Piše: Dr. Matevž Tomšič
V politični teoriji je uveljavljeno prepričanje, da t. i. civilna družba igra pomembno vlogo pri krepitvi demokracije, da je eden od dejavnikov njene stabilnosti. A njeno delovanje se pogosto pretirano idealizira, sploh takrat, ko se ga zoperstavlja »pokvarjeni« politiki. V civilnodružbeni sferi se prav tako dogajajo nečednosti in zlorabe, saj nekateri njeni akterji ravnajo na način, ki nikakor ne prinaša pozitivnih učinkov z vidika razvoja demokracije in družbe kot celote.
Še posebej je problematično, če civilna družba ni avtonomna, ampak je zlizana s političnimi, ekonomskimi ali drugimi centri moči, tako da t. i. nevladniki delujejo kot njihova podaljšana roka. To pomeni, da namesto boja za obče dobro zasledujejo neke povsem partikularne interese.
Prav s tem imamo opraviti v Sloveniji. Določeni posamezniki in organizacije, ki se predstavljajo kot predstavniki civilne družbe, nastopajo kot eksponenti vselej ene in iste, tj. leve politike. V španoviji z dominantnimi mediji, ki so prav tako servis te iste politike.
Najbolj očitno je to pri druščini, ki si je pompozno nadela ime Glas ljudstva, pri organizacijah, med katerimi je najbolj izpostavljen Inštitut 8. marec. Ti nevladniki so že nekaj let ena od najtrdnejših opor leve politične opcije; takrat, ko je bila še v opoziciji, in sedaj, ko je na oblasti. In ker vladajoči koaliciji pod vodstvom Roberta Goloba pred prihajajočimi volitvami slabo kaže, so se ponovno angažirali.
A tokrat ni tarča samo njihov največji sovražnik, torej Janez Janša oziroma njegova Slovenska demokratska stranka. Očitno so na levici spoznali, da obstajajo stranke, ki lahko sežejo v bazen sredinskih, pretežno neopredeljenih volivcev, a niso pod kontrolo njihovih centrov moči. To velja predvsem za Demokrate Anžeta Logarja. Zato so se osmomarčevke in njihovi pajdaši spravili predvsem nanj. Kar se je manifestiralo v bizarni aferi »hamburgerji«, ko so dotični Logarjeve obtožili, da so spletno stran firme za pripravo in prodajo hamburgerjev Lars & Sven (katere lastnik je član Demokratov) preoblikovali v lastno, s čimer naj bi na nepošten način prišli do dodatnega števila sledilcev. Njihova vodja Nika Kovač je Logarja celo ovadila računskemu sodišču. A zadeva je bizarna in obtožbe so »iz trte izvite«. Gre namreč za ugaslo firmo, zato je njena stran s sledilci vred vredna približno nič. In njen lastnik lahko sam odloči, v kaj jo bo preoblikoval.
A medtem ko ti dušebrižniki zganjajo kraval zaradi takšnih bizarnosti, se z bistveno resnejšimi in mnogo bolj spornimi potezami vladajočih levičarjev ne ukvarjajo. Molčijo o ugotovitvah protikorupcijske komisije v zvezi z ravnanji premierja Goloba, molčijo ob postopkih zoper ljubljanskega župana Jankovića. In ko smo že pri spornem političnem oglaševanju. Prav nič jih ni zmotila kampanja za promocijo vladnih dosežkov pod imenom Slovenija naprej, čeprav za njo stoji Gibanje Svoboda, a na oglasih to sploh ni označeno. Gre za evidenten primer nepoštenega oglaševanja. Vendar gre za naše, njim pa je to dovoljeno, mar ne?
Ti, ki opozarjajo na manipulacije politike – ki jih po pravilu najdejo samo na desnem polu –, so sami velikanski manipulatorji in hinavci. Razglašajo se za predstavnike celotnega ljudstva, čeprav gre za propagandiste levice – in to njenega najbolj ekstremističnega dela. Razglašajo se za neodvisne, čeprav so ves čas v spregi s politiko. Prikazujejo se kot dobrohotni in tolerantni, vendar so v resnici polni sovraštva do vseh, ki ne razmišljajo tako kot oni.
In ti, ki od drugih zahtevajo transparentnost, se sami financirajo netransparentno. Medtem ko so politične stranke podvržene strogemu nadzoru, to za nevladne organizacije ne velja. Tudi za tiste ne, ki so dejansko politični obvod. Zato bi za takšne, ki izvajajo politično propagando, morala veljati povsem enaka pravila financiranja kot za politične stranke.
