Piše: Petra Janša
O novinarski nagradi častnem priznanju Boruta Meška za življenjsko delo, njegovih dobrih in znanih novinarskih zgodbah, občutkih, ko ga je zloglasni Mitja Ribičič »odstranil« s Kmečkega glasu, pa tudi o stanju v slovenskem novinarstvu danes, smo se pogovarjali z legendarnim novinarjem Vinkom Vasletom.
Gospod Vasle, najprej iskrene čestitke za prejeto častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.
Hvala. Človek je vedno vesel, če se ga kdo spomni in ni pozabljen. In da so kolegi, ki moje delo poznajo in menijo, da nekaj velja.
Na omrežju X ste zapisali, da ste skromen človek, ne navajeni nagrad in priznanj, zato vam ta nagrada še posebej veliko pomeni. Tudi zato, ker nosi ime prezgodaj umrlega kolega in prijatelja Boruta Meška. Kako se ga spominjate?
Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Ko sem postal direktor nacionalnega radia, sem se z njim celo pogovarjal, da bi prišel za urednika, a se ni odločil. Takrat se je nasmejal, da mu tako hudo še ni, da bi imel posla z raznimi veselinovići in frelihi – dvema, naj rečem razvpitima radijcema, slabšalno mišljeno. A pota usode so čudna in nenavadna in obeh omenjenih sem se z radia znebil in tako je Borut dobil za šefa – Veselinovića. Spomnim pa se, da ni nikoli omenil, ko je bil že hudo bolan, da je z njim karkoli hudo, zato sem bil šokiran in prizadet, ko sem izvedel za njegov odhod. Posebej še, ko se je razvedelo, da Veselinović z njim ni ravnal, kot bi bilo treba, a to ni nič novega, ker sem ga spoznal kot ošabnega in neprijetnega človeka.
Ena dobrih in znanih novinarskih zgodb, pod katero ste se podpisali, je dolgoletno raziskovalno delo o aferi Hit konec 80. in na začetku 90. let. Kaj vam je bilo takrat pri razkrivanju med Udbo, orožjem in igralništvom najteže?
V resnici je bilo kriminalno napeto, saj smo dregnili v samo jedro te države, ki ga je obvladovala Udba – orožje, mamila, prostitucija, posojilna služba v Hitu, povezana z italijansko mafijo itn. In celo neki nekdanji šef ljubljanske Udbe mi je kasneje nekoč dejal, da smo se v resnici igrali z življenji.
Kaj so povzročila vaša odkritja?
V resnici nič! Bilo je nekaj sodnih procesov, direktor Hita Kovačič je bil obsojen na zaporno kazen in je prišel samo do vratarja na Dobu, ko so mu povedali, da ga je Drnovšek pomilostil. Se pravi, niti minute ni sedel. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Udba se je počasi spet postavila na noge, njihov šef Milan Kučan je bil še kako živ in živahen, nikomur se po osamosvojitvi ni nič zgodilo in so tkali svoje niti še naprej. Denarja je bilo dovolj, ogromno na tujih računih, z njim se je lahko kupovalo in podkupovalo – tudi volitve. S tem denarjem se delajo tudi novi obrazi, ta denar se usmerja tudi v ulične razbijaške pohode, kar je bilo jasno v času covida. Stari izvorni udbovci sicer počasi odhajajo, a za njimi so mladoudbovci, ki svojega prepričanja ne gradijo na ideologiji, ampak na denarju, privilegijih, dobrih službah in se razglašajo za levičarje. Na ta način je nastala vrsta tako imenovanih nevladnih organizacij, ki imajo neodvisnost iz proračuna na tekoče račune.
Danes vemo, da se »udbovske finance« niso nikoli zares razčistile. Zakaj, kako se to vidi?
Nekaj sem omenil že v prejšnjem odgovoru, izvorno pa se je Udba po osamosvojitvi dodatno kapitalizirala s pomočjo pidovskih prevarantov in prevar, z razprodajo državnega premoženja »primernim« kadrom, mislim pa, da se ta neoudbovska kriminalna hobotnica še vedno finančno oplaja s trgovino z mamili in s povezavami z balkansko mafijo. Ne pozabimo pa tudi, da je po osamosvojitvi na primer ves denar partijske centrale poniknil in se je kasneje uporabljal za načrtovanje političnih diskvalifikacij in likvidacij. V glavnem – res potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem, ki se rado prikazuje kot levičarstvo, kot antifašizem, kot jugonostalgija, v resnici pa ne gre za nič od tega.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
