7.9 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Ideološka zloraba naravnega prava

Naravno pravo kot predhodnik in nadgradnja pozitivnega prava je bilo v antično grški filozofiji vzpostavljeno kot pravo boga in narave z namenom varovanja najvišje prirojene pravice vsakega živega bitja, to je pravice do življenja, iz katere so izvedene vse nadaljnje pravice, kot sta svoboda in dostojanstvo. 

Najvišja referenca naravnega prava je torej moralna pravičnost. Aristotel je v 5. knjigi Nikomahove etike združil naravno pravo z naravnimi pravicami. Po mnenju ustanovnih očetov ameriške ustave pa so naravne pravice pravica do življenja, svobode, lastnine in prizadevanje za srečo, ki jih je ustvaril Bog in ne vsakokratna vlada.

Načelo vsebinske pravičnosti kot temelj

Načelo vsebinske pravičnost kot temelj prava in njegov smisel daje pravu legitimnost. Če neko pravno pravilo ne vsebuje vsebinske pravičnosti, kar pomeni, da je v nasprotju s splošnimi človekovimi vrednotami in človeško naravo ali naravnim pravom, ki ga poosebljajo prirojene pravice do življenja, svobode, do lastnine ter doseganja sreče in varnosti, potem mu je treba odreči naravo prava in ga spoznati za nepravo. Njegovo »pomanjkanje prava« zapolni naravno pravo. Razlikovanje med dobrim in zlim se tako po potrebi implementira v sankcioniranju zla kot izvedeni pravičnosti. Naravno pravo namreč pomeni najvišjo stopnjo pravičnosti in splošna pravila oz. načela, ki veljajo med civiliziranimi narodi. 

Občni državljanski zakonik (ODZ) iz leta 1811, ki se v Sloveniji še zmeraj uporablja kot sekundarni pravni vir, daje v paragrafu 7 sodniku pravico soditi po naravnem pravu v primeru pravnih praznin. Odstavek 16 ODZ pa pravi: »Vsak človek ima prirojene, že po razumu vidne pravice in ga je šteti za osebo. Robstvo ali nevoljništvo in izvrševanje nanje se nanašajoče oblasti ni dopuščeno v teh deželah.«

Po 2. svetovni vojni je Gustav Radbruch, prominentni nemški pravnik, kot odziv na nacistične zločine sestavil t. i. Radbruchovo formulo, ki vsebuje koncept metapravičnosti, ki je zakoreninjena v naravni pravičnosti. Formulo so uporabila ustavna sodišča v mnogih post- komunističnih državah v primerih kršitev človekovih pravic, ki so jih storili nekdanji komunistični funkcionarji. Radbruch v Tretji minuti v Pet minut filozofije (1973, str. 667−669) prava zapiše: »Pravo je volja k pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z istim merilom. Kadar se časti ubijanje političnih nasprotnikov, kadar se zapoveduje ubijanje ljudi druge rase, a se isto dejanje proti lastnim somišljenikom kaznuje z najbolj grozovitimi in najbolj ponižujočimi kaznimi, tedaj to ni niti pravičnost niti pravo. Kadar zakoni zavestno zanikajo voljo k pravičnosti, ko na primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove pravice, tedaj ti zakoni nimajo veljave, tedaj se jim ljudstvo ni dolžno pokoravati, tedaj morajo tudi pravniki zbrati pogum, da jim odrečejo naravo prava.« Čeprav je bil Radbruch zagovornik močnega načela prepovedi retroaktivnosti, pa se je s sklicevanjem na višjo pravičnost oddaljil od pravnega pozitivizma.

Tudi na povojnem sojenju nacističnim zločincem v Nürnbergu sta trčili dve temeljni pravni načeli, načelo zakonitosti in naravnopravno načelo vsebinske pravičnosti. Načelo, da nihče ne sme biti kaznovan brez pravne prepovedi, ki je veljala v času storitve hudodelstva, in načelo pravičnosti, ki zahteva, da morajo biti hudodelstva kazensko preganjana in kaznovana. Prevladalo je načelo pravičnosti, kar pomeni, da je storilce najhujših hudodelstev zoper človečnost mogoče preganjati na podlagi pravne podlage, ki je bila sprejeta kasneje, ker gre za najvišjo stopnjo pravičnosti, ki korigira pravo, ko je to potrebno. Številna grozodejstva nacizma so bila namreč pravno podprta z nacističnim pravom, kar potrjuje tezo, da pravo in morala nista nujno eno. 

Sprevržena interpretacija naravnega prava

V slovenskem političnem prostoru se je za politično-ideološke potrebe opravičevanja hudodelstev, ki zaradi svoje grozovite narave in teže nikoli ne zastarajo, »pojavila« sprevržena interpretacija naravnega prava. Izjave evropskega poslanca Milana Brgleza odražajo ne samo nerazumevanje prava, temveč predvsem moralno sprevrženost  duhovnih, političnih in pravnih dedičev komunističnih zločincev ter grobo zanikajo ustavno razglašeno Slovenijo kot demokratično in pravno državo. Zanikanje evropskih postulatov prava in morale v državi in narodu, ki še ni pretrpel posledic državljanske vojne, bi lahko pravno pomenilo tudi javno spodbujanje nestrpnosti. Vsekakor pa ne pripomore k dvigu nizkega zaupanja državljanov v pravno državo.

Povojni zunajsodni umori so bili genocid

Povojni zunajsodni umori na slovenskem ozemlju so danes nesporno pravno opredeljeni kot genocid po domačem kazenskem pravu na podlagi 100. člena v povezavi z 8. alinejo 101. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1).  

Žrtve so bile umorjene zaradi dejanske ali pripisane drugačne svetovnonazorske in politične opredelitve ter razrednega statusa, ki ni bil v skladu z oblikovanjem prihodnje komunistične družbene ureditve z »brezrazredno družbo«.

Čeprav so imele žrtve v času izvršitve umorov pravni status vojnih ujetnikov, ranjencev in civilistov na podlagi mednarodnega prava, ki jim je priznavalo pravico do življenja in človekovega dostojanstva, to ni bilo upoštevano. Posebno skupino zaščitenih oseb predstavljajo ranjenci, bolniki in invalidi. Tudi te skupine oseb so bile po vojni zunajsodno umorjene. Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929 ščiti vojnega ujetnika v trenutku razorožitve, vdaje in nezmožnosti bojevanja na način, da je z njimi treba ravnati človeško, da ga je prepovedano usmrtiti, raniti, žaliti in izpostavljati javni radovednosti ali izjaviti, da ne bo nikomur prizaneseno. Poleg določb ženevske konvencije pa vse države zavezujejo (glede vprašanj, ki niso urejena s konvencijo) tudi splošna pravna načela civiliziranih narodov (t. i. Martensova klavzula). 

Ker je Ozna domobrance v taboriščih na Teharjah, v Št. Vidu nad Ljubljano in Škofji Loki zaslišala in jih nato razvrstila v eno od treh skupin (A, B in C), skušajo nekateri to prikazati kot sodni postopek in s tem dokazovati, da dejansko sploh ni šlo za zunajsodne umore. Takšno stališče je zastopal predvsem Mitja Ribičič na zaslišanju pred Preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti (t. i. Pučnikova komisija) 4. junija 1996.

Jasno stališče Ustavnega sodišča RS

Dejstvo je, da se morebitna individualna kazenska odgovornost žrtev ni ugotavljala v sodnih postopkih. Njihove razvrstitve v skupine A (domobranci, ki so se rodili leta 1927 ali kasneje; ker so bili večinoma mladoletni, niso bili kaznovani z usmrtitvijo), B (domobranci, ki so vstopili v domobranstvo po 15. januarju 1945 ne glede na starost; večina je bila umorjena) in C (drugi domobranci; kazen je bila usmrtitev), o morebitni razvrstitvi civilistov ne obstajajo viri, je bila samo kategorizacija glede na starost in čas vstopa v domobranske enote, ki jo je vodila Ozna, ki nikoli ni imela statusa sodišča, ni pomenila individualnega ugotavljanja kazenske odgovornosti. 

To je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (Odločba US, opr. Št. Up-133/96, 15. 6. 1998, evidenčni stavek), ko je 15. junija 1998 dejalo: »Varnostno-obveščevalna služba, ki je v času druge svetovne vojne izvajala tako imenovane likvidacije oseb, ni bila sodišče, zato so tudi njene odločitve o usmrtitvi osebe izraz samovolje in nimajo pravne narave kazenske sodbe,« kar po pravni analogiji velja tudi za Ozno.

Dr. Boštjan Kolarič

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine