Piše: C. R.
Z Andrejem Lokarjem se je za reviji Mandiner in Hungarian Conservative pogovarjal Gergely Szilvay. Andrej Lokar je publicist, pisatelj, prevajalec in soustanovitelj Kulturno-umetniškega društva KUD KDO in urednik spletne revije KDO?
Lahko bi začela z vašim predavanjem v Budimpešti: ali sploh obstaja srednjeevropski konservativizem?
Pri konservativizmu (dandanes lahko pravzaprav že govorimo o novi desnici) je vedno težko vnaprej določiti, ali obstaja in kakšna je neka regionalno pogojena oblika te miselne struje. Po mojem bi morali v tem primeru najprej čim natančneje določiti dvoje: a) kaj je Srednja Evropa; b) kateri je korpus konservativne misli, na osnovi katerega lahko izmerimo srednjeevropsko konservativno izkustvo. Vse to pa moramo seveda primerjalno preučevati ob upoštevanju še ene sestavine: tako zgodovinskih obdobij, v katerih so se porajale razne oblike konservativizma, kakor zgodovinska obdobja Srednje Evrope. Pod imenom Srednja Evropa lahko geografsko, zgodovinsko, kulturno ter politično razumemo dvoje: a) države in regije, ki so nekoč tvorile Habsburško monarhijo; b) tako imenovani »trimarium« (ali »intermarium«) maršala Piłsudskega. V prvem primeru se že takoj spočetka zastavi vprašanje: kdaj so omenjene regije tvorile denimo Habsburško monarhijo in kakšne so v različnih obdobjih bile. Obstajajo regije, ki so relativno zgodaj pripadle Kraljevini Italiji in za katere velja, da zgodovinsko izpolnjujejo enega od pogojev srednjeevropskosti, a ki bi jih težko kulturno imeli za srednjeevropske. Take so tudi nekatere regije na Balkanu. V svoji knjigi o Srednji Evropi Donava Claudio Magris razume denimo Srednjo Evropo kot nek narativ, ki ga prispodablja veletok reke, pri čemer je nemogoče natanko določiti, kje je njen izvir. Gre potemtakem za pojavnost, obdano od misterija. Vendar misterija, katerega skrivnost določajo spoznavne metode sodobne znanosti, kar seveda ne postavlja pod vprašaj njene realnosti. V drugem primeru gre za pojav, ki ga je treba še temeljito preučiti v vseh razsežnostih. Predvsem pa: poiskati moramo sintezo med obema konceptoma, to pa lahko stori le konservativna misel. Zato se mi zdi najustrezneje, da kot temeljno mero konservativizma vzamemo delo Rogerja Scrutona, saj je Scrutonova filozofija v tem pogledu podobna Heglovi: ustvaril je filozofski prostor, ki ga moramo gojiti in razvijati skladno s svojimi prepričanji in potrebami ter seveda v sozvočju s filozofovimi smernicami. To se pravi, da moramo branje Rogerja Scrutona metodološko opraviti ob upoštevanju temeljnih smernic srednjeevropskosti, ki smo jih omenili. Zadnji korak pa predstavlja ponovno odkritje srednjeevropskih mislecev, ki so se imeli za konservativce, hkrati pa tudi konservativnih prvin pri tistih, ki se niso imeli za konservativce. Tako da bi odgovor na vaše vprašanje formuliral takole: obstoj sodobnega srednjeevropskega konservativizma moramo metodološko šele odkriti prek komparativnega preučevanja ter usklajevanja treh vidikov: a) opredeljenega skupnega srednjeevropskega prostora/izročila; b) sodobnega konservativnega kanona in konservativcev, ki so predhajali izbranemu kanonu; c) idej srednjeevropskih konservativnih mislecev in konservativnih idej ter pojavov v sami družbi. Kot bi dejal Edmund Burke: srednjeevropski konservativizem obstaja na ravni »predsodka«, a ga moramo šele artikulirati.
Kaj pa politika?
Videti je, da na sodobnem političnem prizorišču ideja o nekem srednjeevropskem konservativizmu kot edini sili, ki lahko ponovno obudi srednjeevropsko identiteto, postaja vse bolj aktualna. Samo konservativizem lahko namreč s selektivnim pristopom obudi elemente neke tradicije, obuditev neke skupne srednjeevropske tradicije pa bi lahko pomenila politično protiutež hegemonskim težnjam zahodnoevropskih članic ali ustanovnih članic Evropske unije na eni strani, na drugi pa protiutež političnim ambicijam Rusije in njenih zaveznikov. Čeprav dandanes ta tema ni več tako aktualna: Srednja Evropa ne pomeni le mediacije med zahodom in vzhodom, ampak tudi mediacijo med severom in jugom. Lastnost Srednje Evrope je namreč ta, da poseduje prvine vseh omenjenih geopolitičnih razsežnosti: zahoda, vzhoda, severa in juga. Obenem pa se kajpada ne istoveti povsem z nobeno izmed njih. Seveda vse omenjeno pomeni predvsem vračanje Evropi njene identitete. Projekt EU je nekritično prevzel liberalno in progresistično agendo, ki je žal prevladala tudi med krščanskimi demokrati, in se s tem odvrnil od temeljne poteze evropske celine: Evrope narodov. Vse to seveda predpostavlja tudi novo geopolitično prerazporeditev sveta.
Ali mislite, da bi bilo mogoče izoblikovati skupnost srednjeevropskih konservativnih intelektualcev?
To je eden izmed ciljev, ki si jih moramo zastaviti, in sicer iz dveh razlogov. Prvič: Srednja Evropa ne obstaja toliko na ravni neke ideje ali nekega nauka, ampak na ravni občutka za skupno pripadnost, ki živi predvsem na emocionalni ravni. To emocionalno raven pa lahko najbolje izražajo, raziskujejo, razumejo in določijo intelektualci, predvsem umetniki. Táko je tudi sporočilo Magrisove knjige o Srednji Evropi (in tudi prve njegove knjige o mitu Habsburžanov v moderni avstrijski literaturi). Od glasbe do religije, od znanosti do ekonomije, od politike do okoljevarstva lahko Srednja Evropa ponudi in seveda tudi aplicira svoje vzorce, ki tvorijo njeno specifiko, a se hkrati nikoli ne ločijo od zahodnocivilizacijskega okvira – so neka mikrokultura (kakršna je denimo lahko tudi mediteranska kultura) znotraj zahodne civilizacije. Drugič: med intelektualci bi pri snovanju tovrstnega projekta naleteli na manj ovir kot pri politikih. Sodobni neprogresistični intelektualci dobesedno hrepenijo po internacionalizaciji svojega položaja, saj so razmere zanje doma večinoma neznosne. Opozoriti pa je treba na tole: Srednja Evropa je doslej vselej obstajala in tudi bila plodna predvsem kot kulturno umetniški podvig (dovolj je, da pomislimo denimo na psihoanalizo), vendar naš čas zahteva, da ga spremenimo v politični projekt – in, kar je še najbolj dražljivo: na projekt, ki temelji na pojmu identitete. In ravno kot projekti, ki so temeljili na identiteti, so vsi doslejšnji projekti za Srednjo Evropo tudi propadli. Sicer pa mislim, da ta skupnost že obstaja, dokaz za to je tudi naš obisk v Budimpešti – treba jo je samo povezati.
Se vam zdi, da so srednjeevropske države tuje druga drugi?
Vse države morajo do neke mere biti tuje druga drugi, sicer se ne bi konstituirale kot samostojne in suverene države. In če ne bi bile tuje druga drugi, jih ne bi bilo treba povezovati. Zato je treba poskušati definirati, kaj je tisto, kar jih odtujuje, predvsem pa: zakaj jih je treba povezovati. Kar je zgodovinsko, se pravi v preteklosti, povezovalo srednjeevropske države, je bilo to, da večinoma sploh niso bile države. Srednja Evropa je od srednjega veka dalje povezana, razvezala pa jo je nesposobnost njenih elit, da bi ustvarile neko centripetalno silo, ki bi posameznim entitetam omogočila, da bi ohranile svojo suverenost (ki se je v tistem kriznem času v njih šele prebujala), hkrati pa ostale v neki ohlapni povezavi. Srednja Evropa je paradigmatični primer tega, zakaj ideja Evrope narodov ostaja vselej neuresničena: pojavi se pač nek narod, ki v tistem zgodovinskem obdobju doživlja vrhunec svojega razcveta in si želi vse druge podrediti na osnovi teritorialnih zahtev, ki so v Srednji Evropi največji problem: nacionalne meje med posameznimi narodi namreč niso natanko izrisane. Vse to je seveda velik izziv za nacionalno državo, ki je temelj današnjega mednarodnega političnega reda. V primerih večnacionalnih sestavov dominantne politične entitete odgovorijo s centralizacijo (kar se med drugim dogaja tudi zdaj v EU). Če potemtakem gledamo na to vprašanje z zgodovinskega stališča, gre za tole: prvič v svoji zgodovini srednjeevropske nacije in narodi čutijo potrebo, da se povežejo kot priznane nacionalne države, kar predpostavlja, da morajo že takoj spočetka natanko določiti, kako bodo v morebitni povezavi zajamčile pravice avtohtonim narodnostim (manjšinam), ki živijo zunaj svojih nacionalnih držav. S tem bi se izognili najnevarnejšemu leglu konfliktnosti. Hkrati pa bi bilo treba zasnovati neko politično povezavo, ki bi potekala najprej na gospodarski ravni, kajti to je področje, na katerem se je najlažje dokopati do konsenza. S tem bi ustvarili vsaj prvi obris neke skupne pripadnosti, predvsem pa skupnega cilja. Pri tovrstnih projektih je najpomembneje tole: da v svoji zasnovi vsebujejo obet za prihodnost.
Ali mislite, da bi lahko uvedba nemščine v šolski sistem kaj spremenila v tem pogledu?
Tudi nemščina je paradigmatični primer najprej sovpadanja, nato pa prepletenosti, kar nerazvozljivosti centripetalnih in centrifugalnih sil pri vsem, kar zadeva Srednjo Evropo. Ali bolje: mnogoznačnosti in neenopomenskosti vsakega pojava v Srednji Evropi. Če vzamemo na primer našo zgodovinsko specifiko: Slovenci smo bili vselej prepleteni z Nemci. V Avstro-Ogrski monarhiji administrativno nismo bili nikoli poenoteni, saj čeprav je bil naš naselitveni prostor enoten, smo bili razdeljeni na različne kronovine, zato smo se bili za svoje poenotenje primorani sklicevati na naravno pravo in ne na zgodovinsko pravo. Mislim, da je samo v eni kronovini bila večina prebivalstva slovenska. Zato smo bili deležni strahotnega pritiska germanizacije, predvsem po letu 1848, ki naj bi bilo leto preporoda vseh evropskih narodov. Tako da je bilo naše razmerje do Nemcev večinoma politično konfliktno. Po drugi strani je prva slovenska knjiga leta 1550 izšla v Nemčiji v širšem okviru protestantskega gibanja. Obenem lahko zatrdimo, da je bil Dunaj edina resnična velemestna prestolnica Slovencev. Pozneje zagotovo to nikoli ni bil Beograd, Ljubljana pa je naša »srčna« prestolnica, nikakor pa ni svetovljansko velemesto. Slovenci smo dosegli svoj kulturni vrh, ko je tudi Dunaj doživel svoj prestolniški vrh. S Parizom in Berlinom je bil ena od najpomembnejših prestolnic moderne kulture. Naš največji pisatelj, Ivan Cankar, je preživel 11 let na Dunaju in tam ustvarjal. S tem je okrožje Ottakring, v katerem je prebival, prestavil v naš kolektivni imaginarij. Sam je večkrat izrazil svojo ljubezen do nemščine. Slovenski romanopisec Andrej Capuder je v nekem svojem romanu upodobil lik iz meščanskega okolja, ki je seveda študiral na Dunaju, in se po vključitvi Slovenije v predvojno Jugoslavijo vprašuje, ali bo slovenska kultura lahko preživela, potem ko je pretrgala popkovino s korpusom znanja (znanstvenega, filozofskega, psihoanalitičnega, geografskega, vojaškega, umetniškega, vsestranskega znanja), ki je bil nakopičen na Dunaju. Tako da vidite: tudi v tem primeru Srednja Evropa nima enega samega obraza, ampak se izraža v niansah. Uvedbe pouka nemščine v šole mi sicer ni treba podpirati, saj ga v Sloveniji že imamo. Če pa namigujete na uvedbo obveznega učenja nemščine, bi bil morda to zanimiv eksperiment, še posebej za nas Slovence, saj bi nas lahko odtrgal od Balkana.
Ali mislite, da kulturne elite in politiki zahodne Evrope razumejo, kaj sploh je Srednja Evropa?
Če upoštevamo politični in kulturni ustroj predvsem nove in še najnovejše generacije politikov in članov raznih komisij v Bruslju, je samoumevno, da Srednje Evrope ne morejo razumeti. Vse, tudi politika, v Srednji Evropi ima, kot bi dejala Scruton in Hazony, izvor v nečem, kar se izraža preko zavezanosti neki tradiciji, ki ne deluje le individualno, ampak kolektivno ter predrazumsko. To se pravi, da v Srednji Evropi ne velja temeljni razsvetljensko liberalni vzorec: da obstaja nek univerzalni razum, da uporaba tega razuma je na voljo vsakemu človeškemu bitju in da nas to neogibno privede do splošno veljavnih resnic, ki so last človeštva v celoti. Aplikacija omenjenega razuma, če si le to želimo, nas privede zgolj do neogibnega spoznanja, da obstaja nek politični red, ki temelji na razumu in ki je optimalna rešitev za človeka kot takega, ne glede na okoliščine. Temu redu pa se reče liberalna demokracija. Dovolj je, da ta red z nekim dekretom vpeljemo kjerkoli po svetu in sam razum posameznikov, ki jih bomo vključili vanj, jim bo dopovedal, da je to najpopolnejša ureditev, kar jih je mogoče doseči za celotno človeštvo, kjerkoli in kadarkoli. Gre torej za ureditev, ki presega prostor in čas. To razumevanje človeka in sveta je postalo zdravorazumsko in sega že tudi na druga področja: na pravo, na gospodarstvo, na znanost. Samoumevno je, da tak pristop Srednje Evrope, že zavoljo njene partikularnosti in zavoljo posameznih identitet, ki tudi zaradi pomanjkanja državnih okvirov koreninijo predvsem v tradicijah, ne more razumeti. Edino, kar lahko počne, je, da tem subjektom vsili neke apriorne rešitve, ki so se porodile v možganih, nagnjenih k abstrakcijam. In to je točno tisto, kar se dogaja dandanes.
Kaj pa veliki konservativni misleci? Ali imamo v Srednji Evropi kakšnega Burka ali de Maistra?
V Srednji Evropi seveda imamo svoje konservativne mislece, vendar nimamo takih kardinalnih ali seminalnih teoretikov (in navsezadnje tudi praktikov), kakršna sta bila Burke in de Maistre. Pri tem si moramo seveda zastaviti vprašanje, zakaj je temu tako. Če poskušam to dojeti s slovenskega stališča, moram povedati, da pač Slovenci nismo imeli neke laične in kreativne reakcije na razsvetljenstvo. Kar je tudi posledica tega, da razsvetljenstvo v Habsburški monarhiji seveda ni bilo francosko razsvetljenstvo. Lahko navedemo reforme Jožefa II., a to vsekakor ni primerljivo z gibanjem philosophesov Enciklopedije. Konservativizem je bil kajpada odločilen pri politikih, kakršna sta bila Klemens von Metternich in tudi Alexander Bach, vendar v obeh primerih ni šlo za teoretika. Seveda obstajajo misleci, kot sta bila Adam Müller in Othmar Spann, iz Budimpešte je bil Karl Mannheim, pomemben mislec je bil Leo Strauss, konservativci so bili tudi umetniki, kakršen je bil Hugo von Hofmannsthal, konservativne težnje so prisotne pri Stefanu Zweigu, pri Josephu Rothu. Pomemben za konservativno misel je bil Richard Thurnwald. Madžari imate Johna Lukacsa, Poljaki imajo Ryszarda Legutko. Roger Scruton med konservativne mislece prišteva tudi Hayeka, kar po mojem ne drži, saj je sam izrecno povedal, da ni bil konservativec, predvsem pa je iz omenjenega besedila povsem razvidno, da ni razumel, kaj konservativizem sploh je. V glavnem pa po mojem velja ugotovitev, da Srednja Evropa ni poznala revolucionarnega razsvetljenstva, saj se je pri nas kazalo v obliki reform, ki so jih uvajale politične elite. To pa predstavlja še večji izziv za nas, da te korenine poiščemo in na njihovi osnovi izoblikujemo novo paradigmo.
Kaj pa vprašanje identitete?
Marsikateri sodobni filozof trdi, da bo vprašanje identitete na sploh ključno filozofsko vprašanje 21. stoletja. Upoštevati moramo, da je naš čas devalviral ali vsaj postavil pod vprašaj vsa uveljavljena razumevanja človeške identitete. Atomizirani posameznik, ki na Zahodu zvečine živi v distopični degradirani urbani krajini, ne pozna več družinske identitete, plemenske identitete, družbene identitete, kulturne identitete, religiozne identitete. To na sociološki ravni. Filozofsko se v zvezi z identiteto zastavljata dve vprašanji: a) kakšna je avtopercepcija zaznavajočega jaza; b) kakšni so kognitivni postopki, ki omogočijo omenjenemu jazu tako ali drugačno spoznavanje. V obeh primerih je bil odgovor, ki ga je v svoji zadnji dobi poznala zahodna civilizacija, utemeljen na znanosti. Univerzalizacija subjekta kot entitete, ki z rojstvom vsakega posameznika nastane ex novo, je privedla do ideje absolutne svobode, ki omogoča, da si vsak posameznik po mili volji izbere svojo identiteto. Pri tem ga ne ovira niti biološka pogojenost. Zato se bo v filozofiji 21. stoletja neogibno zastavilo vprašanje: kdo je pač tale jaz, ki misli, filozofira, dela ali ustvarja? Sicer bo filozofija Zahoda obstala kot narativ, kot sklenjen korpus modrosti, a brez posameznikov, ki bi jo mislili. Seveda je odgovor konservativne filozofije že od njenega predhodnika Vica, da smo v temeljni kalup svoje identitete narojeni in je ne izbiramo sami. Da identiteta sestoji iz elementov, ki jih ne moremo izbirati, in iz elementov, med katerimi lahko izbiramo. Pri čemer je treba upoštevati vse hierarhične ravni, v skladu s katerimi se razslojuje človekov jaz, tako kot briljantno počne denimo arabska srednjeveška filozofija. Obenem smo dandanes soočeni s pojavom, ki bi mu s parafraziranjem Baumana lahko rekli likvidnost identitete. V isti sapi pa identiteta vsebuje nekaj trajnega, stalnega in nespremenljivega, kar človeku omogoča, da jaz ostane jaz v vseh okoliščinah. Pri tem je lahko seveda Srednja Evropa nekakšen zgled, saj je pri njej vprašanje vrojene identitete in prednosti identitete pred vsemi instrumentalnimi vidiki vprašanje vsakdanjega preživetja posameznikov in skupnosti. To je osnovni razlog, zaradi katerega mora Srednja Evropa zavrniti Združene države Evrope, saj niso v skladu z njeno tradicijo. Če pa me sprašujete o ogroženosti slovenske identitete, menim, da jo še najbolj ogrožajo trije dejavniki: omejevanje državne suverenosti s strani EU, suicidalna avtodestruktivnost sodobne slovenske kulture in predvsem migracije z Balkana (še posebej iz Republike Srbske v Bosni in Hercegovini), ki spreminjajo našo demografsko sliko in načenjajo naše izročilo.
Kakšen je položaj slovenskega konservativizma?
S slovenskim konservativizmom je takole: če nanj gledamo zgodovinsko, v času rojstva zahodnega konservativizma in tudi v času njegovih predhodnikov, nismo imeli konservativnih mislecev: še več: našo ozaveščeno kulturo (predvsem literarno umetnost), ki je bila dobesedno tvorka naše moderne (tudi politične) identitete, so vodile liberalne kulturne elite, kolikor intelektualcem na obrobju evropskega dogajanja, ki so bili kolikor toliko svobodoljubni, lahko sploh rečemo liberalci. Liberalni elementi prevladujejo pri nas celo v obdobju romantike. V bistvu pa gre bolj za pojem Freigeista, ki je bil popularen v nemško govorečih deželah. Seveda pa obstaja neka slovenska identiteta, ki je predmoderna in jo je monopolizirala Rimskokatoliška Cerkev in ki pozna bogato liturgično, vendar vsekakor manj kakovostno ustvarjanje. To se pravi, da Slovenci nikoli nismo imeli laičnega konservativizma, ampak vselej obliko konservativizma, ki jo je izražal pretežno kler in je bila v prvi vrsti reakcionarna. Slovenski narod ima globoko konservativna nagnjenja v razumevanju stvarstva, vendar njegov konservativizem ni bil nikoli reflektiran. Drug problem je sociološke narave: zaradi izgube svojega avtohtonega rodovnega plemstva v srednjem veku in zaradi omejenega razvoja meščanstva (pri nas ni bilo velikih mestnih sedišč) se nismo razslojevali (ali smo se razslojevali disfunkcionalno), posledica pa je bila, da so naše progresistične intelektualne elite, ki so dobesedno zgradile našo samoovedeno podobo, sprejele napredno nastrojenost kot edino, ki naj bi ustrezala našemu stanju in predvsem našemu razvoju. To pa ne pomeni, da je tisti del naše kolektivne duševnosti, ki je ostal nereflektiran in neartikuliran, izginil, ravno nasprotno: še vedno usodno določa našo bit, ki pa je ravno zaradi tega v nekem pogledu razklana. Naloga slovenskega konservativizma je potemtakem ta, da da to neartikulirano nereflektiranost artikulira in na osnovi selektivnega preučevanja ter apliciranja občih konservativnih doktrin udejanji identiteto, ki že obstaja na potencialni ravni. Zanimivo je tole: naši ideološki nasprotniki, ki si prizadevajo dekonstruirati naše izročilo, vseskozi govorijo, da je treba preprečiti »retradicionalizacijo slovenske kulture«. Selektivna retradicionalizacija pa je natanko tisto, kar počnemo mi s svojo založbo in svojimi revijami.
Katere knjige izdajate?
Usoda naše založbe, založbe Kulturno umetniškega društva KUD KDO, je paradigmatična za današnje razmere v Sloveniji. Položaj založništva v Sloveniji je pogojen z nastankom globoke države pri nas. V kratkem obdobju denacionalizacije, ki je pač privatiziralo, kar je bil komunizem nacionaliziral, so se, ker v Sloveniji nismo izvedli lustracije, s tem najbolj okoristili kadri bivšega režimskega aparata, ki niso le izpeljali denacionalizacije, ampak zaradi neposrednega dostopa do kapitalskih virov in zaradi omrežja povezav komunistične obveščevalne službe, prevzeli vzvode vozlišč slovenske družbe. Eno izmed teh vozlišč je tudi področje medijev in založništva. Sam sem že pred leti ugotovil, da bi bilo v tovrstnem sistemu nemogoče izpeljati nek sklenjeni konservativni koncept ne le tako, da bi izdajali konservativne mislece, ampak da bi posredovali slovenski javnosti tudi avtorje in knjige, ki niso konservativni, ampak bi, da se tako izrazim, vstopili v slovenski prostor skozi konservativno optiko. To je namreč edini način, da si sploh ustvarimo svoj položaj v kulturni vojni. Kajti pri nas divja kulturna državljanska vojna. Filozof Slavoj Žižek denimo obvladuje založbo Analecta, ki izdaja dela klasikov iz zgodovine filozofije in slovenskih filozofov na osnovi hegeljanstva, interpretiranega skozi Lacanovo psihoanalizo. S tem posodablja Heglovo postajanje na področju zgodovine filozofije in interpretira celotno zgodovino filozofije ter tudi našo sedanjost v skladu z načeli tako imenovane »Ljubljanske šole«. Po tej poti ustvarja »kulturno hegemonijo«, saj ta struja povsem obvladuje oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze. V kulturni vojni mora slovenski konservativizem vsaj na začetku nastopiti tako, da ponudi neko protiutež, ki je lahko samo interpretacija zahodne filozofije in slovenske misli skozi klasično in sodobno konservativno filozofijo. To pa lahko stori le neodvisna in samostojna založba. Naša založba ima potemtakem 7 zbirk, ki se razlikujejo po barvi na naslovnicah knjig: modro zbirko za konservativno misel, rumeno zbirko za leposlovje, rožnato zbirko za občo filozofijo, vijolično zbirko za esejistko, bordo zbirko za glasbo, zeleno zbirko za aktualnost in okra zbirko za religiologijo. Ključna je seveda modra zbirka za konservativno misel, ki se vrti okoli del 7 kardinalnih avtorjev, ki jih bomo poskusili prevesti v celoti: Ernsta Jüngerja, Rogerja Scrutona, Roberta Nisbeta, Michaela Oakeshotta, Joséja Ortega y Gasseta, Ramira de Maeztuja in Nicolása Gómeza Dávile. Obenem izdajamo dve spletni reviji, eno za umetnost in kulturo, Kdo?, in eno za politično misel, Anamnesis. Naš namen je izdati prevode vseh klasikov in sodobnih avtorjev konservativne misli ter tudi sodobnih kritikov kulture izbrisa, prebujenstva, kulture zanikanja, kulturoloških študij, dekonstrukcije itd. Ali z drugimi besedami: naš namen je zmagati v kulturni vojni. Seveda je to naletelo na nedopovedljiv odpor in nas poskuša kulturni establišment, ki ga v Sloveniji podpira globoka država, na vse načine uničiti.
Kaj pa konservativizem pri političnih strankah v Sloveniji?
V Sloveniji zaradi že omenjene nereflektiranosti konservativizma nimamo nobene konservativne stranke v pravem pomenu besede. V času osamosvajanja Slovenije in tudi tik po njem je obstajala stranka Kmečka zveza, ki je še najbolj spominjala na konservativno stranko, vendar se je potem spojila s krščanskimi demokrati. Zato je v zvezi s Slovenijo bolje govoriti o »desni sredini« kakor o konservativizmu. Slovenska desna sredina premore tri stranke, najmočnejšo slovensko stranko sploh, SDS, in dve krščansko demokratski stranki NSi in SLS, prva je parlamentarna, druga že dolgo ni prestopila parlamentarnega praga. Ob desnosredinskih vladah te stranke poskušajo sestaviti koalicijo z drugimi strankami, ki neposredno ne sodijo v desno sredino in zato so te koalicije praviloma krhke in nestabilne. Največ konservativnih elementov ima stranka SDS, za katero pa velja, da njeni pogledi na demokracijo, na družbo, na gospodarstvo, na politiko, na človeka niso povsem konservativni, ampak sodijo bolj v območje klasičnega liberalizma, seveda prirejenega slovenskim razmeram. Stranka ima karizmatičnega voditelja, Janeza Janšo, njena najmočnejša plat pa je stabilna volilna baza, zakoreninjena na slovenskem podeželju, ki je seveda, kot sem že omenil, najbolj konservativno. V bistvu bi jo lahko opredelili kot klasično liberalno stranko, ki pa ima konservativno volilno bazo. Njena največja zasluga je boj proti prežitkom režimskega komunizma v naši družbi in prizadevanje za razgradnjo globoke države. V tem je njena največja vrlina in zato sam vedno podpiram njeno oblast. Obe slovenski demokrščanski stranki sta se sčasoma odtujili svojim tradicionalnim volivcem, ki predstavljajo okrog 20% celotnega volilnega telesa. Trenutno vodita nedosledno politiko in nista sposobni enotno mobilizirati celotnega krščanskega prebivalstva. Posledica je seveda ta, da izrecno krščanske vsebine, kakršna je denimo subsidiarnost, izginjajo iz slovenske politike.
Ali je mogoče v Srednjo Evropo uvažati angleško inačico konservativizma?
Angleške ali angloameriške inačice konservativizma ni mogoče uvažati v Srednjo Evropo iz več razlogov. Tako pri britanskem kakor pri ameriškem konservativizmu gre za obliki te politične filozofije, ki sta globoko zakoreninjeni v tradicijah, iz katerih izhajata. Pri angleškem konservativizmu velja omeniti predvsem dve potezi: navezanost na pravni sistem, ki izhaja iz angleškega občega prava (pri čemer angleški konservativci samoregulacijsko načelo občega prava aplicirajo tudi na druga področje družbenega življenja), in tip vladavine, ki se je v Angliji uveljavil po revoluciji leta 1688 (in ki je seveda doživel številne korektive). Pri ameriškem konservativizmu velja omeniti proces osamosvajanja Amerike, a hkrati poosamosvojitveni poskus ameriških nacionalnih konservativcev (denimo Washingtona), da bi se po doseženi suverenosti ponovno navezali na angleški politično pravni sistem, kar je rezultiralo v ameriški ustavi. Obenem se je angloameriški konservativizem soočil z obliko liberalizma, ki je izražala zdravorazumski modus vivendi teh narodov in je zato postala ena od njegovih temeljnih potez. Vendar je temeljno načelo konservativizma najbolj prepoznavno ravno v britanskem in ameriškem juridičnem ter družbenopolitičnem izkustvu: da formalizacija prava obstaja že ante litteram, v zavezanosti, ki omogoča kohezijo neke skupnosti, še preden se to izrazi v zakonodajni obliki. V bistvu gre za razumevanje sociogeneze, ki se radikalno razlikuje od liberalne in socialistične, saj temelji na povsem drugačnem razumevanju človeka kot individuuma. Vse to pa je v nekem pogledu rezultat razvoja teh narodov v zgodovinskem postajanju. To pa je enkratno in edinstveno in neponovljivo. Zato je pristop, ki ga zagovarjam sam, tale: neangleški in neameriški konservativci moramo predvsem preučiti ta organski razvoj, nato preučiti svoj partikularni zgodovinski razvoj in selektivno v njem izbrati konservativne prvine ter na njihovi osnovi izoblikovati obliko konservativizma, ki bo v skladu z našo specifiko.
Kateri so vaši najljubši konservativni avtorji?
Ravno zaradi tega, kar sem povedal v prejšnjem odgovoru, je moj odnos do konservativizma tak, da ga jemljem v celoti in ga poskušam komparativno soočiti s konkretnim izkustvom. Že Roger Scruton (in potem neprimerno bolj razvejano Francesco Giubilei v svoji Zgodovini konservativne misli) je poskusil opredeliti faze konservativizma, ki jih seveda določajo nastopi kanoničnih avtorjev. V prvo fazo, ki je nastala okoli konsolidacije razsvetljenstva in okoli Francoske revolucije, sodijo Edmund Burke, Joseph de Maistre, Louis de Bonald, Antoine de Rivarol (izbor njegovih aforizmov je uredil in prevedel Ernst Jünger, knjigi pa napisal tudi spremno besedo), Juan Donoso Cortés, François-René de Chateaubriand, morda še Johann Georg Hamann, predhodnik očetov konservativizma pa je nedvomno neapeljski filozof Giambattista Vico. Drugo veliko obdobje konservativne misli je tako imenovana »konservativna revolucija«, ki se je razvila predvsem v Weimarski republiki in ki jo denimo angloameriški konservativci praviloma ne navajajo zaradi njenega neprizanesljivega antiliberalizma in protidemokratičnosti; njeni poglavitni misleci pa so po mojem Oswald Spengler, Carl Schmitt, Werner Sombart, Martin Heidegger in predvsem že omenjeni Ernst Jünger. V obdobju okoli prve svetovne vojne in tudi po njej so nastopili še nekateri drugi konservativni misleci, kakršna sta bila José Ortega y Gasset, Charles Péguy (njegov konservativizem je nekoliko sporen), in Léon Bloy, Giuseppe Prezzolini, T. S. Eliot, predvsem pa meni zelo ljubi (in že omenjeni) Ramiro de Maeztu. Vpliv teh mislecev se je raztegnil daleč v čas po drugi svetovni vojni. Od konca 50. let 20. stoletja pa je konservativizem doživel pravi revival v ZDA in v Veliki Britaniji predvsem z deli Russella Kirka in Richarda Weaverja ter Williama Buckleya v ZDA in z deli že omenjenega Michaela Oakeshotta v Angliji. V to obdobje lahko uvrstimo tudi izjemnega in že omenjenega kolumbijskega misleca Nicolása Gómeza Dávilo. Nato prispemo do naših sodobnikov, med katerimi izstopa predvsem Roger Scruton, ki je opravil prvo in edino sintezo celotne konservativne misli, in med katere sodijo predvsem Pierre Manent, Frank Furedi in Yoram Hazony. Seveda konservativna misel premore še številne druge avtorje, ki pa jih ni mogoče navesti na tem mestu. Poglavitno je tole: le iz sinteze celotne konservativne misli in na osnovi aplikacije te misli na srednjeevropske razmere lahko nastanejo neke temeljne smernice za srednjeevropski konservativizem. Čaka nas torej imenitni in dražljiv intelektualni izziv.
Kako gledate na delovanje in politiko madžarskega premierja Viktorja Orbána?
O notranjepolitičnem delovanju Viktorja Orbána ne morem reči ničesar, ker ne živim na Madžarskem. Obstaja sicer poteza, ki je za Slovence privlačna – in to je zmaga ali vsaj omejevanje globoke države. Vidni so rezultati, a ne vem, kako je bila ta zmaga dosežena. Tudi zunanja politika, ki jo vodi Viktor Orbán, je taka, da je povezana z madžarskimi interesi, o katerih težko sodim, ker ne poznam notranjih motivacijskih vzvodov madžarske zgodovine, kakršni se kažejo v njenih najbolj dramatičnih dogodkih, denimo v Trianonski pogodbi in v sovjetski invaziji leta 1956. Zato bi rad ocenil njegov lik nekoliko drugače. Mislim, da je Orbán eden izmed prvih konservativnih politikov, ki je razumel neogibnost kulturne vojne. Mi namreč že smo v kulturni vojni, ne gre za to, ali si jo želimo ali si je ne želimo. Cilj zmage v kulturni vojni pa ni dotolčenje nasprotnika, ampak izgradnja ter vzpostavitev nove »hegemonije«. Ali – če smo že konservativci: obuditev notranjega bistva elementov, ki so že prisotni v kolektivnem nezavednem, na ravni burkovskega »predsodka«. V ta namen nova desnica potrebuje kulturni aparat, založbe, producente, medije, razstavne prostore, izobraževalne ustanove. Kajti treba je spremeniti čustvovanje ljudi. Viktor Orbán je razumel, da tudi če zmagaš na volitvah, ne moreš vladati, če ti vse elite v družbi nasprotujejo. Zato moraš delovati kot karizmatični katalizator elit, ki zagovarjajo konservativne poglede in jim omogočiti, da ustvarijo v družbi vzdušje, ki je naklonjeno konservativizmu. Temu pojavu se reče družbena legitimacija politike in je eden izmed ključnih pojmov konservativne politične filozofije. Če se ozremo na razmere po svetu, je položaj trenutno zelo naklonjen konservativizmu. Narativ levičarskega progresizma je vse bolj anahronističen, levica je sklenila pakt z neoliberalnim kapitalom, prepustila je najšibkejše sloje populacije njihovi usodi, po valu neomarksizma ni bila sposobna izoblikovati politične filozofije, ki bi bila kos razmeram v sodobni družbi. Njena impotentnost se kaže v tem, da pozna samo en pristop: antifašizem in zbujanje strahu pred fašizmom. Antifašizem je legitimen kot zgodovinska drža – pač nasprotuje fašizmu. Kot univerzalni svetovni nazor pa je popolni idiotizem, saj predpostavlja, da obstaja v politični zgodovini nek nazor, ki je vanjo vnesel neko absolutno zlo, medtem ko je bila zgodovina kot taka absolutno dobra. In da bo upor proti temu zlu vrnil zgodovini njeno absolutno dobrost. Konservativci vemo, da je zlo pač inherentno zgodovini in politiki, kakor je inherentno vsaki stvari, stvar etike posameznika in skupin pa je, ali se odločimo za dobro ali za zlo. Uzaveščenje teh zgodovinskih gibal pa je največja vrlina Viktorja Orbána.
Kaj mislite o Višegrajski skupini?
Višegrajska skupina vključuje nekaj srednjeevropskih držav in je zato pokazatelj tega, da pač del Evrope, ki mu pripadamo, potrebuje neko kohezijo, ki mu jo EU ne more nuditi. Še enkrat: treba je uskladiti vizijo Srednje Evrope, trimariuma in tudi Višegrajske skupine ter narediti sintezo, ki bi predvsem vzpostavila našo identiteto v različnosti. Cilj je seveda politični projekt s svojo strategijo. Stališče srednjeevropskega konservativizma na ravni mednarodnih odnosov mora biti v prvi vrsti reformističen znotraj EU. Najprej neformalna, nato morda še formalna skupnost srednjeevropskih držav bi lahko dosegla, kar posamezne države ne morejo doseči: vsilila bi EU novo pogodbo, ki bi uravnotežila razmerje sil, uvedla enakopravnost držav članic, poudarila njihovo suverenost, uvedla večjo mero participacije državljanov in predvsem omejila pristojnosti evropskih komisij. Srednja Evropa civilizacijsko sodi na Zahod, vendar predstavlja neke vrste variacijo zahodne civilizacije, ki je bila morda ustvarjalno manj izvirna, vendar poseduje dve prvini, ki ju je Zahod potisnil v pozabo, a sta nepogrešljivi tudi za njegovo preživetje: kult nacionalne identitete, ki je v Srednji Evropi bil pogosto pogoj za preživetje; vednost o tem, kaj pomeni živeti v totalitarnih razmerah. Na tej temeljni naravnanosti mora Srednja Evropa osnovati svoj politični projekt in doseči njegovo polnopravnost na ravni celotne evropske celine.
Kaj mislite o federalizmu v Evropski uniji?
Federalizem v Evropski uniji je diametralno nasprotje tega, kar sem pravkar opisal kot politični cilj Srednje Evrope. Pri tem seveda ne gre toliko za idejo federalizma kot takega, ampak za to, kje se je skotila in kdo jo predlaga. Beseda federalizem je v okviru Evropske unije sopomenka za Združene države Evrope, kar je seveda čisto nasprotje ideji Evrope narodov. Za idejo federalizma se potemtakem skriva progresistično/liberalna agenda, ta pa hoče prek izbrisa vsakršne oblike identitete in tudi prek uvajanja dvomov denimo v spolno identiteto ustvariti talilni lonec, to se pravi neko Evropo, ki ne bi temeljila več na tradicionalni raznolikosti in kulturnem razcvetu stare celine, pač pa na neki amorfni množici ljudi brez korenin, ki bi jih bilo lahko nadzorovati preko družbenega inženiringa, za katerega velja, da se ga poslužujeta in h kateremu stremita sodobni kapitalizem in socializem, ki nastopata v novem zavezništvu. Vendar ideja Združenih držav Evrope ima globlji izvor. Gre za absolutizacijo težnje sekularne civilizacije, ki se je porodila v času renesanse in reformacije ter doživela svoj vrhunec v času razsvetljenstva in ki je prenesla svojo soteriologijo s področja teologije na področje zgodovine in s tem postala religija brez religije (v etimološkem pomenu besede re-ligare) modernega časa. Vera sekularnega optimizma je svoj univerzalizem sicer prevzela iz krščanstva, a ga izpraznila njegovih religioznih vsebin in ga humanizirala. Univerzalizem zgodovinske kvazireligije pa seveda za svojo uresničitev potrebuje univerzalnega človeka, ker pa ta človek ne obstaja, ga je treba laboratorijsko ustvariti. Od tod izvira tudi ideja evropskega federalizma.
Kaj mislite o ameriških volitvah?
Izid ameriških volitev je bil in ni bil presenečenje. Ne glede na posledice volilnega rezultata bi se tule osredotočil predvsem na strategijo, ki je omogočila republikancem (in konkretno Donaldu Trumpu), da so na volitvah zmagali. Temu bi lahko rekli »pozitivni domači narativ«. Za dosego tega rezultata pa je bila potrebna zmaga v kulturni vojni in strategija kanaliziranja političnega sporočila onkraj utečenih medijskih okvirov. Obenem pa nagovor segmentov volilnega telesa, ki tradicionalno niso podpirali republikanske stranke. Kot izhodišče moramo izpostaviti, da je položaj v ZDA rezultat tridesetletne kulturne vojne, za katero je med republikanci in konservativci veljalo prepričanje, da so v njej izgubili vse bitke. Drug rezultat kulturne vojne v Ameriki je ta, da so tako imenovani radikalci obvladovali celotni izobraževalni sistem, medije, filmsko industrijo in še marsikaj drugega. Toda hkrati so s prebujenstvom in s kulturo izbrisa ustvarili družbo kolektivnega brezupa, saj se v teh agendah povprečni državljan ni mogel prepoznati. Trumpu je uspelo, da se je izognil viktimizmu, saj je sam žrtev krivosodja in vseh sredstev »deplatformacije«, s katerimi razpolagajo njegovi nasprotniki. »Pozitivni domači narativ«, ki ni temeljil samo na predvolilnih parolah, ampak se je utelešal v konkretnih biografijah članov njegovega najožjega štaba, pa je razgrnil ljudem neko novo prihodnost tako za Ameriko kot celoto kakor za posameznega ameriškega državljana. Vse omenjene vsebine pa mu je uspelo popeljati do posameznega volivca ob očitnem nasprotovanju mainstreamovskih medijev. Mislim, da je to prijem, pri katerem se moramo vsi konservativci učiti.
Kaj mislite o slovensko-italijanskih odnosih?
Slovensko italijanski odnosi so pogojeni z zgodovino, predvsem na etnični geografski meji med italijanskim in slovenskim narodom. Zaradi avtohtonosti dveh totalitarizmov na tem območju, so se ti odnosi v 20. stoletju sprevrgli v tragedijo kataklizmatičnih razsežnosti na obeh straneh. Zgodovinsko dogajanje je vsem znano, zato ga tu ne bom po nepotrebnem obujal. Kar me trenutno najbolj zanima, so odnosi med slovensko in italijansko kulturno konservativno desnico. Kajti ravno v tem se konkretno kažejo morebitni mednacionalni zapleti, ki so lahko največja ovira za odnose med narodi in nacijami v Srednji Evropi, o katerih smo v tem intervjuju razpravljali. Pri italijansko slovenskih odnosih se srečujemo z dvema povsem različnima nacionalizmoma; italijanski nacionalizem razume samega sebe kot neposredno dediščino rimske pravne države (ki Nerimljanom dopušča kvečjemu ius gentium) in posledično kot antemurale christianitatis; prva sestavina ga vodi v idejo o teritorialni kontinuiteti z rimskim cesarstvom; druga ga vodi v ekspanzijo s civilizacijsko pretvezo; slovenski nacionalizem razume samega sebe predvsem kot intimno potrjevanje lastne tradicije in jezika ter kot rodovno resentimentniški soteriološki projekt; največji slovenski pisatelj, Ivan Cankar, je zasnoval mit o »narodu proletarcu«. Koncepta sta seveda na istem ozemlju nekompatibilna. To se kajpada odraža tudi v odnosih med slovensko in italijansko desnico, saj obe pač postavljata v ospredje svojega delovanja svoj nacionalni koncept. To velja tudi za idejo Evrope narodov – kaj storiti, ko si dva avtohtona naroda lastita isto ozemlje? In to velja tudi za sodobno evropsko konservativno desnico – kako in v čem poiskati stične točke, ki bodo minimizirale možnost konfliktnosti? Tudi iz tega razloga sem se odločil, da bomo poskusili vzpostaviti dialog. Najbolje se mi je zdelo začeti z nečim konkretnim: prevedli in izdali bomo Zgodovino konservativne misli, ki jo je napisal Francesco Giubilei, pomembna osebnost italijanske desnice, saj vodi organizacijo Nazione futura. Podali smo roko italijanski desnici, samo prihodnost pa bo povedala, ali smo imeli prav.
Kaj mislite o Trstu?
Trst je moje rojstno mesto, mesto mojega otroštva in moje zgodnje mladosti. V bistvu ga lahko razumemo tudi kot nekakšen laboratorij srednjeevropskega povezovanja, predvsem pa konfliktnosti. Sam prihajam iz etnično slovensko-italijansko mešane družine, zato sem se za slovenstvo odločil. Kar seveda pomeni, da slovenstvo zame ni nekaj narojenega, ampak nekaj, kar moram vsak dan na novo graditi in vzpostavljati, slovenstvo je zame work in progress. To stanje ima globoke filozofske in dušeslovne implikacije, ki jih seveda ni mogoče tule obravnavati. Če naj sintetiziram, je moje doživljanje Trsta sledeče: gre za relativno veliko mesto, ki ima vse pogoje, da bi izpolnilo pričakovanja, ki jih imajo v zvezi z njim njegovi prebivalci, a mu nekako nikoli ne uspe. Mesto naj bi bilo hiperitalijansko, a je vseeno nacionalno mešano, mesto naj bil bilo slovensko, a je to iz dneva v dan manj, mesto naj bi bilo velika avstroogrska svetovljanska luka, a je bilo le gnezdo avstrijske administracije, mesto naj bilo velika kulturna prestolnica, a tone v provincializmu, mesto naj bi se zdaj zdaj razcvetelo, a vse bolj propada in tone v demografsko izumrtje, polno je obetov, a je hkrati povsem brez prihodnosti. Seveda je to le eden od vidikov, saj ima Trst nešteto zornih kotov, a je izmuzljiv in nikoli ga ne moreš zagrabiti. Kar sem omenil, še najbolj ilustrira tržaški glavni trg, ki je resnično impozanten, odpira se proti morju, kot da bi bil trg kakšne pomorske velesile, ki se izproža v osvajanje oceanov – kakšne Lizbone ali Liverpoola denimo. V resnici pa se izproža v zaliv, ki je globok le 25 metrov in njegove trgovske poti dandanes ne vodijo nikamor. S tem pa sem mogoče izrazil temeljno šifro Trsta: to je voluntarizem.
Kakšne so možnosti, da bi slovenska desnica zmagala na volitvah?
Možnosti, da bi slovenska desnica (bolje: slovenska desna sredina) zmagala na volitvah, so odvisne od številnih vidikov. Glede tega je po mojem pomembno predvsem tole: položaj v Sloveniji je tak, da zmaga slovenske desne sredine ni dovolj; Slovenija potrebuje táko zmago desne sredine, ki bi omogočila takó stabilno vlado, da bi lahko vladala za dva mandata in bi izpeljala nujne reforme, ki so neobhodne za preživetje Slovenije kot suverene države. To pa glede na fragmentiranost slovenskega volilnega telesa predpostavlja dvoje: a) močno predvolilno strankarsko koalicijo pod vodstvom trenutno najmočnejše desnosredinske stranke; b) močno civilnodružbeno koalicijo raznih družbenih subjektov, ki bi omogočila pluralizem tovrstne koalicije, predvsem pa bi legitimirala reforme, ki morajo biti v nekaterih primerih zelo drakonske. Mehki totalitarizem mutirane levice je šel v Sloveniji tako daleč, da ogroža obstoj ne le slovenske države, pač pa tudi slovenskega naroda. Slovenija potrebuje radikalno alternativo vladanju iz ozadja, ki je značilno za veterokomunistično kontinuiteto globoke države. To seveda lahko izvede samo desna sredina, ampak se mora jasno postaviti na stališče radikalne alternative, tako kot se je to zgodilo v času slovenskega osamosvajanja. Vendar tudi prijemi slovenskega osamosvajanja niso več ustrezni, saj v tem primeru imamo opraviti z dvema težavama: a) s hibridnim preživetjem totalitarnega sistema, ki se je vrinil v vse pore našega družbenega življenja; b) z neprimerno bolj negotovim časom, kakor je bil čas konca hladne vojne. Vsakršna odločitev nas bo popeljala v še neizoblikovani svet novih oblik političnega življenja in novih oblik mednarodnega povezovanja, ki bodo od nas zahtevale vložek vse naše ustvarjalnosti. Zaradi vsega tega mora politična desna sredina izoblikovati jasni program za Slovenijo, civilna družba, ki jo podpira, pa mora budno nadzorovati izvedbo programa. Potrebujemo široko ljudsko gibanje, ki naj povsem spremeni našo državo in vlije upanje vsem državljanom.
Kakšen je položaj na slovenskih univerzah?
Položaj na slovenskih univerzah je podoben položaju na univerzah po vsem zahodnem svetu. Predvsem humanistične in družboslovne fakultete so kotišča kulture, ki jo konservativizem lahko samo zavrača. Povsem nesmiselno bi bilo, ko bi tule ponavljal, kar tako ali tako ponavljajo številni teoretiki, ko širom po Evropi ali ZDA govorijo o kulturi izbrisa, kulturi zavračanja in kulturnem samomoru. Pojavi so isti in tudi avtorji, ki zagovarjajo ta stališča, so isti po vsem svetu. Zato bi rad na tem mestu opozoril na neko družboslovno specifiko, ki je morda pri nas bolj izrazita. Kadre, ki jih oblikujejo slovenske univerze, levičarske stranke uporabljajo za »čiščenje« Slovenije elementov, ki jih imajo za reakcionarne ali nevarne za njihovo popolno oblast. Strategija je sledeča: kadar so te stranke na oblasti, napolnijo vse institucije in nevladne organizacije s svojimi kadri, ustanovijo nove nevladne organizacije in jim podelijo pooblastila, ki jih ne bi smele imeti, denimo da lahko predlagajo celo zakone. Posledica tega stanja je seveda ta, da v primeru poraza na volitvah omenjeni kadri povsem obvladujejo kulturo in medije, predvsem mehanizme subvencioniranja. S tem pa nastane v slovenski družbi nek mehanizem kontrole iz zlorabe javnih sredstev, ki ga nihče ne nadzoruje niti ne more nadzorovati. Vse to vzdržujejo davkoplačevalci, ki sploh nimajo vpogleda v to, kar institucije počnejo z njihovim denarjem. To povzroča strahovito družbeno disfunkcionalnost. Posamezniki, ki delujejo v raznih komisijah in dobesedno masakrirajo vse, ki niso levičarji, so večinoma zaposleni tudi na univerzi. Vse omenjeno pa ne pomeni samo negativne selekcije, ampak tudi oviro za privatizacijo in za vzpostavitev normalnih gospodarskih ali lastninskih odnosov. Slovenija je postala popolnoma brezpravna država, sodišča sodijo na osnovi politične pripadnosti, policija obravnava državljane na osnovi političnih prepričanj, ozadja, ki obvladujejo državo, prosperirajo na račun gospodarskega kriminala. Tipičen primer tega je trenutni župan slovenskega glavnega mesta, srbski kriminalec, ki zlorablja svoj položaj in izvaja tudi fizično nasilje nad komerkoli se mu postavi po robu. Namesto da bi slovenske univerze proizvajale kritično elito, ki bi na osnovi realne ocene položaja izvajala spremembe, že s svojimi pristopi takoj spočetka zatrejo v posamezniku moralni čut in ga spremenijo v lutko, s katero potem manipulirajo po mili volji. V marsikaterem pogledu je bil položaj na univerzah v času realnega komunizma boljši, kot je danes. Inženirji naše družbe namreč dobro vedo, da je domnevna elita z zlomljeno hrbtenico najučinkovitejše orožje v brezobzirni kulturni vojni. To pa je ključni problem sodobne slovenske družbe: postali smo izrazito nemoralna družba pohabljenih posameznikov, ki niso več sposobni izbirati med dobrim in zlim. Odgovornost slovenskih univerz pri tem pa je zelo velika.
