Piše: Metod Berlec
Z zgodovinarjem ddr. Ivanom Rihtaričem smo na prehodu iz starega v novo leto govorili o njegovem raziskovanju udbovskih arhivov in knjigah, ki jih je izdal v zadnjem času. 30. oktobra 1959 naj bi bili organi komunističnega režima postavili pred strelski vod zadnjo na smrt obsojeno osebo na območju današnje Slovenije. To je bil Franc Rihtarič, ki je bil doma iz Očeslavcev pri Gornji Radgoni. Ljudje so mu zaradi načina njegovih ropov rekli štajerski Robin Hood. A ddr. Rihtarič je v zadnjih letih s pomočjo detektivskih metod odkril, da se to v resnici sploh ni zgodilo.
Gospod Rihtarič, v oddaji Beremo na televiziji Nova24Tv in v naši reviji sva že večkrat govorila o vašem raziskovalnem delu in knjigah, ki so pri tem nastale. Najprej bi vas prosil, da naše bralke in bralce spomnite, o čem vse ste pisali v preteklih desetletjih, letih …
Do sedaj sem izdal 10 knjig. Objavljeni sta bili obe disertaciji, 2 knjigi o ilegalnih skupinah, o okraju Ljutomer 1945−1950, o časopisu Štajerc, Okrajnem sodišču Ljutomer pred 1. svetovno vojno, o družini Hajnžič in 2 knjigi o Francu Rihtariču (2021 in 2025).
Leta 2023 ste izdali knjigo, ki ste ji dali naslov Ilegalna skupina Mele-Police in sodni proces 1948. V prvem delu knjige predstavljate okraj Gornja Radgona v tem obdobju. Pri tem omenjate tudi druge ilegalne skupine …
V okraju so delovale 3 skupine, ki jih je režim imenoval bande. Škamljičeva na območju Benedikta, skupina Markoja, ki se je povezovala z znano Šajnovičevo skupino iz Međimurja in banda Mele-Police. Delovale so proti novemu režimu, prvi dve sta se povezovali tudi s t. i. Kraljevim komitejem Salzburga. Ob nevarnostih doma so se začasno ilegalno premaknile na varno v Avstrijo. Dokaj utopično so pričakovale vrnitev kralja, a so bile dokaj hitro razbite in člani obsojeni, član Markojeve skupine pa je bil obsojen na smrt in ustreljen.
Za kakšno skupino pa je šlo v primeru Ilegalne skupine Mele-Police? Kako je nastala in kako je delovala?
Ta skupina je klasičen primer. Sestavljali so jo člani iz obeh vasi. Prvotno je bil namen, da bi ustanovni člani pobegnili v Avstrijo, a se je pozneje odločila za delovanje proti lokalnim članom nove oblasti. Nasilno so si prilastili nekaj orožja in pisalnih strojev ter akcije s protirežimskimi listki. Ko so šli v akcije, ki so bile le ponoči, npr. na Mele, so jo izvedli člani iz Polic in obratno. Skupina ni imela na oblačilih križarskih znakov, orožje in deloma oblačila (uniforme) so bila različnega izvora.
Kako pa jo je potem komunistična oblast razbila oz. ujela njene pripadnike?
Ko je eden od članov bande Mele-Police UDV ovadil na zaslišanju gornjeradgonskega duhovnika, se je akcija končala z aretacijo 19 oseb te bande novembra 1947 in z obsodbami februarja 1948. Se je pa že pred aretacijami iz skupine umaknil eden od pobudnikov ustanovitve skupine.
Sodni proces je bil leta 1948. Bili so pa še sodni postopki o celotni zadevi, celo po letu 1991. Kakšni so bili rezultati v letu 1948 in pozneje?
Kazni so bile stroge, sledile so pritožbe in vloge za znižanje ali celo za oprostitve. Prošnje so bile v glavnem zavrnjene ali kazni le delno znižane. Procesi so bili tudi po letu 1991. Zanimiva sta dva primera, ko je npr. sestra že pokojnega obsojenca, ki je umrl na prisilnem delu, dosegla denarno poravnavo z določenim ministrstvom; prav tako hčerka pokojnega, ki so mu priznali, da je bil žrtev komunističnega nasilja in je dobil priznano dvojno delovno dobo za čas, ko je bil v zaporu in po prestani kazni ni mogel dobiti javne službe.
Pojdiva h knjigam, ki ste jih izdali v letu 2025. Naj se najprej dotakneva knjige Časopis Štajerc in volitve v državni zbor 1906 in 1907. Kako bi na kratko predstavili časopis, ki je izhajal na Ptuju ?
Izhajal je v slovenskem jeziku v nakladi 15.000 izvodov najprej kot štirinajstdnevnik, od 1907 pa kot tednik. Zagovarjal je nedeljivost Štajerske, zagovarjal ideje Štajerčeve napredne stranke in teorijo »Nemcem prijaznih Slovencev«. Največjega nasprotnika je videl v Katoliški cerkvi na Slovenskem ter v Slovenski ljudski stranki in dr. Antonu Korošcu. Podporniki in naročniki časopisa ter člani njegove stranke so bili spodnještajerski trgovci, obrtniki v Mariboru, Celju in na domačem Ptuju, na vasi pa je imel le zelo malo privržencev in članov stranke.
Pišete o volitvah v državni zbor avstrijske polovice monarhije v letu 1906 in 1907. Za kakšne volitve je šlo? Katere stranke so se na njih najbolje odrezale?
Leta 1906 so bile nadomestne, naslednje leto pa redne državnozborske volitve. Štajerc je postavil svoje strankarske kandidate po celotni Spodnji Štajerski in celo na Koroškem. Volivci so imeli pasivno ali aktivno pravico, oboji pa so bili omejeni s starostno mejo 21 oz. 30 let. Poslanski mandat je trajal 7 let.
Kakšni pa so bili rezultati Štajerčeve oz. Napredne stranke na teh volitvah?
Kandidatom Štajerčeve stranke ni uspelo v nobenem volilnem okraju, kjer so kandidirali. Zmagovalec v teh devetih okrajih je bil dr. Anton Korošec, ki je tako postal poslanec po novi volilni reformi. Nasprotniki so za svoj poraz krivili Katoliško cerkev na slovenskem podeželju, a hkrati napovedovali oster boj za naslednje občinske, deželne in državnozborske volitve.
No, pred meseci ste izdali tudi knjigo Okrajno sodišče Ljutomer 1905−1914 in raba jezikov. Pri tem bi vas naprej vprašal, kako je delovalo sodstvo v nekdanji habsburški monarhiji?
Sodišče prve stopnje je bilo okrajno sodišče, nato je bilo okrožno sodišče, še više deželno in državno. Sodišče je sodelovalo tudi s sodišči na Štajerskem in v drugih deželah ter s sodišči iz ogrskega dela monarhije (npr. Zagreb in Virovitica) v zadevah pravdanja, kazenskih zadevah, dedovanju, varstvu mladoletnih otrok itd. Sodišče pa ni imelo pristojnosti za izrekanje smrtne kazni.
V knjigi na podlagi arhivskega gradiva razkrivate, kakšna je bila nacionalno-jezikovna slika ljutomerskega okraja?
Ljutomerski okraj je bil obmejni okraj proti Ogrski (Prekmurje in Međimurje). Po popisu prebivalstva leta 1910 se je od 14.576 prebivalcev komaj 666 oseb opredelilo za nemški občevalni jezik (Umgangssprache), od tega v Ljutomeru kar 600. Bližnji trg Veržej na meji z Ogrsko ni imel nobenega »Nemca«. Podeželske občine so bile že od sredine 19. stoletja, predvsem pa po prvem slovenskem taboru v Ljutomeru (1868) povsem slovenske z le nekaj »tujci« v obmejnih vaseh s hrvaškim jezikom okolja.
Kateri jeziki pa so bili v rabi pri delu Okrajnega sodišča Ljutomer v obdobju 1900 do 1914?
Pri uradovanju sodišča so se uporabljali nemški jezik (t. i. notranji jezik sodišča), slovenski, hrvaški, madžarski in latinski. Najbolj dosledno so slovenski jezik uporabljali župnijski uradi, med posamezniki pa ljutomerski odvetnik dr. Karol Grossmann (imel je že tudi pisalni stroj) in podeželske občine. Samostojni dopisi vaščanov so bili pisani tudi v dialektu, velikokrat pa podpisani le s križcem. Dopise sodišča, poslane na Hrvaško oz. Ogrsko, so morali uradni prevajalci iz Maribora ali Gradca prevesti v hrvaški in madžarski jezik.
V preteklem letu ste izdali še knjigo Od laži do resnice − detektivsko iskanje Franca Rihtariča. Gre za vašo drugo knjigo o Francu Rihtariču. Končala se je z njegovo ustrelitvijo 30. oktobra 1959. Zakaj druga knjiga?
Po izidu prve knjige (2021) sem pridobil veliko novih informacij od neposrednih prič, ki so bile v stiku s Francem Rihtaričem po njegovem insceniranem streljanju oktobra 1959. Informacije so začele kar deževati, posamezniki doma in iz tujine so želeli ostati anonimni, še vedno se je o tistih njegovih dogodkih šepetalo kot dolga desetletja po letu 1959. Ko sem pridobil zaupanje njegove hčerke iz Osijeka, se je zgodba začela presenetljivo razpletati in je tako morala nastati nova knjiga, bogata z informacijami, dokazi in s slikovnim gradivom.
Kako ste raziskovali to njegovo življenje po uradni ustrelitvi oktobra 1959? Pišete, da ga niso ustrelili …
S prav detektivskimi prijemi sem ga iskal v Avstriji, Nemčiji in Kanadi. Pomagali so mi številni informatorji, organizacije, društva in finančno-detektivska firma v Kanadi ter redki ljudje v Sloveniji in na Hrvaškem (njegova hčerka Erika), kar nekaj ljudi pa mi je zavrnilo prošnjo za sodelovanje. Prvi namig, da ni bil ustreljen, je bila informacija, da je moral njegov oče prinesti nekaj dni pred omenjenim streljanjem v zapor obleko in čevlje. Spraševal sem se zakaj in sledi so nato vodile v Avstrijo in Nemčijo (Heidelberg) ter končno v Kanado (Vancouver in Burnaby), kjer je 23. 6. 2010 umrl v domu za mestne brezdomce, pokopali pa so ga na državne stroške.
Kakšni pa so bili odzivi med ljudmi na vašo razrešitev vprašanja usode štajerskega Robina Hooda?
Odmevi so bili pozitivni, saj so bili ljudje presenečeni nad novicami in dokazi, da »štajerski Robin Hood« ni bil ustreljen in da ga je tedanji režim (UDV) poslal v tujino. Mnogi posamezniki so si šele po izidu druge knjige upali spregovoriti, predvsem v lokalnem okolju. Odzivi so bili v številnih medijih, tudi v tujini, tekste pa so prevedli v že kar nekaj jezikov.
Nam lahko zaupate, kakšni so vaši raziskovalni načrti za prihodnost?
Imam že pripravljen tekst za novo knjigo (zgodba prekmurskih Romov iz Vanče vasi iz let 1945 do 1952). Gradiva za raziskovanje je še veliko v naših arhivih in dela mi v prihodnje ne bo še zmanjkalo.
Približujeva se koncu najinega pogovora. Glede na vaše raziskovanje udbovskih arhivov in poznavanja delovanja Udbe ter prejšnje totalitarne države bi vas vprašal, kako gledate na obglavljenje Titovega spomenika v Velenju in potem ekspresno hitro vrnitev diktatorjeve glave na njeno mesto? Vemo, da gre v simbolnem, vrednotnem smislu za pomembno zadevo …
Obglavljenje Tita v Velenju je bilo simbolično dejanje in znak, da se obetajo velike spremembe v bližnji prihodnosti, ko bo marsikaj moralo oditi na »smetišče zgodovine«.
In še za konec. Kako kot odličen raziskovalec naše polpretekle zgodovine gledate na stanje v naši državi v sedanjem času? In kaj si želite za slovensko prihodnost?
Kar se dogaja zadnja štiri leta, je prava politična sramota za Slovenijo. Zakuhale so jo nostalgične strukture starega, v svetu že preživelega in obsojenega totalitarnega sistema. Čas je za korenite spremembe, kar si Slovenke in Slovenci želimo in zahtevamo − priložnost bo že kmalu.
Biografija
Ivan Rihtarič se je rodil leta 1948 v Gornji Radgoni. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Do leta 1995 je bil profesor in dva mandata tudi ravnatelj na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. Od leta 1995 do upokojitve leta 2013 je bil direktor Ljudske univerze v Gornji Radgoni. Na Univerzi v Celovcu je leta 2002 doktoriral z disertacijo Štajerc in Nemcem prijazni Slovenci v prvi svetovni vojni, novembra 2016 pa na Univerzi v Mariboru še s temo Okraj Gornja Radgona 1945–1950. Njegova bibliografija obsega skoraj 500 enot iz zgodovine 19. in 20. stoletja v slovenskem nacionalnem prostoru. Je predsednik Zgodovinskega društva Radgona in član zgodovinskega društva za Štajersko in Koroško v Avstriji.
