Piše: Gašper Blažič
Pogovarjali smo se s prof. dr. Boštjanom M. Turkom, ki tako rekoč vse od nastanka slovenske države spremlja politično dogajanje doma in po svetu. Kot neposreden sogovornik razmere ocenjuje brez dlake na jeziku.
Smo v vročem predvolilnem času, zdaj gre na vse ali nič. Bom za začetek kar direktno vprašal: kaj pričakujete od teh volitev? Leta 1991 smo se osamosvojili, zdaj se moramo še osvoboditi.
Če pogledamo slovensko zgodovino brez ideoloških očal, vidimo zanimiv paradoks. Leta 1991 smo kot narod izpeljali dejanje politične genialnosti: majhen narod je z odločnostjo in politično modrostjo dosegel lastno državo. Ta projekt je v veliki meri utelešal duh demokratične pomladi in politične energije, ki jo je predstavljala tedanja opozicija partijski oblasti.
Toda osamosvojitev je bila šele prva faza. Druga faza bi morala biti normalna demokratična tranzicija: pluralni mediji, depolitizirane institucije, pravna država in odprta konkurenca idej. In prav tu se je proces ustavil. Velik del struktur nekdanjega sistema je preživel tranzicijo skoraj nedotaknjen. To ni teorija zarote – to je sociološko dejstvo, ki ga potrjujejo kadrovske kontinuitete v številnih podsistemih države.
Ko ljudje danes govorijo o »drugi osvoboditvi«, v resnici govorijo o dokončanju tega procesa, o tem, da država postane normalna evropska demokracija, v kateri oblast izhaja iz volivcev in ne iz neformalnih omrežij. Zato so te volitve za mnoge simbolne: ne gre samo za menjavo vlade, ampak za vprašanje, ali bo Slovenija končno zaključila tranzicijo.
Tudi NSi vstopa v novo obdobje. Verjamete, da lahko z novim predsednikom ter povezavo z dvema strankama doseže več kot prej?
Nova Slovenija – Krščanski demokrati ima v slovenski politiki zanimivo zgodovinsko vlogo. V evropskem kontekstu bi bila to klasična krščanskodemokratska stranka – nekaj, kar je v Nemčiji predstavljala CDU ali v Italiji nekoč Democrazia Cristiana.
Težava slovenskega prostora je, da je politična desnica dolgo časa razdrobljena. Na eni strani imamo močno in jasno profilirano stranko, kot je Slovenska demokratska stranka, na drugi strani pa manjše partnerje, ki pogosto iščejo svojo identiteto.
Če NSi uspe povezati svojo identiteto z jasnim programom – družinska politika, podjetništvo, evropska orientacija – in hkrati ohraniti realističen odnos do političnega sodelovanja, potem ima potencial rasti. Ključno pa je, da desnosredinski prostor deluje kot politična skupnost, ne kot zbirka individualnih projektov. V tem smislu sem optimist.
Če narediva primerjavo z letom 2022: kaj se je zgodilo takrat? Svoboda je dobila skoraj pol milijona glasov. Kaj so ljudje pravzaprav pričakovali?
Volitve leta 2022 so bile v marsičem politični fenomen. Stranka Gibanje Svoboda, ki jo vodi Robert Golob, je v zelo kratkem času mobilizirala izjemno širok del volilnega telesa in dosegla skoraj pol milijona glasov. To je v slovenski politiki izjemno velik rezultat in kaže, da je takrat obstajala močna želja po spremembi političnega vzdušja.
Veliko volivcev je verjelo predvsem trem obljubam. Prva je bila normalizacija političnega prostora – obljuba, da se bo politika umirila, da bo manj ideoloških konfliktov in več pragmatičnega vodenja države. Druga je bila učinkovitost: ljudje so pričakovali hitre rešitve za zelo konkretne probleme, zlasti v zdravstvu, energetiki in socialni politiki. Tretja pa je bila določena moralna dimenzija politike – občutek, da prihaja nova generacija politike, ki bo delovala bolj odprto in vključujoče. Vse skupaj pa je prihajalo na krilih tedanje covidne histerije, ki so jo izdatno podpihovali mediji.
Toda zelo hitro se je pokazal paradoks tega projekta. To, kar je bilo predstavljeno kot »svoboda«, se je v očeh številnih državljanov začelo kazati kot njeno nasprotje. Namesto širjenja pluralnosti se je začel proces, ki ga kritiki opisujejo kot politično čiščenje drugače mislečih iz nekaterih ključnih institucij države. Najbolj simboličen primer je Radiotelevizija Slovenija, kjer so spremembe v kadrih in programu močno zožile prostor drugače mislečih.
Prav ta paradoks je povzročil razočaranje volivcev, ki so pričakovali resnične reforme in demokratično pluralnost. To je tudi razlog, zakaj se danes politična slika razlikuje od tiste iz leta 2022 – mnogi volivci zdaj precej bolj kritično ocenjujejo rezultate vlade. Za to imajo bistvene razloge: Slovenija je nazadovala na vseh področjih, od gospodarstva do varstva človekovih pravic in medijev.
Več preberite v tiskani izdaji Demokracije.
