolj tudi socialno krizo. Kako vidite vladne protikrizne ukrepe?
O tem ne bi preveč razpredal, saj se na te stvari ne spoznam dovolj. Rekel bi samo to, da je Slovenija majhna pokrajina znotraj Evrope, ki pa je vsa v recesiji. Naj bo kakršna koli vlada, leva ali desna, se bo znašla v težavah. Mogoče se da kaj napraviti, vendar dvomim. Zadnje čase sem razmišljal, da so evropski politiki vzeli na znanje, da je ob sedanji tehnologiji toliko in toliko ljudi odveč in je treba računati s tako in tako brezposelnostjo. Zato se izmišljujejo umetne, fiktivne zaposlitve v administraciji in še kje, tako da je na videz manj brezposelnih, kot jih je v resnici. Ljudje so iznašli način, kako z malo dela in malo truda čim več proizvesti. Tako da ne velja več sistem »v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh«.
V mestih obstaja prepričanje, da se je položaj kmečkega življa po vstopu v Evropsko unijo zaradi subvencij močno izboljšal, da kmetje živijo dobro, da je s tem problem slovenskega kmetstva rešen, da kmetje vselej nekako preživijo…
Problem kmetstva ni rešen. Ni in ne bo. V času te recesije se je položaj tako poslabšal, da stvari rešuje edino subvencija. V zadnjem času se položaj nekoliko izboljšuje. Slovensko kmetijstvo je v glavnem odvisno od govedoreje. Smo travnata dežela, v glavnem na Kranjskem, manj na Štajerskem in v Pomurju, kjer je bolj vinogradništvo, sadjarstvo in poljedelstvo. Tu gre predvsem za govedorejo in pridelavo mleka. Cena je v zadnjem času padla skoraj za tretjino. V zadnjem času se sicer nekoliko izboljšuje, za pol centa, cent. Kmetje živijo predvsem od amortizacije. S prihodkom, ki ga realizirajo s prodajo pridelkov, komaj pokrivajo stroške. Za svoj zaslužek pa uporabijo tisto, kar bi sicer šlo za amortizacijo. Če se stvari ne bodo popravile, bo hudo, ko se bo njihova strojna oprema iztrošila. Upajmo, da stvari ne bodo šle tako daleč. Prej kot bodo propadli kmetje, pa bodo propadli trgovci s kmetijskimi stroji, saj jih kmetje ne kupujejo več, ker jih nimajo s čim plačati. Kredita pa ne moreš vzeti, če ne veš, kako ga boš vrnil, kako ga boš odplačeval. V glavnem se krediti najemajo pri Deželni banki Slovenije in odplačevanje se da na trajnik, potem pa ostaneš brez denarja. Upam le, da se bodo stvari popravile. Vsekakor se moramo zavedati, da država ne daje kmetom denarja kar tako. Evropska unija bo sčasoma začela zmanjševati in ukinjati subvencije. Vsekakor pa bodo morale ostati subvencije vsaj za hribovske kmetije, da se bo obdržala poselitev in urejena krajina. Drugače jih bo gor držalo edino to, da v mestih ne bo mogoče dobiti službe.
V tem mandatu je bilo nekaj spornih odločitev, kot sta recimo vnovično imenovanje ene od ljubljanskih cest po Titu ter odlikovanje nekdanjega šefa Udbe in socialističnega republiškega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla. Kako to ocenjujete?
Najmanj, kar je treba reči, je, da je to neokusno. V Ljubljani smo spet dobili Titovo cesto. Ne vem, ali lahko pričakujemo, da se bo v Rimu sedaj pojavila Via Mussolini ali v Berlinu Adolf Hitler Platz.
Se vam zdi predlog zakona, ki predvideva, da bi tudi istospolni partnerji lahko posvojili otroka, primeren?
Tudi to je neke vrste deviacija. Družina je skupnost moža in žene, seveda z otroki; če jih po naravi ne moreta imeti, jih imata pravico posvojiti. Istospolni partnerji, to ni družina. Nihče jim pa ne brani, da živijo skupaj, če želijo biti skupaj, samo to ni družina. To je deviacija.
Znano je, da ste bili velik zagovornik ustanovitve Slovenske vojske, da ste kot edini član slovenskega predsedstva v začetku leta 1991 obiskali vajo slovenske teritorialne obrambe Premik. Kako ocenjujete zadnjo pobudo za odpravo Slovenske vojske oziroma njeno preoblikovanje v nekakšno majhno gardo, preostali vojaki in vojakinje pa bi postali nekakšni socialni delavci v t. i. varstvenih domovih.
V začetku leta 1988 oziroma takoj po imenovanju za predsednika iniciativnega odbora za ustanovitev Slovenske kmečke zveze sta prišla k meni novinarja Vinko Vasle in Slava Partljič. In sem jima dal intervju za Teleks, ki sta ga nato ponatisnila tudi Kmečki glas in Gorenjski glas. Takrat sem rekel, da je za suverenost naroda potrebna tudi nacionalna vojska. Suveren narod mora imeti tudi svojo vojsko. In to, kar imamo pri nas, je komaj vredno imena vojska, saj so odpravili vojaško obveznost. Imamo nekaj tisoč poklicnih vojakov, ki so plačani, nad poklicno vojsko pa se nisem nikoli navduševal. Kot piše v ustavi, mora biti vsak pripravljen braniti domovino. Če zaradi ugovora vesti ne more sprejeti orožja, mora na drug način pomagati braniti domovino. Sam zagovarjam vojaško obveznost, Slovensko vojsko in tak način njenega delovanja, ki bi morebitnemu agresorju sporočil, da se bo moral soočiti s partizanko vojno. In to bi preprečilo vsako ogrožanje slovenske suverenosti.
Državni zbor je potrdil arbitražni sporazum, na podlagi katerega naj bi se določila meja med Slovenijo in Hrvaško, ki sta ga podpisala slovenski premier Borut Pahor in hrvaška premierka Jadranka Kosor. Se vam zdi, da ustreza slovenskim nacionalnim interesom?
Ko bi se človek spoznal na pravniške formulacije, potem bi to lahko komentiral. Tako pa ne morem. Vsekakor je treba po dvajsetih letih te stvari rešiti. Je pa res, da bi bilo to laže rešiti leta 1991.
In še za konec. Kaj bi bilo treba storiti, da bi se Slovenija spet znašla na pravi poti?
Dvoje je tu pomembno: prvo je vrnitev h krščanstvu, drugo pa delati za narodno spravo.
Metod Berlec
(Demokracija, št. 17, 19. april 2010)
