Piše: Andrej Sekulović
Sofia Solemacher van der Vegt je direktorica Krščanskodemokratskega inštituta, ki deluje na Madžarskem. Njene študije in kasneje karierna pot so jo vodile v različne evropske države. Z njo smo govorili tako o glavnih dejavnostih inštituta, ki ga vodi, kot o vrednotah, ki jih zagovarja, ter o moralni krizi, s katero se sooča Zahod.
Gospa Solemacher, ste direktorica Krščanskodemokratskega inštituta (CDI) iz Budimpešte. Nam lahko poveste kaj več o vaši organizaciji, o njenih glavnih namenih in o njenih dejavnostih?
Kot lahko berete na naši spletni strani https://cdinstitute.hu/, je naš glavni cilj promocija vrednot krščanske zahodne civilizacije, ki jih vse bolj in bolj ogroža naraščanje nedavno uveljavljene kontrakulture, znane tudi kot kulturni marksizem, progresivizem ali prebujenstvo (wokizem). Naša družba je, vključno z njenimi najmlajšimi prebivalci, prikrajšana za poznavanje univerzalnih vrednot in večnih resnic, ki jih vsebuje krščanska vera ter so opisane v naši klasični književnosti, umetniških delih in drugih manifestacijah kulture. Prikrajšana je za te vrednote zaradi čezmerne uporabe družbenih omrežij in osrednjih medijev, kjer najdemo le majhne ostanke teh vrednot. Krščanskodemokratski inštitut na Madžarskem omogoča priložnosti za krepitev teh vrednot tako, da pomaga ljudem, da se povezujejo, objavlja in ureja knjige, organizira predavanja in širi te vrednote ne samo v evropskih državah, temveč tudi širše.
Letos marca ste bili gostja v Sloveniji na Pučnikovem simpoziju v Slovenski Bistrici. Kakšen vtis je na vas naredila Slovenija in seveda tudi ta dogodek, na katerem ste sodelovali?
Na mojem obisku v Sloveniji mi je bilo zelo lepo. Bila sem toplo sprejeta, saj sem našla družbo, za katero se mi zdi, da ceni konservativne vrednote v isti meri kot mi na Madžarskem. Morda je razlog za to, da sta obe državi trpeli pod komunistično prevlado in sta se na težek način naučili, koliko pomenijo vrednote svobode, družine in suverenosti. Pred nekaj tedni sem znova obiskala Slovenijo v povezavi z novo skupno iniciativo z Inštitutom Jožeta Pučnika. Ob tem obisku so se moji prvi vtisi še okrepili.
Ali pogosto sodelujete pri tovrstnih dogodkih tudi v drugih državah? Bi nam zaupali, kateri dogodki, na katerih ste bili gostja, so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Seveda, kot direktorica madžarskega Krščanskodemokratskega inštituta pogosto potujem v druge države, kjer poskušam ustvarjati zavezništva z voditelji in organizacijami, ki imajo iste vrednote kot mi. Tako na primer organiziramo okrogle mize krščanskih vodij v različnih evropskih mestih. Ravno v začetku maja letos smo organizirali okroglo mizo v vaši državi, v minoritskem samostanu na Ptuju. Šlo je za čudovit dogodek. Druge tovrstne dogodke smo imeli letos marca v Bruslju in januarja na Dunaju. Prav tako so mi v zelo lepem spominu ostala številna srečanja Centristične demokratske internacionale, s katero naš inštitut zelo tesno sodeluje, srečanje pa je bilo lani septembra na Zelenortskih otokih. Tja smo pripeljali tudi našega glavnega strokovnjaka za Latinsko Ameriko, gospoda Alejandra Peño, znanega avtorja več knjig, od katerih so bile nekatere že prevedene v slovenščino, v njih pa se ukvarja z vprašanji kulturnega boja, volilnih prevar in kulturnega marksizma. Na omenjenem dogodku je imel govor o nevarnostih volilnih prevar.
Kot nam pove že ime, je sedež vašega inštituta v madžarski prestolnici. Kakšno je vaše mnenje glede napetosti med Orbánovo vlado in uradnim Brusljem glede pristopa do vprašanj, povezanih z agendo LGBT in množičnimi migracijami?
Najprej moram poudariti, da pravzaprav ne gre le za napetosti med Brusljem in gospodom Orbánom, temveč med Brusljem in velikim segmentom madžarske družbe, ki se ne strinja s pogledi Evropske komisije glede migracij in ideologije spola. Moje mnenje je, da teh napetosti ne bi bilo, če bi bila Evropska komisija omejena na koordinacijo odnosov med posameznimi članicami Evropske unije, ki bi bila federacija suverenih narodov. Zdi se mi, da institucije v Bruslju vse bolj delujejo, kot da so institucije nadnacionalne entitete, ki si vzamejo pravico, da svoje ideje vsiljujejo vsem evropskim narodom ne glede na značilnosti in prepričanja posameznih držav.
Ste mnenja, da se Evropa danes sooča z neko vrsto moralne krize, ker tradicionalne vrednote vse bolj izginjajo v sodobni družbi? Kako pristopate k tej težavi znotraj vašega inštituta?
Da, žal se to res dogaja. Kot sem že rekla v prejšnjem odgovoru, se narodi Evrope, ne da bi se tega pravzaprav sploh zavedali, soočajo s tem, kar bi lahko imenovali kulturno vojskovanje, katerega cilj je uničiti vrednote krščanske kulture in oslabiti koncept nacionalne države in družino kot temeljni kamen družbe. Ta napad vodijo levičarske sile, ki se poslužujejo zelo domiselne metode. Delujejo namreč prek kontrakulture, ki je učinkovitejša pri podrejanju narodov od uporabe tankov in pušk. Mi v našem inštitutu hočemo dvigovati zavedanje glede teh stvari, hkrati pa hočemo tudi združevati tiste ljudi, ki lahko ustvarjajo in pokažejo alternative.
Glede na to, da ste živeli tako v zahodnoevropskih kot tudi v vzhodno- in srednjeevropskih državah, nam morda za konec lahko poveste, katere so glavne razlike, ki jih opažate med temi državami in regijami?
Zame je najočitnejše to, da je Zahodno Evropo veliko bolj prizadelo prebujenstvo ali progresivizem kot pa srednje- in vzhodnoevropske države. V teh državah, ki so še pred petintridesetimi leti trpele pod dominacijo sovjetskega imperija, se zdi, da ima kultura, katere osnova so družinske vrednote, močnejše oporišče, saj so te vrednote nekako bolj cenjene. Na splošno se morajo naše evropske družbe naučiti razlikovati med svobodo, ki jo vsi cenimo, in razuzdanostjo, ki predstavlja mogočno samouničujočo silo. Naš inštitut je močno prepričan, da se mora Evropa vrniti k vrednotam in načelom, ki temeljijo na večnih univerzalnih resnicah, da bi samo sebe obranila pred svojim samouničenjem.
