Piše: Dr. Metod Berlec
S popularnim slovenskim pisateljem in pesnikom Ivanom Sivcem smo govorili o knjigah, ki jih je izdal v zadnjem času, in o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Gospod Sivec, za začetek bi vas vprašal, kako komentirate rezultate državnozborskih volitev?
Ivan Sivec: Ugotavljam, da je četverčku – Kučan, Nika Kovač, RTV Slovenija, Golob – znova uspelo. Res je, da so precej izgubili na ugledu, a obdržali so se še nad vodo. Zmagala pa ni demokracija, temveč mediokracija. Vodilno vlogo ima pri tem nacionalna televizija, ki čudovito deluje po naročilu svojih gospodarjev. Novinarski ceh pa nič …
Ali so vas ti rezultati kaj presenetili, glede na to, da so bili pred tem objavljeni številni posnetki, ki kažejo razbohoteno korupcijo znotraj vladajoče tranzicijske levice?
Zanimivo je, da so se mediji veliko bolj ukvarjali s tem, kdo je posnetke posredoval, kot pa z vsebino. Kot da je tistih 3,5 milijarde evrov, ki se pokradejo v Sloveniji, nekaj povsem vsakdanjega. Če se po tokratnih petkovih demonstracijah ne bo nič premaknilo, se bo Golobova pravljica iz velikega napihnjenega mehurčka očitno kar nadaljevala. V bistvu nam gre še kar dobro. Če ne bi bilo korupcije, bi bila naša država zlata.
Vi ste bili veliko v tujini pri naših izseljencih. Kako komentirate to, da številni niso dobili glasovnic, da bi lahko glasovali? Ali pa so prišle prepozno …
Državna volilna komisija je opravila delo v slogu zgoraj omenjenih: z nelegalnimi volišči, s slabo zavarovanimi glasovnicami, z glasovnicami, ki so jih v tujini dobili samo določeni volivci. Ob vsem tem pa tovarišica Pirc Musarjeva še naprej navija samo za eno opcijo. Pri tem je najbolj zanimivo tudi to, da se bodo lahko nepravilnosti obravnavale šele čez nekaj mesecev. Kot da živimo v pragozdu.
Si upate napovedati, kdo nam bo v prihodnje vladal?
Nisem jasnovidec, veliko boljši je tovariš Kučan, ki je napovedal, da bo – če pride do tega – četrta Janševa vlada doslej najslabša. On je specialist za prerokbe. Se pravi, da bo treba vprašati njega. Kučan je slovenska Baba Vanga. Skrajni čas je, da se z njim naredi pogovore za vse slovenske in svetovne medije tudi o tej njegovi nadnaravni danosti. Saj se sploh ne zavedamo, da se velikan iz Murgel že šestdeset let nesebično razdaja za slovenski narod in nam ureja prihodnost.
No, pojdiva h knjigam, ki ste jih izdali v zadnjem času. Če greva najprej h knjigi Legende slovenske narodno-zabavne glasbe. Vi ste nedvomno eden najboljših poznavalcev slovenske narodne glasbe in seveda njenih najvidnejših ustvarjalcev …
Ne vem, če to drži, res pa je, da sem napisal 25 knjig v zvezi z nastankom in razvojem posebne zvrsti popularne glasbe pri nas. Dve obsežni monografiji o razvoju, več monografij o posameznih skladateljih, tudi nekaj leposlovnih del na to temo, na primer: Godec pred peklom, Godec v vicah, Godec v nebesih. Te knjige obravnavajo prehod godčevstva v muzikantstvo.
V knjigi ste predstavili 25 legend slovenske narodne glasbe. In seveda ste začeli najprej s predstavitvijo Slavka Avsenika, nato pa še Vilka Ovsenika …
Seveda, z začetnima avtorjema. Brez bratov Avsenik te zvrsti glasbe ne bi bilo. Odprla sta vrata vsem ljudskim godcem in nasploh široki paleti ustvarjalcev, naturščikom in visoko šolanim. Vsekakor hočem s tem poglobljenim raziskovanjem dokazati, da ima ta glasba veliko večjo vrednost, kot nam jo prikazujejo nekateri profesorji s FDV-ja, recimo Peter Stanković, ki pač ne more razumeti našega načina življenja ter odnosa do slovenske pesmi in glasbe. Do narodne in narodnozabavne, ki je neke vrste odtenek narodne. Škoda, da ne gre vsaj enkrat pogledat, kakšno vlogo ima ta glasba, recimo, v Planici. Predlagam mu tudi, da se udeleži vsaj enega od koncertov narodnjakov na Kongresnem trgu v Ljubljani. Tam se zbere tudi sedem in več tisoč navdušenih poslušalcev. Med njimi pa je največ mladih …
Bi morda še koga iz te knjige posebej izpostavili?
Ganile so me nekatere osebne zgodbe teh legend, recimo Blumauerjeva, Bardorferjeva, Frankova. Ali pa življenjska usoda Eme Prodnik … Veliko tega je zapisano prvič, seveda s pomočjo hčera, sinov, bratov, bližnjih sodelavcev.
Če sem prav obveščen – nameravate to serijo še nadaljevati?
Pravkar zaključujem drugi del, izšel bo decembra letos. Z založbo Domovina, pri kateri je izšla prva knjiga Legende slovenske narodno-zabavne glasbe, imamo v načrtu, da bi vsako leto izšla ena knjiga. Drugo pa je, kakšne načrte imajo tam zgoraj z menoj.
Če greva k drugi knjigi, ki ste jo izdali konec lanskega leta, če se ne motim, Opojni cvetovi življenja. Kot razumem, gre za vašo že deseto grajsko zgodbo, za roman o sevniški grofici Matildi Trenkel. Kako ste prišli do te zgodbe?
Ko sem v Sevnici predstavljal knjigo o Rafku Irgoliču, je k meni pristopil sevniški župan Srečko Ocvirk in me prosil, da bi kaj napisal o njihovi zgodovini. Preštudiral sem večji del njihove preteklosti in se – tudi po njihovem priporočilu – ustavil prav pri grofici Matildi. V dobrem letu je potem knjiga res nastala, župan Ocvirk pa je bil pravkar izvoljen v državni zbor.
Grofica Matilda je v Sevnici pustila viden pečat v letih 1910–1941? Kako se je približala domačinom in kakšna je njena ljubezenska oziroma osebna zgodba, po svoje zelo tragična?
Res je, zelo me je ganila njena tragična ljubezenska zgodba s konjeniškim častnikom Arturjem Trenklom. In kako lepo je bila grofica Matilda povezana z domačini. Ko raziskujem zgodovino, ugotavljam, da v večini primerov ni bilo res tisto, kar so nas učili v šoli: da so bili vsi graščaki oholi, nastrojeni proti svojim ljudem. Gre za značilno razpihovanje komunističnega sovraštva. Ugotavljam pa tudi, da še danes njihovi ponosni nasledniki vse gradijo na sovraštvu, kar pa je vsekakor pogubno za vse nas. Upam, da bodo prej ko slej to spregledali vsi Slovenci, drugače se nam slabo piše.
Pravite, da so grofico Matildo uničili trije skrajni politični režimi: nacizem, fašizem in komunizem?
Točno tako. Ob Matildini zgodbi lahko izvemo, zakaj smo pri nas zaradi komunističnega terorja izgubili dva žlahtna sloja prebivalstva: meščanstvo in plemstvo. Nacizem in fašizem pa sta tako in tako naredila enako veliko zla kot komunizem. Vse pa se je začelo v Čebinah. Eden največjih poznavalcev sevniške zgodovine, Oskar Zoran Zelič, mi je posredoval pismo komunista, ki je pisal grofici, da jo bodo brez razloga v kratkem brezkompromisno likvidirali, grad zasedli, posestvo pa razdelili kmetom. Pismo je objavljeno tudi v romanu. Pomeni, da se je načrt o krvavem prevzemu oblasti začel že s Čebinami.
Tretja knjiga, ki ste jo izdali v zadnjem času in sodi v zbirko slovenskih grajskih zgodb, že enajsta po vrsti, pa je Dorotejine solze. V njej razgrinjate življenjsko zgodbo klaris iz Samostana Mekinje v Kamniku. Pri čemer poudarjate, da je bila v leposlovju v preteklosti samostanska dejavnost precej spregledana, pa čeprav je, kot pravite, šlo za večstoletna duhovna središča, izobraževalne centre ter uspešne kulturne in gospodarske enote …
To je bilo doslej skoraj povsem spregledano. Na srečo je dr. Damjan Hančič, ki mi je bil pri pisanju romana v veliko oporo, pri odkrivanju mnogih samostanskih skrivnosti veliko pomagal. Med drugim sva obiskala tudi klarise v Nazarjah. Seveda za zamreženimi okni. Tam sem spoznal zdajšnjo opatinjo Katarino pa tudi več drugih klaris, med njimi tudi eno izjemno prikupno, ki je takoj, ko je končala gimnazijo, stopila z veliko gorečnosti med redovnice. Res komaj dojemljive življenjske pripovedi. Knjiga pa ni namenjena samo verujočim, morda še bolj laikom. Na kratko pa lahko rečem, da je takšen roman kar težko napisati …
V tem vašem romanu so torej prikazane tudi osupljive zgodbe bogatih plemkinj, ki so postale klarise. Pri tem pa je glavna junakinja vaše knjige dobrotljiva in razsvetljena opatinja Doroteja Sidonija Gallenberg, ki je živela na prehodu iz 17. v 18. stoletje.
Slovenci se sploh ne zavedamo, kako bogato zgodovino imamo. Prav omenjena opatinja je lep zgled vsega tistega, na kar bi bili lahko ponosni, a je bilo v zadnjih desetletjih pri nas povsem zatrto. Seveda so v romanu opisani tudi mnoge stranpoti, nenavadni dogodki in pričevanja, ki so na kamniškem koncu še znana iz ljudskega izročila.
V romanu razkrivate tudi čase protestantizma v Kamniku, govorite o protestantski odpadnici, o ločitvi po srednjeveško, o prednostih in pomanjkljivostih klaris, o zeliščnem čudežu, o orglah na Sv. Primožu pa tudi – o zlatem rudniku pod Kamniškim vrhom!
Res je, veliko presenetljivega sem ob pisanju odkril tudi sam. Primož Trubar je najmanj dvakrat pridigal na Kamniškem, Katekizem je s posvetilom podaril enemu od Gallenbergov, na Sv. Primožu so še danes prisotne najstarejše orgle na slovenskih tleh, rudnik zlata pod Kamniškim vrhom pa je pokopal pod seboj več deset rudarjev ob podobni veliki nesreči, kot se je zgodila ob naših zadnjih poplavah. Sledi rudnika so še danes vidne. Nasploh pa se tisti kraji še vedno imenujejo Slatna (Zlatna), obstajata pa tudi dve domačiji: Spodnji in Zgornji Slatnar (Zlatnar). Tako kot v vseh drugih zgodovinskih knjigah imam priobčene tudi številne fotografije in dokumente, tako da bralci lahko sami ugotovijo istovetnost napisanega. Ob vsem tem pa me najbolj veseli, da je lik Doroteje Sidonije Gallenberg znova obujen tudi v mekinjskem samostanu. V raju pod kamniškimi planinami se zdaj znova da prespati v samostanskih celicah kot nekoč. Veseli me, da samostan obiskujejo tako domačini kot tujci iz vse Evrope in ob odlični organizaciji lepo podoživljajo nekdanje čase. Ob tem moram pohvaliti tudi kamniškega župana Mateja Slaparja, ki ima globok občutek za kulturo, ter zdajšnjo direktorico Zavoda za kulturo Kamnik Ireno Gajšek. Veseli me tudi, da je zanimanje za slovensko zgodovino vse večje in večje, kar med drugim dokazuje tudi velik obisk na prvi predstavitvi knjige Dorotejine solze.
Kakšne imate pa načrte za prihodnost? Kmalu boste pri številki 200. Toliko leposlovnih knjig ni napisal še nihče v Sloveniji. Se vaša 200. knjiga že piše?
Obe knjigi do številke 200 sta že napisani in izideta še letos. Prva bo slikanica, druga pa o zelo pomembni osebnosti iz polpreteklega časa.
Biografija
Ivan Sivec je najplodovitejši slovenski pisatelj in se že dve desetletji uvršča med najbolj brane avtorje. Napisal je 200 knjig. Rojen je bil 23. maja 1949 v Mostah pri Komendi, od leta 1972 živi in ustvarja v Mengšu. Na ljubljanski filozofski fakulteti je diplomiral na oddelku za slovenistiko, na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo je pridobil naziv magister etnoloških znanosti. Član Društva slovenskih pisateljev je od leta 1987. Natisnjenih je bilo že več kot 400.000 izvodov Sivčevih knjig. Petnajst knjig je bilo ponatisnjenih, več del dramatiziranih, več kot sto knjig je izdanih v elektronski obliki, dobrih petdeset v slušni, nekaj tudi v brajlici. Vsako leto si bralci v slovenskih splošnih knjižnicah izposodijo več kot 40.000 Sivčevih knjig. Več njegovih knjig je prevedenih v nemščino, angleščino in italijanščino. Na željo bralcev je svoje knjige predstavil v več kot 1.200 krajih po Sloveniji in po svetu. Zaslužna profesorica dr. Helga Krisper Glušič je Sivčevo literarno ustvarjanje označila kot »vitalistični realizem s primesmi dokumentaristike«. Napisal je več kot 3.000 besedil za popularno glasbo, več besedil za pevske zbore in klasični sonetni venec z akrostihom V imenu ljubezni. Znanstveno je obdelal razvoj narodnozabavne glasbe in napisal več monografij o slovenskih skladateljih. Dobil je več vidnih nagrad. Za zakladnico glasbenih besedil je prejel Souvanovo nagrado za življenjsko delo, postal je častni član Društva pesnikov slovenske glasbe. Imenovan je bil za častnega občana občine Kostel. Leta 1996 je dobil Terseglavovo priznanje za odstiranje tem zamolčane slovenske zgodovine. Najvišje državno odlikovanje je prejel leta 2019, in sicer red za zasluge za narod. V obrazložitvi je zapisano, da ga je prejel za »izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest«. Na spletni strani Notable people je Ivan Sivec uvrščen med najbolj znane oziroma ugledne Slovence.
