Piše: Lea Kalc Furlanič
Z dr. Andrejo Poljanec, univ. dipl. psih., specialistko zakonske in družinske terapije, vodjo oddelka za psihologijo na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj, podružnici Ljubljana, in z dr. Urošem Perkom smo se ob zadnjem dogajanju okoli umetnika Josipa Dušana Smoleja, nosilca Društva Fotopub v Ljubljani in Novem mestu, pogovarjali o spolnih zlorabah in travmah, ki jih spolne zlorabe pustijo žrtvam.
DEMOKRACIJA: Kako se po vaši strokovni oceni počutijo žrtve Dušana Smodeja po domnevni spolni zlorabi?
Poljančeva: Žrtve spolnih zlorab so obremenjene z globoko krivdo, ki je pogosto povezana z izredno zahtevnimi in morečimi občutki, da je žrtev na poti do zlorabe vsaj do neke mere čustveno ali pa celo fizično sodelovala; lahko da je pred tem dogodkom s storilcem klepetala, se odzivala na njegove izjave, se smejala, sprejela povabila na sprehod ali celo vožnjo ipd. Vse to so dejavniki, ki v njej povzročajo zmedo glede njene nedolžnosti in občutka ali je sokriva ali ne. Poleg tega se v žrtvah naselijo težki občutki sramu, gnusa nad dogodkom in tudi nad samim seboj – kot neko globoko razočaranje, ki ga spremlja občutek nečistosti, kar močno otežuje občutek sprejemanja sebe kot takega.
DEMOKRACIJA: Zakaj se žrtve (spet gledano s psihološkega vidika) bojijo Policiji izpostaviti z imenom in priimkom?
Poljančeva: Prav zaradi zgoraj navedenih občutkov sramu, krivde in občutka sodelovanja s storilcem je odločitev glede prijave otežena in zapletena, saj dvomijo, da jim bodo v procesu res verjeli, ker v resnici ne verjamejo povsem, da niso sokrive. Poleg tega jih je tudi strah izpostavljanja, saj le-to zaradi tipa dogodka že samo po sebi vzbudi globoke občutke sramu, neprimernosti in občutka telesne umazanosti. Tudi javnost na žalost na splošno ne daje občutja podpore in usklajenega odziva, temveč je v ospredju zanikanje, vprašljivost storjenega, kazanje prsta na žrtve, dvom v dogodek, namigovanje, da sta za nekaj takega potrebna dva ipd. Grozno in žalostno je, da v Sloveniji še nikakor nismo na nivoju razumevanja in dojemanja pomena ničelne tolerance do nasilja, tudi pri drugih oblikah. Žrtve se bojijo ali pa imajo odpor tudi do sodnih postopkov, ki so v takih primerih predvsem čustveno zelo zahtevni, kompleksni, dolgo trajajoči in žrtev ponovno prepogosto retravmatizirajo.
DEMOKRACIJA: Kakšne so travme, ki jih lahko imajo žrtve tovrstnih spolnih zlorab? Ali rabijo psihološko/psihiatrično pomoč, podporo?
Poljančeva: Travme so pogosto v oblikah »flash-backov«, vznika tesnobnih motenj, samopoškodovanja, strahov, posebej pred intimnimi odnosi, nočjo, prostori, vznika depresije, globokih občutkov nevrednosti in krivde ipd. Priporočeno je, da si psihološko ali psihoterapevtsko pomoč poišče prav vsaka žrtev, če pa simptomi vztrajajo ali se celo poglabljajo ter motijo zdravo delovanje osebnosti, pa je potrebna tudi psihiatrična pomoč.
DEMOKRACIJA: Kaj vodi spolne predatorje, da počnejo taka grozna spolna nasilja? Gre za deviacije?
Poljančeva: Na čustveni ravni jih poganja globoka osramočenost, ki je zaradi toksičnega učinka, ki ga ima na možgane, že v otroštvu poškodovala sposobnost za normalno in spoštljivo vedenje in sodelovanje v različnih socialnih okoliščinah. Lahko gre celo že za primarno okrnjeno nevrološko podlago za razvoj sposobnosti empatije – vživljanja v drugega in delovanja v skladu s potrebami drugega. Storilci zlorab imajo zaradi pomankanja te ključne človekove sposobnosti nerazvito ali pa pohabljeno sposobnost spoštovanja osebnih meja, potreb in čustev drugega. Čustva sicer lahko prepoznajo, vendar jih kvečjemu uporabijo sebi v prid, z njimi manipulirajo. Patološko so osredotočeni na zadovoljevanje svojih potreb, za katere ne glede na ceno drugih, dosežejo kratkočasno pomiritev – žrtve jih pri tem ne ganejo.
DEMOKRACIJA: Kaj lahko svetujete njihovim žrtvam?
Poljančeva: Prijava je smiselna in je del procesa zdravljena te krivice. Poleg tega si je priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Zelo dragoceno je, če lahko proces zdravljenja zlorabe pripeljejo tudi do procesa odpuščanja, kar je naporno in dolgotrajno, vendar pomembno. Z vso to krivdo, osramočenostjo in težo, ki jih je zloraba povzročila, je zelo težko živeti polno. Jeza in zamera te nehote hromita tudi v občutkih sreče in sproščenosti. Zato je odpuščanje ne glede na to, da se ti sprva upira, za žrtve dragoceno in izboljša življenjsko blagostanje!
Psiholog dr. Uroš Perko: Travme so dolgoročne
Na vprašanje, zakaj se žrtve spolnega nasilja bojijo Policiji izpostaviti z imenom in priimkom, dr. Uroš Perko pravi: »Pogosto je to povezano z omenjenim občutkom sramu (kaj bodo ljudje mislili o meni) in krivde (sigurno sem tudi sama odgovorna, da se mi je to zgodilo). V pomoč niso niti dolgi postopki, kjer ob javni izpostavitvi storilci izrabljajo ravno omenjene mehanizme. Predvsem pa ob tako intenzivnem izpostavljanju prihaja do retravmatizacij, dokler travma (posilstvo) ni predelano, kar pa terja svoj čas. Veliko vprašanje je, koliko imajo take osebe tudi podpore s strani najbližjih in koliko dejansko že gre za travmatizirane in ranjene posameznice, kajti nekdo s povsem zdravo osebnostno strukturo, bi se, po vsej verjetnosti, takim ljudem in okolju na daleč izognil. Vendar to seveda v ničemer ne odvzema odgovornosti storilcem!«
O travmah izrabljenih pa poudari: »Travme so dolgoročne, je pa precej odvisno od psihične strukture posameznika. Nekdo se popolnoma sesuje, drugi pa gre lahko skozi s precej manj škode, sploh v kolikor je bilo dejanje enkratno. Nikakor pa to ne zmanjšuje težo dejan in jemlje odgovornosti storilcem. Nedvomno vpliva na nadaljnje dojemanje telesa, intime, partnerstva ipd. Žrtve imajo lahko težave z vzpostavljanjem intimnosti v partnerskem odnosu, lahko pa je obratno in postanejo promiskuitetne. Vsekakor potrebujejo psihoterapevtsko pomoč, v prvi vrsti predvsem razumevanje in podporo.«
In nadaljuje, da so vedenja spolnih predatorjev vsekakor deviantna. »Takšni spolni predatorji so brez moralnega čuta – ne peče jih vest in po vsej verjetnosti precej osebnostno moteni – psihopatski. Na drugi strani je to produkt današnje moderne liberalne družbe, kjer ni avtoritete (očeta – brez katerega ni moralnega čuta) in družbe, kjer ni pravil in se sme vse. Dobro je vedeti, da so na nek način tudi takšni posamezniki travmatizirani, ali so sami bili zlorabljeni, ali pa v obliki totalne permisije.«
