Mirko Moravec iz Malega Nerajca, ki so ga v sredo ugrabili štirje ilegalni migranti, je za Radio1 razkril podrobnosti ugrabitve. Iz odgovorov je razvidno, da so mu zvezali roke in noge, v prtljažniku njegovega avtomobila pa pokrili z odejo. Na poti so bili kar 6 ur, vmes so vsaj dvakrat prečkali tudi državno južno mejo, policija jih ni nikjer ustavila. Pri tem sta veliko vlogo odigrala tudi dva slovenska državljana.
Iz Nerajca so vozili proti Hrvaški, nato so zavili proti Staremu trgu ob Kolpi. Iz odgovorov je možno sklepati, da so šli čez Kočevje in Ribnico in nato prek Bloške planote proti Primorski. Približno 7 kilometrov pred mejo z Italijo so ustavili, se preoblekli, ugrabljenega Mirka, ki je v 80. letu starosti, pa izpustili. Vmes so se ustavili tudi na bencinski črpalki, na dolgi poti jih ni ustavila nobena policijska patrulja.
Ugrabitelji so imeli pot natančno označeno v mobilni aplikaciji.
Mirko je tudi razkril, da je bil še v Beli krajini očiten načrt, da ga bodo zvezanega odvrgli v Kolpo. Na srečo so ugrabitelji z avtom na gozdni poti nasedli in do tega ni prišlo.
Kaj je danes zjutraj povedal voditelju Denisu Avdiču, preberite v nadaljevanju. Mirko Moravec je Belokranjec, zato uporablja belokranjsko narečje. Povedano smo zapisali tako, kot je povedal.
Mirko Moravec je povedal:
“rat me tako boli, da ne morem nič, in cela leva stran, tako, da me je začela boleti že tudi ledvica. Ker oni so se bali, da se bom jaz zadušil, ker so me v prtljažniku zvezanega vozili in so odprli zadnje okno, da je pihalo v mene. Jaz, ki sem bil zvezan, nisem mogel čisto nič, tako da me zdaj vse boli.
Ko so vas ugrabili, ali ste vedeli, za kaj gre, ste se bali za svoje življenje?
Sem. Sem. Točno sem vedel, kaj bo. Veste, tako bom rekel. Ko so mene vozili po Beli krajini in pol so me pripeljali v Lešče, gor v Starem trgu ob Kolpi. In se je spuščal dol, mislim da v Lešče ali nekaj takega, tam, ko je bife. Do tam. Rekel sem: Tam bo mogoče kakšna šansa, da je policija in ko bodo oni ustavili za dokumente, bom jaz zakričal in bom rekel: Dajte me rešit. Ni bilo nič. In gremo na Hrvaško, nič.
Koliko časa ste bili v avtu, ste imeli občutek, koliko časa ste bili v prtljažniku?
Šest ur.
Kaj vam je šlo po glavi takrat, o čem ste razmišljali?
Dajte mi recite, kaj bi vi razmišljali? Rekel sem samo, če me je mati narava čuvala do zdaj, pa me naj še zdaj, da to prebrodim. In sem bil tako stabilen, edino srce mi je tolko. Drugače pa sem bil tako stabilen, da sem naredil, kaj so rekli. En me je stalno gledal, kako sem, če sem še živ. So me pokrili, da nisem videl, kod se vozimo. Samo sem imel toliko roke zvezane, da sem dva prsta ven dobil. Z eno deko so me pokrili. Ko sem to malo odmaknil, sem videl približno, kod se vozimo. Potem smo prišli, ne vem ali smo šli skozi Ilirsko Bistrico, to ne vem točno, smo prišli na avtocesto, in je bil tam smerokaz za Koper.
Potem so vas dali ven v Sežani in z vašim vozilom so šli naprej v Italijo ..
Ne, ne, ne
Kako pa je bilo?
Oni so potem krenili mimo in smo šli mimo Sežane. Tam so ustavili na eni bencinski pumpi in sem tudi računal, mogoče bo pa kakšna policija, da bi bil že čas, da mene rešijo. In nekaj je rekel njemu potiho, govorili so bolj turško. To so bili profesionalni lopovi, barabe.
Koliko pa jih je bilo?
Štiri. Samo izgleda, da so oni enega prej dali dol. Zdaj tega ne vem. Ko smo mi odšli od tega naprej, po kakšnih 200, 300 metrih, so zavili levo, na makadam. Povem vam, da je avto tako skakal. Tam so ustavili, s sabo so imeli prtljago, kot jo nosijo, kot ena torba. Potem so se preoblekli. Stali so tam pri meni, tam pri avtu.
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
