»Primer Sameerja Parveza Khana dokazuje, da so na vrhu piramide organizacije tuji državljani, kar je tudi logično, kajti ko govorimo o že utečeni tihotapski mreži, potem mora obstajati tudi jasna povezava z matičnimi državami migrantov.
Balkansko podzemlje, vključno s trgovci z mamili, ima tu vlogo partnerja, ki zagotavlja logistiko,« nam v pogovoru pove hrvaški raziskovalni novinar Marin Vlahović, ki je v Sloveniji znan po rekordu za najhitrejši nokavt v borbi MMA (Ultimate Fight).
Naj pogovor začnem s temo, o kateri sva pisala oba. Lani sva namreč javnost obveščala o primeru Balkanski bojevnik, kot jo je razkril v Urugvaju zaprti član omenjene organizacije. Kako vi vidite sojenje tej narkoorganizaciji? Kaj se s to zadevo dogaja na Hrvaškem?
Na Hrvaškem so mnoga vprašanja ostala brez pravih odgovorov. Na portalu Dnevno.hr smo objavili vrsto besedil in intervjujev z Anastazijem Martinčićem, v katerih je govoril tudi o konkretnih podrobnostih in metodologiji dela kriminalne organizacije Darka Šarića. Veliko tega je povezano z Istro, vendar se zdi, vsaj za zdaj, da država ne želi osvetliti celotnega primera. Tu se odpirajo tudi vprašanja različnih sumljivih projektov in turističnih naložb. Po vsej verjetnosti je bil Martinčić pripravljen na nekakšno vrsto poravnave z Republiko Hrvaško, ampak druga stran ne kaže nikakršnega zanimanja za njegove ugotovitve. Kar zadeva sodne postopke, po mojih podatkih hrvaško pravosodje pristopa k problematiki prek posameznih primerov, namesto da bi se ukvarjalo s celotno problematiko hrvaške podružnice organizacije Darka Šarića. Obstaja upravičen strah, da je del politikov vključen v določene nezakonite posle, zato lahko sklepamo, da se preiskava ovira na najvišji ravni.
Hočete reči, da ima Hrvaška težave s pravosodjem in z organi pregona kot v Sloveniji? Zakaj?
Na Hrvaškem je stanje slabše kot v Sloveniji. Najprej, od pomladi 1991 pa vse do začetka leta 1996 smo imeli vojno stanje. Začelo se je z agresijo JLA in uporniških Srbov, se nadaljevalo z vojno v Bosni in Hercegovini ter končalo z osvobodilno operacijo. V tem celotnem obdobju, v vojnem kaosu torej, so nastale državne institucije, sestavljene večinoma iz kadrov nekdanjega sistema. Na stotine agentov in tisoče sodelavcev SDV in KOS je zamenjalo plašče in v novi državi še naprej normalno delalo. Po drugi strani pa so prav te strukture zagotovile primerne posameznike, po navadi osebe, na katere so imeli velik vpliv, za ropanje javne lastnine. To preoblikovanje iz javnega v zasebno lastništvo, nekakšno začetno kopičenje kapitala novopečenih elit torej, je moralno izmaličilo hrvaško družbo. Sodstvo še danes ni neodvisno in veliki procesi se sprožijo le, ko za takšne postopke obstajajo jasni politični interesi ali zaradi pritiska Evropske unije.
Kaj pa mediji? Obstaja tudi tu monopol kot pri nas?
Mediji na Hrvaškem se delijo na levo liberalne in pogojno rečeno desne oziroma konservativne medije. Levo liberalni mediji predstavljajo hkrati tudi mainstream/osrednje medije. Slednji večinoma širijo apatijo in brezup, projicirajo izrazito negativno sliko o hrvaški državi in družbi. Uporabljajo selektivne polresnice in so pripravljeni prezreti največje novice in namenoma dezinformirati javnost, če resnica ne ustreza njihovim lastnikom in političnim sponzorjem. Pri desnih medijih vlada razbitost, boj za bralce in nekakšen vodilni položaj. In tu so pogosta podtikanja, manipuliranje z javnostjo in sektaški pristop, prilaganje različnim interesnim skupinam. Načeloma objektivnega in neodvisnega novinarstva skoraj ni.
Mimogrede, v Sloveniji imamo monopol tudi v šolskem sistemu. Kaj pa na Hrvaškem?
Tu se že leta govori o veliki šolski reformi, ki je vsekakor potrebna, vendar je težava, da obstajajo velike ideološke polemike. Namesto o metodologiji se javna razprava vodi okoli vsebine. Tu se ljudje še niso dogovorili, kdo je zaslužen pri ustvarjanju države, kdo so negativci in kdo največji pozitivci naše zgodovine. Ta razkol bo trajal, vse dokler ne bodo ljudje dojeli, da lahko več resnic sobiva skupaj, ne da se vzajemno uničujejo.
Vrniva se nazaj. Ne vem, zakaj se ne morem znebiti občutka, da sta zadevi Balkanski bojevniki in tihotapljenje ilegalnih migrantov z Vzhoda povezani. Prav vi ste za portal Dnevno.hr, za katerega pišete, razkrili glavne tihotapce migrantov, ki prihajajo v Slovenijo.
Poglejte, poenostavljeno rečeno, z različnimi področji kriminala se vedno − z nekaj generacijskimi zamenjavami − ukvarjajo isti kriminalci. Tihotapstvo migrantov je naraščajoča kriminalna dejavnost z velikim in s stabilnim dohodkom. V nasprotju s trgovino z mamili so kazni za voznike migrantov vseeno precej blažje. Že zaradi tega je tu pripravljeno tvegati več ljudi. Primer Sameerja Parveza Khana dokazuje, da so na vrhu piramide organizacije tuji državljani, kar je tudi logično, kajti ko govorimo o že utečeni tihotapski mreži, potem mora obstajati tudi jasna povezava z matičnimi državami migrantov. Balkansko podzemlje, vključno s trgovci z mamili, ima tu vlogo partnerja, ki zagotavlja logistiko.
Za naše bralce povejte, kdo je Sameer Parvez Khan. Zakaj se je znašel prav v Zagrebu?
Sameer Parvez Khan je pakistanski državljan s prebivališčem v Zagrebu. Njegova družina ima velik vpliv in moč v Pakistanu, še posebej v mestu Pešavar in njegovi okolici. Hvalil se je, da je njegov oče konzul v Italiji, vendar v prispevku televizije RTL njegovo domnevno dekle trdi, da je njegov oče predstavnik izvršne oblasti, neke vrste župan v Pešavarju. Nesporno je, da prihaja iz bogate, politično primerne in ugledne družine, katere člani imajo visoke položaje v politiki, gospodarstvu in vojski. Navdušen je nad pakistansko vojsko, tajno službo, v objavah na družbenih omrežjih pa je celo upravičeval islamski terorizem. Nekatere njegove objave so zelo zaskrbljive. V Zagrebu je vodil mednarodno organizacijo tihotapljenja migrantov, ki seže vse do Pakistana. To pomeni, da njegovi vozniki niso naključno vozili migrantov, ampak so bili sestavni del sistematizirane in razvejene kriminalne mreže.
Kje so po vašem mnenju vzroki, da Hrvaški ni uspelo zavarovati svojih meja pred prihodom ilegalnih migrantov?
Hrvaška gasi požar na njegovih robovih. Z drugimi besedami, ukvarja se s končnimi posledicami in ne z vzroki. Mobilizirane so bile velike policijske sile, ki varujejo meje. Hkrati pa prihaja do velike rasti samega tihotapstva migrantov. Tihotapstva jim ni uspelo omejiti, ampak so samo zvišali kazen, s tem pa tudi zaslužek tihotapcev. Za prehod skozi Hrvaško se danes plača tudi 1.500 evrov na migranta. Največji del tega denarja je namenjen vodjem tihotapskih organizacij. To so po navadi tuji državljani. Nekateri od njih imajo celo diplomatski status in podporo svojih konzulatov ter obveščevalnih služb. Če bi država represivno ukrepala proti tem posameznikom, bi se morda razkrila veliko večja zarota. Zato njihovo delovanje praktično dopušča.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Petra Janša
