Piše: M. B.
O rezultatih volitev smo se pogovarjali s pravnikom in političnim analitikom Mitjo Iršičem. Zadnji dve leti opravlja nalogo svetovalca za odnose z javnostmi v kabinetu ministra za kulturo Vaska Simonitija. Pred tem je več let deloval v tujini, kasneje je posloval s tujimi podjetji, ki poslujejo v Sloveniji, kjer je ukvarjal s pravnim svetovanjem ter marketinškimi in logističnimi posli. Svetoval je številnim tujim podjetnikom, ki so začeli podjetniško pot v Sloveniji.
DEMOKRACIJA: Gospod Iršič, znani so neuradni rezultati nedeljskih državnozborskih volitev. Gibanje Svoboda pod vodstvom Roberta Goloba je presenetljivo zmagalo z veliko prednostjo, drugih zmagovalcev skoraj ni – ste presenečeni nad številkami?
Iršič: Priznam, da sem potihoma pričakoval zmago Gibanja Svoboda – ne pa s takšnim naskokom. Mediji se še nikoli niso tako silovito vpletli v kampanjo. Pop TV je s svojim ogromnim dosegom igrala skoraj že neformalno PR službo Roberta Goloba. Gibanje Svoboda je bilo v večinskih medijih imuno na afere, o katerih je poročal Planet TV, prav tako se nikoli ni izpostavljala spornost stališč nekaterih njihovih kandidatov za poslance, ki so mejili na proticepilnost, koronaskeptičnost in rusofilijo. Javna televizija in največja komercialna televizija sta strnili vrste in ga pokrili tako, da je vladal popoln moratorij nad poročanjem o novicah, ki bi stranki utegnile škoditi. Potencial proticepilskih sentimentov znotraj stranke je od večinskih medijev izpostavil le portal N1. Zadeva močno spominja na ameriške volitve, kjer so mediji in socialna omrežja skupaj ustvarili skoraj nepredušno zaprt vakuumski lonec in vanj zaprli sporne ukrajinske posle sina demokratskega kandidata Bidna. V anketah po volitvah so Američani nakazali, da bi volili drugače, če bi vedeli za to novico. Vprašanje je, kako bi se odločili slovenski volivci, če bi mediji korektno poročali o domnevnih aferah Roberta Goloba, tako kot so npr. z vsem medijskim strojem in ducatom naslovnic poročali o hotelskih nastanitvah Aleksandre Pivec in Jožeta Podgorška. Kot rečeno, pa takšnega naskoka vodilne stranke nisem predvidel, čeprav tudi ta postane bolj jasen, ko vidimo, komu je Golob jemal – predvsem strankam KUL, ki so vse po vrsti poslabšale rezultat, dve pa sta celo izpadli.
DEMOKRACIJA: Kaj je po vaše volivce prepričalo, da so Gibanju Svoboda Roberta Goloba namenili tako veliko podporo?
Iršič: Gre za svojevrsten fenomen. Gibanje Svoboda je s svojimi vazalnimi strankami KUL obljubljalo stvari, ki bi v običajnih demokracijah po hitrem postopku uničile politično kariero politiku, ki bi jih izrekel. Vnaprej so obljubili, da bodo znova znižali delavske plače, potem ko jih je Janševa vlada z zakonom o dohodnini zvišala. Povedali so, da bodo zvišali davke in uvedli davek na nepremičnine. Te volitve so pravzaprav pokazale, da je Pop TV skupaj z mediji Martina Odlazka še vedno kralj javnega mnenja v Sloveniji. Lik in delo Roberta Goloba so skoraj lastnoročno ustvarili in ga negovali. Seveda je svoje odigrala tudi zamera ljudi do protikoronskih ukrepov, zaradi katerih je trpela skoraj vsaka vlada na svetu – odnesla je tudi nemški CDU. Tihi leitmotiv Gibanja Svoboda je bilo namreč nasprotovanje protikoronskim ukrepom – ki so jih v podobnem in še ostrejšem obsegu sicer sprejemali po vsem svetu. Aktivacija Urške Klakočer Zupančič ni bila naključje – gospa sodnica je namreč v zasebnem pogovoru na socialnem omrežju Facebook priznala, da bolj kot stroki zaupa Marku Potrču, ki ne verjame v covid-19. S Potrčem se je nato srečal tudi sam Robert Golob. Tudi ime stranke je aluzija na svobodo pred koronskimi ukrepi, Golob pa je sam dejal, da ljudi »nikoli več ne bodo zapirali in maltretirali mladine«. Gre seveda za politično oportunistične, a hudo nevarne izjave, saj lahko covid-19 zopet mutira in postane smrtonosen, zdaj pa imajo ljudje obljubo visokega politika, da jim nikoli več ne bo treba v karanteno. Takšne nepremišljene izjave lahko vodijo v katastrofo, res pa so Golobu prinesle vsaj polovico volivcev iz bazena Stevanovićeve Resnice.
Kar zadeva samo stranko, pa težko povem kaj konkretnega. Po Stranki Alenke Bratušek in Listi Marjana Šarca gre še za tretji derivat Pozitivne Slovenije – skupaj s svojimi kadri so namreč tvorili jedro propadle Jankovićeve stranke. Recept se ni kaj prida spremenil. Gre za kadrovsko in vsebinsko praznino, ki je tako značilna za stranke novih obrazov – spomnimo se, da se je Zoran Janković na soočenja z Državljansko listo podal z na roke napisanimi floskulami na listu formata A4. Vidni kader Gibanja Svoboda je sestavljen iz ljudi, ki gojijo zamero proti Janezu Janši. Gre za lupino navideznega liberalizma – podobno kot pri Zaresu, LMŠ, SAB in Cerarjevi frakciji SMC – ki je pod površjem povsem kompatibilna s skrajno levimi strankami, kot sta Levica in SD. Gre za tipično zagovornico velike države, ki bi z veliko državnega intervencionizma in protekcionizma strankarsko zaščitenih našističnih konglomeratov krojila ekonomsko usodo države. Kar zadeva zunanjo politiko pa očitno sledi obrat na Vzhod – predvsem proti Rusiji, kar je za slovenske leve vlade že svojevrstna tradicija. Marta Kos je že napovedala bolj Rusiji naklonjeno politiko.
DEMOKRACIJA: Na drugi strani veliko razočaranje za desno sredino. Bi rekli, da so stranke vladajoče koalicije plačale politično ceno za vodenje države med pandemijo?
Iršič: Vsekakor. Čeprav je tako SDS kot NSi kot edinima strankama iz prejšnjega sklica parlamenta uspelo zvišati število volivcev. Seveda gre za Pirovo zmago, saj je jasno, da v trenutnem okolju izključevanja na levem polu ni nobene možnosti, da bi z zmagovalno stranko ustvarila koalicijo. Večje presenečenje je slab dosežek gibanja Povežimo Slovenijo, ki je ponujalo up, da se tudi v Sloveniji da povezovati čez politične pregrade. Impresivna skupina strokovnjakov, nekdanjih in zdajšnjih županov ter lokalnih pomembnežev očitno ni bila dovolj za preboj. Glede na izid stranke Naša dežela Aleksandre Pivec je jasno, da bi se s skupno listo najbrž prebili v državni zbor, potem pa bi bila tudi parlamentarna matematika povsem drugačna. Desnica lahko iz tega poraza potegne pomembno lekcijo – fragmentacije si v nasprotju z levico ne morejo privoščiti, saj je narava volilnega telesa takšna, da je usmerjen izrazito levo – komunizem je pač pustil trajne posledice. Konsolidacija pa je ključ do prihodnega uspeha. Slovenija poleg močne SDS, krščanske NSi zelo pogreša tradicionalno ljudsko stranko, ki ima pri nas več kot stoletno tradicijo.
DEMOKRACIJA: Na prvi pogled je videti, da Golobovo gibanje ne bo imelo pretiranih težav pri sestavi koalicije. Se strinjate?
Iršič: Videti je, da ne. Že vnaprej so seveda izključili kakršnekoli pogovore z desnico, kar je slovenska globokodržavna posebnost. Sicer bo del koalicije poleg GS in SD najbrž tudi stranka Levica. Socialni demokrati so namreč taktično že vnaprej povedali, da gredo v koalicijo le, če bo tam tudi Levica – seveda si ne želijo vladati, medtem ko jih iz opozicije kritizira in pridobiva politične točke –, stranka podobnih ideoloških pogledov. Z Levico ali brez nje pa bo koalicija vsaj na začetku dovolj stabilna, saj bo imela za sabo podporo večinskih medijev. Težave znajo nastati, ko bodo začeli uresničevati predvolilne »obljube« o višjih davkih in nižjih plačah. Mediji jim bodo seveda predstavljali priročen ščit, ki pa ne bo vsemogočen. Sploh ob dejstvu, da smo očitno na pragu nove globalne krize in morda celo trajne stagflacije. Kljub temu koaliciji – ne glede na negodovanje volivcev – napovedujem dokončanje mandata, saj ne bo eksistenčno odvisna od skrajne Levice.
DEMOKRACIJA: Za konec, vas je poleg končnega izida državnozborskih volitev kaj še posebej presenetilo?
Iršič: Prijetno me je presenetil predvsem izpad LMŠ in SAB, dveh političnih zombijev, opuščenih in izrabljenih projektov novih obrazov, katerih namen v parlamentu je bil le še toksično igranje liberalne različice stranke Levica. Gre za nekakšno pomladansko čiščenje parlamentarnega prostora, ki je vsekakor dobrodošlo. Presenečajo tudi kilave številke Socialnih demokratov in Levice – očitno je tudi obema radikalno levima strankama glasove jemal prav Golob.
Največje presenečenje pa so gotovo odzivi vseh strank koalicije KUL na izide. SD in Levica sta glasove glede na leto 2018 prepolovila, LMŠ in SAB sta izpadli, pri pogovoru s predsedniki strank pa je človek dobil občutek, kot da so zmagali in da komaj čakajo, da se pridružijo Golobovim pri plesanju na mizah do jutranjih ur. Nekako med vrsticami smo tokrat – morda po pomoti – prvič videli, da ne gre za samostojne stranke v pravem pomenu besede, ampak za vazalne projekte akterjev globoke države, ki so vsi podrejeni enemu cilju – zmagi leve opcije na volitvah. Iz odgovorov se je videlo, da sami sebe skupaj z Gibanjem Svoboda vidijo kot del enotnega projekta oz. ene same stranke. Nekako v šali bi lahko rekel, da so GS, SD, Levica, LMŠ in SAB Enotna Slovenija po zgledu Jedinaje Rosije, le da so naši putini skriti nekje v ozadju.
