Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
“Ob takšnem diktatorsko histeričnem obnašanju se ne postavlja le vprašanje, ali gre za osebnostno motnjo predsednice odbora, ampak za vprašanje obstoja parlamentarne demokracije v Sloveniji.” Tako je evropska poslanka Romana Tomc (SDS) ocenila vodenje odbora za pravosodje, na katerem je poslanka Svobode Lena Grgurevič od šefov tožilstva in sodišč, ki jih je tam postrojila, zahtevala kazenski pregon SDS in predsednika največje opozicijske stranke Janeza Janše zaradi napada na sodišče.
Ko se Golob zlaže o napadu
Tako se je odzvala evropska poslanka Romana Tomc:
Pregon SDS in Janše je Grgurevičeva zahtevala po tem, ko je vladajoče politike šokiralo, ker se je v Celju zbralo precej mirnih protestnikov zaradi še enega v seriji sodnih procesov proti Janši, ki je bil doslej po krivem zaprt že dvakrat: v primeru JBTZ in Patria. Obakrat je sodstvo z nepoštenim sojenjem pomagalo ohranjati oblast levici z zlorabo oblasti. V aferi Patria je moral Janša v zapor celo v času uradne volilne kampanje. Tik pred volitvami. Pred tokratnimi volitvami je po vseh raziskavah javnega mnenja SDS že spet najbolj popularna stranka.
Da je hudo, je pokazala izjava premierja Roberta Goloba (Svoboda), ko ga je KPK zaslišala zaradi očitkov nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar in nekdanjega šefa policije Boštjana Lindava o političnih čistkah, ki jih je kar dvakrat izvedel v policiji. Čistke je izvajal, da bi vplival, proti komu bodo sproženi postopki.
Tako je dejal Golob: “Današnji postopek je resnično farsa, danes se moram zagovarjati pred komisijo za preprečevanje korupcije izključno zaradi tega, ker sem se zavzemal za depolitizacijo policije, kar smo napovedali tudi že v predvolilnem programu. In ker smo hoteli, da se ukrepi prejšnje vlade, ki si je hotela podrediti policijo, v celoti razveljavijo. V tem istem času se na drugem koncu države, v Celju, izvaja najbolj brutalen napad na sodstvo v zgodovini republike Slovenije in ta kontrast je tisti, ki jasno pove, kaj bi moralo prevagati.”
Če bi o brutalnem napadu na sodstvo govoril kak skrajnež, denimo Miha Kordiš, bi to še lahko pripisali propagandi obrobneža, ki bi rad prišel na oblast. Če to izreče premier, pa je stvar skrajno resna. Napad na sodstvo zahteva reakcijo organov pregona. Sodijo pod vlado.
V Celju ni bilo nikakršnega napada na sodišče. Premier se je zlagal. Namerno.
Kot tudi napada na medije v Celju ni bilo.
Grgurovičeva, ki vodi odbor za pravosodje, je laž Goloba, ko je mirne proteste in kritiko opisal za brutalen napad na sodišče v Celju, logično nadgradila, ko je od predstavnikov pravosodja zahtevala, da morajo SDS in Janeza Janšo preganjati, ker “napadi” izpolnjujejo vse znake kaznivih dejanj za pregon po uradni dolžnosti. K pogumu pa je sodnike pozvala tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič (Svoboda), ki je ocenila, da je Janša diktator, ki se ga ne smejo bati, in jim, če se ga ne bodo bali, ne bo nič več mogel. Zravnajte hrbtenice, je pozvala.
Razumeti je bilo, da bi bila vesela, če bi Janšo še pravočasno, torej pred volitvami, vsaj še enkrat obsodili. Če ne celo strpali v zapor. Še tretjič.
Da morajo tožilci in sodniki preganjati SDS in Janšo, je Grgurovičeva na odboru za pravosodje povedala tako:
Po tej seznanitvi z namenom srečanja sodniki in tožilci niso protestno odšli, ker je Grgurovičeva od njih zahtevala pregon največje opozicijske stranke in njenega šefa zaradi političnih razlogov. Nihče je tudi ni opozoril, da ni ona tista, ki presoja, kaj se preganja po uradni dolžnosti. In tudi ne, da s svojimi norimi zahtevami postavlja neodvisne sodnike in tudi tožilce v zelo nenavadno luč.
Kdo bo verjel v njihovo neodvisnost? Že tako takšnih ni veliko.
Bosta Đorđević in Bergantova ukrepala zaradi laži Svobode?
Vrh “pravosodja”, ki so si ga nastavili vladnih poslanci, je v dvorani ostal in v nastopih pozneje so Grgurovičevi in Golobu prikimavali, kako je sodstvo brutalno napadeno. Tudi predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević in generalna tožilka Katarina Bergant. V dvorani so bili še predsednica sodnega sveta Urška Keržman, šef državno tožilskega sveta Harij Furlan, predsednica društva tožilcev Sabina Perko …
Ali verjamete, da bodo tožilci in sodniki ravnali pošteno, če njihovi šefi mirno poslušajo ukaze, kako morajo preganjati opozicijo, češ da je kritika in mirni protest brutalen napad na sodišče?
Nič jih ni zmotilo!
Bilo je v slogu padajočega sirskega diktatorja Bašarja Al Asada. Ali pa Vladimirja Putina.
Pozivu Grgurevičeve, da mora preganjati SDS in Janšo, je z opozorili pred nevarnostjo sovražnega govora prikimavala tudi nova generalna tožilka Bergantova, ki mi je ob protestih proti vladi Janeza Janše, kjer je Ludvik Tomšič dalj časa javno pozival k umoru Janše, protestniki pa so mahali z velikansko množico napisov s pozivi k smrti, kot tožilka sporočila, da pozivov k smrti kot povsem očitnega sovražnega govora tožilstvo ne bo preganjalo zaradi načel svobode govora, Tomšiča pa tudi ne, ker nihče ni sprožil postopka in na tožilstvu niti ne vedo, kdo je pozival k umoru. Za trditev, da ne bo postopka proti Tomšiču, se je pozneje izkazalo, da ni bila resnična. Na sodišču je bil oproščen kot neprišteven.
Scenarij vladajočih, kako bodo dosegli kazenski pregon SDS in diskreditirali opozicijsko stranko, pri čemer bo pomagal vrh tožilstva in sodstva, so zmotili poslanci te stranke, ki so s tem precej ujezili Grgurovičevo, ki je na vse načine poskušali onemogočiti “širjenje razprave”. Vztrajala je, da se sme govoriti le o napadih na sodnike in o grdi SDS. Nikakor pa ne o montiranih političnih procesih in številnih stranpoteh sodstva.
Kot je pač za čarovniške sodne procese običajno.
Poslancem opozicije je skakala v besedo, jim jo odvzemala, izrekala opomine. Poslancu Zvonku Černaču (SDS) so celo z glasovanjem prepovedali govoriti, ko je citiral odločbo ustavnega sodišča, ki je soglasno razveljavilo vse sodbe v primeru Patria kot pravni diletantizem in odločilo še, da je bilo sojenje Janši nepošteno tudi, ker se ni izločil Branko Masleša. Tako:
Da ne bodo tiho prikimavali lažnivim obtožbam, je Janša na začetku napovedal z zahvalo, ker je takšno sejo koalicija zahtevala, saj jih običajno o delu organov oblasti zahtevajo iz opozicije, vladajoči pa poskušajo to onemogočiti. Tako je nadaljeval:
“Kot je rekel predsednik vrhovnega sodišča, stvari so dejansko šle predaleč. Prvi dokaz za to, da so šle predaleč, je že uporaba besedišča tako v predlogu za to sejo kot tudi v praktično vseh nastopih, ki smo jih slišali doslej. Tisti, ki smo malo starejši, se spominjamo te dvorane, ko je bila še v malo drugačni dekoraciji, kjer so pred desetletji ravno tako razpravljali o napadih. Takrat so bili zelo aktualni napadi na JLA. Pa na pridobitve socialistične revolucije. Zdaj, po več kot treh desetletjih življenja v samostojni demokratični državi, spet govorimo ali pa govorite z enakim besednjakom. Kot da ne bi imeli demokracije, kjer nihče ni nad kritiko. Kot da ne bi že zdavnaj ponotranjili, vsaj večina ljudi, misli enega od grških filozofov, ki je dejal: “Povejte mi, koga se ne sme kritizirati, in vam pokažem diktatorja.” Uporablja se beseda napad za kritiko neke institucije, ki celo pravi, da sodi v imenu ljudstva. V sodne dvorane pa spušča po dva ali pa po tri predstavnike ljudstva, prepoveduje snemanje senatov, se pravi tistih, ki sodijo v imenu ljudstva. Bog ne daj, da bi lahko javnost sodno obravnavo v celoti poslušala. Torej, dejansko so stvari šle predaleč. Tudi ta sklep, ki ga je koalicija predlagala – če bi malo pobrskali po spletnem arhivu kakšnega starejšega slovenskega časopisa, bi tam našli podobno besedilo izpred desetletij, kjer je takrat edina dovoljena stranka na svoji seji najostreje obsojala litostrojsko stavko, proteste pred vojaškim sodiščem leta 1988 in tako naprej. Naenkrat tukaj poslušamo, kakšen problem je ulica. Glejte, ko se je na teh ulicah grozilo s smrtjo sto tisočim, ulica ni bila problem. Če je bila kakšna kazen izrečena, je bila celo vrnjena. Takrat pa ulica, gospa Bergant, ni bila problem. Nismo vas slišali, da bi kritizirali. Na protestu v Celju nihče ni grozil s smrtjo. Jaz sem tam res govoril in sem izrecno rekel, da mi ne bomo blokirali obvoznic. Ne bomo obešali lutk. Ne bomo grozili s smrtjo. In da obsojamo vsako nasilje in tudi grožnje z nasiljem, tako sodnikom kot tožilcem, pa tudi vsem ostalim. Ker nimamo dvojnih meril. Vi jih pa imate. Glejte, dve leti se je to dogajalo, zadnje leto epidemije dvakrat na teden, pa nobenega glasu od vas. Podali smo nekaj deset prijav zaradi neposrednih groženj s smrtjo. Tudi meni osebno. Poznate koga, ki je bil obsojen? Vse ste oprostili ali pa je tožilstvo celo zavrglo predloge.”
Klakočar Zupančičeva: Janša je diktator
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič se je na nastop Janše odzvala tako: “Kot zaenkrat še vedno predsednica državnega zbora, zakonodajne veje oblasti, srčno upam, da se ne boste udeleževali zavržnih shodov, ki se dogajajo pred sodišči, da ne boste sodelovali v tej farsi, da ne boste spodkopavali pravne države, da ne boste kričali neprimernih besed pred sodišči, kajti zavedajte se, da je država, ki jo imamo, demokratična, oblast je razdeljena na tri veje in ena od zelo pomembnih vej je sodna veja oblasti. Spoštujte jo, pokažite ji, da jo spoštujete in sodna veja oblasti naj ima predvsem mir. Mir, da bo lahko dobro in učinkovito delala. Sodnice in sodniki, vsi, ki delate na sodiščih, predvsem pa tisti, ki ste kakorkoli vpleteni v postopke, v katerih je stranka, pa na kakršenkoli način, Janez Janša, zravnajte svoje hrbtenice, bodite ponosni na svoje poslanstvo in predvsem ne bojte se ga!”
Tako naravnost proti mirnim protestom in k obsojanju opozicijskih voditeljev s sodniško hrbtenico oblasti ne pozivajo niti v Rusiji ali Belorusiji. Povrhu to slišimo v primeru politika, pri katerem je dvakrat že prišlo do povsem očitne in nesporne zlorabe sodstva za političen obračun z montiranim sodnim procesom.
Na sejo pravosodnega odbora ni bilo nikogar iz NSi, ki so ji vladne stranke že na začetku mandata mimo pravil dodelile vodenje obeh nadzornih komisij parlamenta, za nadzor javnih financ in za nadzor obveščevalcev. Obe bi morala kot daleč največja opozicijska stranka voditi SDS.
Že to je pokazalo histerični strah Svobode, SD in Levice pred SDS. In zlorabljanje oblasti, s katerim se je umazala tudi NSi.
Vladajoči ravnajo kot diktatorji. Ne Janša.
Dilema Romane Tomc je točna.
Ob diktatorsko histeričnem obnašanju se ne postavlja le vprašanje osebnostne motnje predsednice. Za vprašanje obstoja parlamentarne demokracije v Sloveniji gre.
In to zadeva vse v skupnosti.
