Piše: Andrej Sekulović
Lazar Potrebić je vodja foruma Salon Liberté v Bruslju, ki organizira panele za mlade, da odkrito govorijo o trenutnih družbenopolitičnih vprašanjih. Z njim smo se pogovarjali o samem forumu, ki ga vodi, pa tudi o škodljivih posledicah relativizma vrednot v družbi ter o zgrešeni politiki Bruslja.
Lazar Potrebić je star 26 let in prihaja iz Bečeja, mesta v srbski pokrajini Vojvodini. Na Tehnološki fakulteti v Novem Sadu je študiral industrijsko inženirstvo. Potem je nadaljeval študij na Univerzi Leuven v Belgiji, kjer je magistriral iz evropskih študij. V času študija je opravljal prakso pri Evropski komisiji, po opravljeni praksi pa je še pol leta ostal najprej na finančnem oddelku agencije za mala in srednja podjetja, zatem pa v Direktoratu za širitev, DG Near. Od oktobra 2024 vodi mladinsko platformo Salon Liberté v Bruslju.
Ste vodja mladinske platforme Salon Liberté, ki deluje v Bruslju ter je namenjena prosti izmenjavi idej in mnenj med mladimi, obravnava pa različna aktualna vprašanja. Nam lahko poveste kaj več o glavnih dejavnostih foruma?
Salon Liberté je mladinski forum v Bruslju, kjer se mladi srečujejo, da bi razpravljali o žgočih političnih temah v Evropski uniji. Ta čas organiziramo pogovorna omizja enkrat mesečno. Bruselj je mesto različnih organizacij, ki ponujajo številne dejavnosti, tudi tovrstna omizja, ki pa so velikokrat ideološko enostranska, saj se velika večina udeležencev strinja z zdajšnjim »mainstreamom«, zaradi česar primanjkuje resničnih razprav. Skupaj s prijateljem sva ustanovila Salon Liberté, da bi združila mlade z različnimi političnimi usmeritvami in skušala nanje vplivati. Privabljamo mlade iz levice in sredine. Na koncu vsakega dogodka imamo tudi neformalni del, tako imenovano mreženje, kjer se debata nadaljuje. Sam menim, da je dogodek uspešen, če nam uspe zasaditi vsaj majhno seme dvoma v mlade ume, zaradi katerega začnejo preizpraševati svoja prepričanja. V prihodnosti bomo ponujali novo vsebino, kot so podkasti in spletni članki, najbolj pa se posvečamo ustvarjanju resničnega omrežja za mlade v mestu, ki hočejo razmišljati drugače.
Sodelujete tudi z drugimi podobnimi platformami ali projekti?
Kar zadeva naše partnerje, smo imeli srečo, da smo spoznali posameznike in organizacije, ki se zanimajo za naše dejavnosti. Določeno podporo nam daje MMC (Mathias Corvinus Collegium) Bruselj, naše dogodke pa, zahvaljujoč Flamskemu klubu za umetnost, znanost in literaturo, prirejamo na odlični lokaciji v središču mesta. Srečo imamo, da se nam je ponudila priložnost prirejati dogodke, kot jih želimo, o temah, ki jih sami izberemo.
Med vprašanji, ki jih obravnavate, so tudi množične migracije. Kako gledate na to težavo? Kje iskati rešitve in po kom se pri tem zgledovati?
Kot ste opazili, bo ravno naš naslednji dogodek namenjen vprašanju migracij. Menim, da je to za mlade zelo pomembna tema, saj smo mi tisti, ki se moramo odločiti, v kakšni Evropi hočemo živeti. Slabo je, da smo že od leta 2015 priča migrantskemu valu. Jasno je postalo, da so bile takratne odločitve evropskih držav napačne. Primer dobrega odziva je Madžarska, ki se je uspešno zoperstavila nezakonitim migracijam, zaradi česar se še danes sooča s kritikami.
Kakšen odnos imate sami do množičnih migracij in kaj je po vaše pravzaprav njihov vzrok?
No, sam sem mnenja, da je ta težava le posledica globlje družbene krize v Evropi, predvsem krize, ki jo je povzročil relativizem. Govorim o sistematičnem izpodrinjanju evropskih vrednot in kulture, na kateri slonijo. Preprosto povedano, ničesar ni, v kar bi se migranti lahko integrirali, saj imajo sami močne identitete, ob prihodu v Evropo pa vidijo kaos identitet in nimajo razloga, da bi se prilagodili. Evropa se mora vrniti k svoji izvirni identiteti, le takrat bo postal problem migracij rešljiv. Ta čas lahko odločitve o remigraciji pogasijo le lokalne požare, medtem ko gozd še naprej gori.
Med žgočimi družbenopolitičnimi vprašanji je tudi t. i. zeleni prehod, ki ga Evropi vsiljuje uradni Bruselj. Menite, da gre za resnična okoljska prizadevanja ali za širjenje globalistične agende in birokracije EU?
Menim, da tisti, ki sprejemajo odločitve glede »zelenega prehoda«, velikokrat ne razumejo posledic, ki jih imajo takšne politične odločitve na običajne ljudi, ki živijo zunaj bruseljskega mehurčka. Pravila, ki jih vsiljuje Evropska komisija, velikokrat škodijo srednje velikim podjetjem, kmetom in običajnim državljanom, katerih stroški za elektriko in gretje so vsak dan višji. Jasno je, da podnebne spremembe niso šala, a težava je v tem, da odločitve glede zelenega prehoda sprejemajo aktivisti in posamezniki, ki jih žene ideologija. Salon Liberté je decembra lani organiziral pogovor na to temo, kjer je eden od govorcev jasno izpostavil negativne posledice za kmetijstvo in industrijo.
Podobna težva zdajšnje družbe je tudi širjenje LGBT in transspolnih ideologij …
O transspolnem gibanju in gibanju LGBT nimam pozitivnega mnenja. Te skupine so se prelevile v politične organizacije in so se infiltrirale v vse strukture odločanja v Evropi. Vsiljujejo vrednote, ki so v nasprotju z interesi državljanov Evropske unije.
Hkrati se naravni vlogi spolov označujeta za zastareli in preživeti, celo za seksistični. Kako gledate na to? Je med mladimi potrebne več možatosti in ženskosti? Kako to doseči?
Tudi sami obravnavamo vprašanje očitne krize moškosti in ženskosti med mladimi. Relativizacija moško-ženskih odnosov v družbi vpliva na mlade; počutijo se negotove, težko najdejo partnerko/partnerja in vse manj verjamejo v institucijo družine. Zaradi tega se mladi polarizirajo; nekateri postanejo povsem ravnodušni glede tega ter dojemajo tradicionalne vrednote kot družbeni konstrukt in obliko zatiranja, drugi pa gredo v ekstremno nasprotje tega; denimo mladi moški, ki se umaknejo v divjino, sekajo drva in lovijo. Družba nedvomno potrebuje močnejšo moškost in ženskost, a mlade bi morali o tem poučiti njihovi starši, ne splet ali Evropska komisija.
Bi glede na to, da se ukvarjate s političnimi vprašanji zunaj parlamenta oziroma »politične arene«, lahko rekli, da je Salon Liberté »metapolitični« projekt? Se strinjate, da je v boju proti levičarski družbeni in kulturni hegemoniji potrebna graditev takšne desne hegemonije v družbi?
Da, menim, da je Salon Liberté prav res, kot pravite, metapolitični projekt, saj se soočamo s političnimi temami in nagovarjamo skupino, ki bo v prihodnosti vodila družbo. Tisti, ki nasprotujemo prebujenski kulturi, moramo graditi alternativne komunikacijske kanale, se povezovati in ustvarjati skupnost ljudi, ki znajo kritično razmišljati in ne sprejemajo vsega na lepe oči. Pri tem imam v mislih pogovorna omizja, panele, konference, družabne medije, časopise in tako naprej. Ne maram se opredeljevati za desničarja ali levičarja. Preprosto verjamem, da družba potrebuje »hegemonijo zdrave pameti«, alternativo, da bo privabljala tudi neodločne posameznike, ki nasprotujejo prebujenski kulturi, a jim primanjkuje poguma, da bi se uprli.
Zdi se, da se v Evropi mladi vse bolj obračajo v desno, čeprav je bilo nekoč obratno in so bila za mlade privlačnejša različna progresivna gibanja. Kaj je vzrok za ta preobrat?
Čeprav je morda slišati protislovno, je današnja »desnica« prevzela veliko idej stare »levice«. Mladi so po naravi uporniški in bolj liberalni od starejših generacij, kar je normalno in naravno. Skrbijo jih vse višje cene najemnin, nezaposlenost in pomanjkanje možnosti. Počutijo se izdane s strani vladajočih elit in si želijo sprememb. Desne stranke pa so zdaj tiste, ki jim ponujajo te spremembe. Poleg tega so desničarski politiki veliko bolj aktivni na družbenih omrežjih, ki jih uporabljajo mladi.
