Avtor: Vida Kocjan
Ivan Molan je župan občine Brežice od leta 2005, ko je za župana prvič kandidiral na nadomestnih županskih volitvah in bil uspešen. Občanke in občani so mu nato zaupali svoj glas na lokalnih volitvah leta 2006 in 2010, 2014, 2018 in 2022. Občina se pod njegovim vodstvom zelo uspešno razvija. Prav o tem je potekal tudi pogovor.
Gospod Molan, Kako pa je to urejeno na ravni lokalne politike?
V Brežicah že 20 let uspešno sodelujemo z vsemi, ko gre za pomembne projekte za občino oz. naše občanke in občane. Ta dobra praksa je v Sloveniji kar posebnost. Želel bi si, da bi bilo tako tudi na državni ravni. Nimamo koalicije in opozicije, v vseh šestih mandatih smo se že v začetku dogovorili za način dela in delitev odgovornosti glede na volilni izid na lokalnih volitvah. Čeprav imamo v občinskem svetu osem političnih skupin, so npr. proračuni kot temeljni akti za razvoj običajno sprejeti soglasno oz. brez glasu proti.
Slabše pa je sodelovanje med in s posavskimi poslanci, ki bi morali bolj zagovarjati Posavje. Tudi pri romski problematiki, saj se z njo soočajo naši občani. Zakone, ki smo jih predlagali župani, označujejo kot diskriminatorne, celo rasistične. Mi pa si želimo le, da bi se stvari končno uredile. Kajti to, kar se zdaj dogaja na tem področju, da se praktično legalizirajo kazniva dejanja, ki jih izvajajo nekatere skupine nad lokalnim prebivalstvom, je nesprejemljivo, največjo škodo pa so s tem naredili prav večinski romski populaciji. Prišlo je do tega, da se ljudje Romov bojijo in ne razlikujejo več med tistimi, ki spoštujejo zakonodajo, in tistimi, ki izvajajo kazniva dejanja na dnevni ravni. Vladajoči politiki pa, s tem ko zagovarjajo kriminalno dejavnost v smislu kratenja človekovih pravic, samo poslabšujejo stanje.
Nimamo torej samo romske problematike, imamo tudi romsko kriminaliteto …
Največji problem je romska kriminaliteta, ki je ne nihče ne sankcionira. Imamo sestanke s pristojnimi službami, policijo, okrogle mize, veliko je govorjenja, ki pa ne prinaša rešitev. Znotraj romske skupnosti obstajajo določene skupine, klani, ki izsiljujejo šibkejše in revnejše Rome. S tem se povzroča velika škoda tako lokalnemu kot romskemu prebivalstvu.
Se strinjate s tem, da niso vsi Romi enaki?
Popolnoma se strinjam, da pripadnikov neke skupnosti ne moremo vseh metati v isti koš. Zato nujno potrebujemo konkretne sistemske rešitve in takojšnje ukrepanje na terenu. Glede romske problematike vlada navaja, da so za to krive slabe bivalne razmere. Dejstvo pa je, da pri nas največ kaznivih dejanj povzročijo Romi, ki so se iz izselili iz romskih naselij in živijo v nepremičninah, kupljenih z denarjem sumljivega izvora. Pri urejanju prostorske romske problematike smo naleteli na izjemno težavo. Občina želi prostorsko urediti zemljišče, na katerem je romsko naselje, s sprejetjem občinskega prostorskega načrta, da se jim omogoči legalizacija hiš. Prišli smo celo tako daleč, da smo od 33 lastnikov odkupili zemljišča. Potem pa smo v postopku od ministrstva za kmetijstvo dobili pogoj, da moramo najprej zagotoviti nadomestna kmetijska zemljišča. To pomeni, da bi se občina morala odpovedati svojim zazidljivim površinam npr. v industrijskih conah, zato da bi omogočili legalizacijo nelegalnih objektov Romov. To je za nas popolnoma nesprejemljivo in kaže, da vlada dejansko nima želje Romom pomagati, ampak jih izkorišča za nabiranje političnih točk.
Kakšno je vaše stališče do denarnih socialnih pomoči, ko se jim bolj ne splača delati kot delati?
Ravno včeraj (pogovarjala sva se prejšnji četrtek, op. av.) sem imel sestanek s predstavniki Centra za socialno delo in patronažnimi sestrami, ki hodijo na obiske. Povedali so mi, v kakšnih razmerah živi ena od romskih družin; oče, ki je ostal sam, brez mame, ima sedem otrok, od tega so trije polnoletni. Oče prejema socialno podporo, višjo od moje plače. Ob tem pa že vse življenje živijo na tleh, na zemlji, brez vode, elektrike, v nemogočih razmerah. Ko sem vprašal, zakaj jim na centru s podporo ne kupijo pohištva, otrokom oblek in podobno, sem prejel odgovor, da tega ni v zakonodaji in ne smejo, če se starši ne strinjajo s tem. To je katastrofa. Na eni strani dobijo denar, na drugi pa otroci hodijo umazani, bosi, pošiljajo jih celo beračit in podobno.
Država bi morala od vseh prejemnikov denarne pomoči, kar je javni denar, zahtevati namensko porabo in poročanje o tem. Tako pa nihče ne ve, kaj se dogaja, država ni naredila nič. S tem ko jim povečuje socialne podpore, jih samo še dodatno spodbuja, da lahko izvajajo še več kriminalnih in drugih dejanj.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
