-1.4 C
Ljubljana
torek, 5 decembra, 2023

(FOTOGALERIJA – POLJČE 2023) 33 let po »spočetju« slovenske države; Bavčar: »Nič ne pomaga klic ‘pustimo zgodovino zgodovinarjem’.«

Piše: Gašper Blažič

V Poljčah na Gorenjskem (nedaleč od Begunj, kjer se nahajata tovarna Elan in Avsenikova gostilna) se nahaja Natov center odličnosti za gorsko bojevanje, že pred tem pa je bil tam center za izobraževanje na področju obrambe in zaščite. V teh prostorih so se v petek, 9. novembra 1990 zbrali člani poslanskega kluba Demos, tedanji ministri in tudi ideologi koalicije Demos, ki so sprejeli za tisti čas zelo drzno odločitev: plebiscit za samostojno Slovenijo.

Odločitev za plebiscit je bila pravzaprav presenetljiva zlasti zaradi dejstva, da so še kakšen teden pred tem v Demosu razmišljali o drugačnem načrtu: najprej sprejeti novo ustavo, ki bo zagotovila samostojnost Slovenije, ter o njej odločiti na naknadnem ustavnem referendumu. Prve javno objavljene teze za novo ustavo so se pojavile že v začetku leta 1988 v Časopisu za kritiko znanosti, sledil je nastanek t. i. ustavnega gibanja v letu 1989 (Zbor za ustavo). Vendar je po prvih večstrankarskih volitvah 1990 projekt nove ustave zamujal, zaradi zaostrene situacije v razpadajoči Jugoslaviji – kninska kriza avgusta 1990 ter sočasno nastajanje slovenske vojske v popolni tajnosti ob sprejemanju ustavnih amandmajev na področju obrambe – je postalo jasno, da bo potrebno uporabiti plan B, to pa je splošno ljudsko izrekanje. Plebiscit je že spomladi 1990 prvi predlagal podmladek tedanje Socialdemokratske stranke Slovenije, oktobra istega leta pa so ta predlog podprli opozicijski socialisti. Demos sprva ni bil navdušen, tudi informacije o tem, kaj o samostojnosti Slovenije meni mednarodna politika, niso bile spodbudne. Vendar je bil vodja Demosa dr. Jože Pučnik vztrajen, češ dajmo jih presenetiti, Jugoslavija že razpada na pašaluke, kmalu bo vsaka republika imela svojo armado. Interni posvet Demosa (brez navzočnosti medijev) je tako prinesel pomembno odločitev, ki jo je Pučnik še isti večer prinesel v javnost, češ da bo plebiscit 23. decembra 1990. Temu je seveda sledil oster odziv predsednika predsedstva RS Milana Kučana in strank tranzicijske levice, ki so postavljale ostre pogoje za veljavnost referenduma. Sporazum o plebiscitu je bil med strankami sklenjen slab mesec po sestanku v Poljčah, namreč 6. decembra 1990.

Dan, ko je bila »spočeta« slovenska država

Seveda pa je potrebno spomniti, da se je v Poljčah zgodila odločitev brez vnaprejšnje pravne oblike, dejansko je bila sprejeta na seminarju brez glasovanja in z aklamacijo. Časopis Delo je dan kasneje objavil novico o sklepih in stališčih seminarja kluba poslancev Demos. Bila pa je to demokratična in zavezujoča odločitev, skladna z večinskim, skoraj soglasnim javnim mnenjem tistega časa. Kot ugotavlja Peter Jambrek, je bila ta odločitev zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, odločilna je bila tudi za uspešno umestitev slovenske ustavne demokracije na podlagi sprejema nove ustave decembra naslednjega leta 1991. Če se tistega 9. novembra leta 1990 ne bi zgodila ta odločitev, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit in se ne bi začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. Tako tudi ne bi prišlo do sprejema temeljnih osamosvojitvenih aktov 25. junija 1991 in veliko vprašanje bi bilo, če bi Slovenija imela sploh še možnost in priložnost za takšno potezo, ki je bila, kot večkrat pravi predsednik  osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, »nasmeh zgodovine«. »Ne vemo in nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se dogajalo s Slovenijo v naslednjih mesecih, letih in desetletjih, če se politično vodstvo Slovenije novembra ne bi odločilo za plebiscit in če ta ne bi bil izveden in uveljavljen dober mesec dni pozneje. Bi se Slovenija vendarle počasi odcepljala? Bi ji uspelo skleniti konfederalno pogodbo s preostalim delom Jugoslavije? Ali pa bi se zapletla v dolgotrajne jugoslovansko-balkanske vojne? Bi trideset let pozneje skupaj s Hrvaško in drugimi tedanjimi jugoslovanskimi republikami še vedno čakala na članstvo v Evropski uniji in v severnoatlantskem zavezništvu?« je zapisano na spletni strani enciklopedija-osamosvojitve.si.

Za primerjavo: Hrvaški je sicer uspelo sprejeti novo ustavo samo dan pred slovenskim plebiscitom, že zelo zgodaj – praktično ob konstituiranju novega sabora – je poskrbela za spremembo državnih simbolov ter amandmaje k ustavi, ki so izničile mnoge »kardeljanske« prvine v tedanji ustavni ureditvi. Denimo obstoj republiškega predsedstva. Referendum o neodvisnosti na Hrvaškem pa je potekal 19. maja 1991, ko je bil del Hrvaške dejansko že skoraj odrezan od Zagreba. Izid je bil sicer podoben kot na slovenskem plebiscitu, vendar je bila pot zanjo kasneje bistveno težja. Na isti dan kot slovenska skupščina (25. junija 1991)je hrvaški sabor sprejel deklaracijo o neodvisnosti, ni pa prišlo do efektivnega prevzema oblasti (kjer je bilo to pač mogoče). Kot smo že večkrat pisali, je tedanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman pod vtisom dvostranskega tajnega dogovarjanja s srbskim kolegom Slobodanom Miloševićem ter obljub zveznega premierja Anteja Markovića in generala Veljka Kadijevića, da se Hrvaški ne bo zgodilo nič tragičnega, če bo pustila, da bodo enote JLA neovirano pustila JLA, da opravi s Slovenijo, očitno računal na »operetno osamosvojitev« Slovenije. Računica se mu ni izšla, že sredi poletja 1991 je bila Hrvaška v totalni vojni.

Letos tako mineva 33 let od prelomnega dogodka in to v nič kaj zavidljivi situaciji. Slovenijo trenutno vodi vlada, ki je povsem daleč od vrednot gibanja, ki je privedlo do nastanka samostojne države z demokratično, gospodarsko-tržno in proevropsko usmeritvijo. Nedavno so tako postavili spomenik izbrisanim,  pred tem pa sami izbrisali komaj nastali Muzej slovenske osamosvojitve. Ob čaščenju diktatorja Tita in povsem zgrešeni ter skorumpirani vladajoči politiki, ki se ji je pridružila tudi vladna kriza ter spor med premierjem Robertom Golobom ter njegovimi botri, ne preseneča, da je bila letošnja udeležba na spominski slovesnosti v Poljčah zelo številna. Lahko bi rekli, da so Poljče »kraj spočetja« slovenske države, zato ne preseneča, da Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) že vse od svojega nastanka obeležuje obletnico tega dogodka. Letos se je to zgodilo v soboto (včeraj), 11. novembra.

Načrtov je še veliko

Tako se je v prostorih učnega centra v Poljčah popoldne najprej sestalo predsedstvo VSO, čemur je sledil občni zbor združenja, kjer se je največ razprave pojavilo pri točki »razno«. Predsednik VSO Lojze Peterle je sicer uvodoma pojasnil, da je bilo od prejšnjega zbora članov organiziranih več kot 80 dogodkov VSO, nekateri od njih tudi na državni ravni. Pohvalil je predvsem odlično udeležbo občnega zbora ter aktivnost nekaterih pokrajinskih odborov, ki so zelo aktivni pri pridobivanju novih članov. VSO se je sicer nedavno odzval s kritičnim stališčem glede postavitve spomenika izbrisanim, tako kot že prej pri ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve. Spomnil je tudi na slovo dveh nekdanjih članov Zelenih Slovenije, to sta bila podpredsednik osamosvojitvene vlade Leo Šešerko, ki je umrl nedavno, ter nekdanja poslanka Aleksandra Pretnar Hoivik. Delovno predsedstvo je sicer vodil Aleš Hojs, ob predstavitvi finančnega poročila pa je generalni sekretar Uroš Novak ob siceršnji omembi finančnega stanja omenil potrebo, da združenje VSO dobi povsem lastne prostore. Za zdaj ima v lasti prostore v središču Ljubljane, kjer se nahaja muzejska zbirka VSO. Peterle je spomnil še na spletni portal osamosvojitev.si in osamosvojitveno tranzverzalo. Predstavil je tudi nekatere načrte za prihodnost, saj si bo združenje VSO še naprej prizadevalo za ustanovitev muzeja, kar pod sedanjo vlado žal še ne bo mogoče, obstajajo pa možnosti ureditve pokrajinskih muzejskih zbirk.

Vrhunec dneva pa je bila seveda proslava, ki sta jo s svojim glasbenim nastopom popestrila Cita in Jože Galič s citrami, orglicami in petjem. Po uvodnem pozdravu predsednika VSO Lojzeta Peterleta in predsednika mladinske sekcije Triglav pri VSO Nejca Brenceta je zbrano množico v povsem polni dvorani najprej nagovoril nekdanji poslanec iz Radovljice Avguštin Mencinger, ki je izrazil obžalovanje, ker v dosedanjih treh desetletjih ni bilo dovolj politične volje za ustanovitev pokrajin. Osrednji del proslave pa je bil nagovor nekdanjega ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja (nagovor objavljamo spodaj). Med prisotnimi v dvorani je bilo mogoče opaziti precej znanih obrazov, denimo Janeza Janšo, Dimitrija Rupla, Jelka Kacina, Igorja Omerzo, Toneta Kuntnerja, itd. Pred samo proslavo pa je delegacija VSO položila venec pred spomenik, ki se nahaja pred učnim centrom. Je pa rekordna udeležba pokazala, da ljudem ni vseeno ob sedanjem dogajanju. V preddverju je bila sicer na prodaj tudi najnovejša knjiga Igorja Omerze »Igor Bavčar – Deviacija«.

Govor Igorja Bavčarja na proslavi 11. novembra 2023 v Poljčah:

“Gospe in gospodje, veteranke in veterani, spoštovane članice in člani združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, Mark Mazower v svoji odlični knjigi The Dark Continent pravi, da ljudje zelo radi “berejo sedanjost nazaj v preteklost” in zato mnogi mislijo, da je demokracija nekako naravno zakoreninjena globoko v evropska tla.
Največkrat preprosto zato, ker se je hladna vojna končala tako, kot se je – s porazom komunizma in zmago liberalne demokracije. Toda zgodovino je potrebno razumeti samo kot eno od možnosti, ki se je pač zgodila.
Demokracija v resnici v evropski zgodovini nima dolge tradicije. Po prvi svetovni vojni je zmagovito obdobje novonastalih parlamentarnih demokracij in ustavnih monarhij trajalo le kratkih dvajset let. Pa še to kratko obdobje je ves čas spremljal komunizem, ki se je z oktobrsko revolucijo rodil v Veliki vojni. Če smo imeli leta 1918 ustavne parlamentarizme in komunizem, smo takoj v dvajsetih letih dobili še fašizem oz. nacizem. In potem je nastopilo obdobje njihovega epohalnega spopada. Ta se je končal s porazom fašizma in nacizma in vse do leta 1989 je Evropa spet preživljala leta hladne vojne med liberalizmom in komunizmom. Dominacija liberalne demokracije, ki je sledila po letu 1989, nas je zazibala v prepričanje, da smo končno dosegli neko “naravno stanje”, ki ga ni moč več ogroziti. A tega obdobja je danes nepovratno konec.
Spoznanje o tem koncu je v mladih demokracijah, ki so nastale konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, toliko hujše. Slovenija je postala samostojna in demokratična država v trenutku, ko je bila liberalna demokracija nesporna in epohalna zmagovalka. Vsa naša družbena in ekonomska ureditev, naša ustava, naša zunanja politika, vse je odražalo čas
prevlade liberalnih demokratičnih vrednot. Naše vstopanje v evropske povezave, kolektivna varnost z Natom, vse, prav vse je temeljilo na ureditvi sveta, ki je takrat zgledal nepremagljiv in tudi vrednostno (nekateri bi rekli, da tudi moralno), povsem nesporen. Tisto malo samospraševanja je zgledalo le kot trdovratnost nekega mita o neuspelem jugoslovanskem socialističnem eksperimentu, tako kar zadeva notranjepolitično in ekonomsko ureditev naše mlade države, kot njen sistem nacionalne varnosti.
Danes se celotna liberalna ureditev z vsemi njenimi institucijami vred krepko maje. Samo vprašanje časa je kdaj bo padla s tečajev. Temeljni postulati moderne države z načeli delitve oblasti, svobodnega gibanja ljudi, blaga in kapitala, svoboda govora, mulitilateralizem v mednarodnih odnosih, odrekanje enostranskim dejanjem v odnosih med državami, nenasilno reševanje sporov, proračunska pravila znotraj monetarne unije, vse se počasi a z gotovostjo umika novim praksam. Živimo v času nove hladne in resnične
vojne v Evropi in Bližnjem Vzhodu, v času novih carinskih vojn, deglobalizacije, enostranskih potez v mednarodni politiki, kršenja strogih fiskalnih pravil znotraj monetarne unije, odrekanja načelom delitve oblasti, uzurpacij sodnega sistema, zanikanja svobode govore… Liberalni demokratični red se sesuva. In na nacionalni ravni je enako. Acemoglu in Robinson sta v izvrstni knjigi Zakaj narodi propadajo pokazala na pomen inkluzivnosti za razvoj posamezne nacije, na pomen vključevanja ljudi v procese odločanja, na
pomen demokratizacije celotne družbe za njen hitrejši razvoj in zmanjševanje socialnih razlik. Toda formalni parlamentarni večstrankarski sitem, liberalni demokratični ustroj modernih demokracij, ljudi očitno več ne zadovoljuje. Zdi se, da se ljudje ne čutijo vključene, prepričani so, da ne odločajo in ne vplivajo na svoj položaj. Kot pravi Paul Mason v Guardianu, ljudje čutijo, da so njihovi nacionalni, razredni, lokalni in drugi interesi ignorirani, da jih ne morejo uveljaviti v svetu krutih liberalnih pravil. In to čutijo vsi, levi in desni, zato so zoper liberalno usmeritev in vzpon populističnih gibanj in strank je vsak dan večji.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja smo bili v Evropi priča podobnim dilemam. In nastala sta fašizem in nacizem. Malo govorimo o tem, da je tudi proporcionalni volilni sistem v Italiji in Nemčiji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, pripeljal do razmer, ki so v parlament posedle petnajst, šestnajst in celo devetnajst strank. Jasno je, da je prerivanje množice strankarskih prvakov že samo po sebi ustvarilo zahtevo po radikalni razrešitvi takih razmer. Avtoritarna voditelja sta bila v Italiji in Nemčiji zato izvoljena kot rešitelja. Uvedba proporcionalnega volilnega sistema v Sloveniji leta 1990 je bila pospremljena z argumentom, češ, da bo ravno preprečila avtoritarnost ali, bolj natančno, politično prevlado ene od strani, ki sta se spopadli v državljanski vojni, kar se je tedaj zdelo najbolj nevarno. A namesto množice parlamentarnih strank, (tudi v Sloveniji jih je deset,) ljudje vse bolj hlepijo po močnih, da ne rečem, avtoritarnih voditeljih. Slovenija je v vse Jugoslavije prišla bolj po sili razmer, kot pa na podlagi neke široko izražene politične volje njenih prebivalcev. Tako po prvi svetovni vojni, še posebej pa po drugi svetovni vojni, slovenska politika ni imela ne interesa, ne moči in tudi ne sposobnosti za kakšno alternativo, ki, resnici na ljubo, tudi ni bila lahko dosegljiva. Napad sil osi na Jugoslavijo in razkosanje Slovenije sta pokazala na povsem možen popolni propad slovenskega naroda. Zato ni slučajno, da je prvič znotraj meščanske, drugič pa znotraj komunistične paradigme, slovenska vladajoča politika Slovenijo prestavljala iz zavetja enega imperija v zavetje drugega, iz Avstro-Ogrske v vse Jugoslavije. To s stališča slovenskih nacionalnih interesov ni bilo nujno slabo, niti to ni vrednostna sodba, to so dejstva. Ni potrebno biti posebej zgodovinsko načitan in politično pismen, da ugotovimo, da je slovenski narod v resnici ves čas svojega modernega obstoja za varnejši razvoj potreboval neko okolje, ki je njegovo specifično težo na mednarodnem prizorišču povečevalo. Če je bila to v prvem delu njegove modernejše zgodovine najprej Avstro-Ogrska, potem različne Jugoslavije, so v nekem obdobju te državne forme postale ovira na njegovi poti in je zato moral dozoreti v nacijo in postaviti samostojno državo. A obenem je nova država novo varnejše okolje takoj poiskala v evropskih in atlantskih povezavah, še več, odločilni korak k lastni državnosti je bil sploh mogoč zaradi velike verjetnosti take perspektive v obdobju prevlade demokratičnega liberalnega okolja.
Na prelomu stoletij je slovenska politika prvič v zgodovini sama izbrala in uresničila svoj nacionalni cilj. Plebiscit in dva referenduma sta jo z večinsko voljo ljudi postavila kot samostojno državo v Evropsko Unijo in NATO.
Pomenljivo je, da nobena od političnih strank ni nasprotovala temu in, da so takratne vlade sestavljali ljudje iz različnih političnih polov. Bile so koalicijske, da, toda tudi v Demosovi vladi so bile ministrice in ministri strank opozicije, vlada liberalne demokracije pa je vključevala slovensko ljudsko stranko in krščanske demokrate. Načelo vključevanja, inkluzivnosti je omogočilo ta epohalni korak k samostojni državi.
Formalno gledano naš glas nikoli poprej ni imel take teže v kakšni mednarodni instituciji kot jo ima sedaj v Evropski uniji. Objektivno gledano pa je tudi tu slovenski vpliv omejen, dodatno pa ga omejuje tudi nesposobnost slovenske politike same. V primeru, da te integracije propadejo, povratek nazaj ni mogoč. Kljub temu, da se občasno pojavljajo neke ideje o obuditvi balkanskih povezav, te niso ne realne in ne dobre za nas. Kaj torej storiti? To ne pomeni, da moremo le dvigniti roke nad usodo EU. Nasprotno, prav spoznanje te realnosti narekuje slovenski politiki veliko odgovornost, da v danih okoliščinah naredi vse za zaščito ključnih nacionalnih interesov. Končno imamo prvič svojo državo in, če kje obstaja razlika v odnosu do časov po obeh svetovnih spopadih, je prav v obstoju slovenske države. Ampak za kaj takega ni dovolj le prisegati na EU in viti roke nad njenimi težavami.

Danes je podoba sveta povsem drugačna od časa, ko smo snovali samostojno državo. Stebri mednarodne stabilnosti se majejo, svet, kot je nastal na rezultatu druge svetovne vojne, odhaja. Evropska unija se dezintegrira, Velika Britanija, ki ji je najprej De Gaulle nasprotoval v njenih namerah pridružiti se Evropski skupnosti, je izstopila iz povezave. Višegrajska skupina držav razpravlja o tem, da bi federalizacija Evrope po francosko-nemškem načrtu povzročila razpad EU na dve skupini držav. Migracije, ekonomske razlike, vojna v Evropi je povsem nekaj drugega od sveta izpred tridesetih let. Mrtvi grabijo žive za rokav ves ta čas, tudi, ko se nam zdi, da so za večno pokopani. V takih razmerah lahko vsak spor med državami hitro preskoči lokalne okvire in prikliče duhove že pozabljene zgodovine. Tudi tiste, ki zadeva Slovenijo. Ni potrebno veliko domišljije, da si prikličemo razmere, ko so nekatere naše velike sosede svoj iridentizem zagotavljale tudi s podporo konfliktom med nacionalnimi politikami v Kraljevini Jugoslaviji. In Balkan je ves ta čas ostal hvaležno prizorišče za take izzive. Vse to nam govori, da so interesi in očitno ne načela tisto, kar premika svet. Teh se ne da odpraviti, lahko pa se jih omeji pri izbiranju sredstev za njihovo uresničevanje. Zato je zaskrbljujoče, da razpadajo multilaterarni mehanizmi, zato nas lahko skrbi kriza v EU, padanje ugleda in pomena OZN, podobno kot Društva narodov med obema vojnama.
Danes smo s sedemindvajsetimi državami v politični, ekonomski in upam, morda kdaj res, tudi v varnostni zvezi, ki je hkrati naš glavni trg, naš privilegij in naša skrb. Preživlja krizo z Brexitom, krizo odnosov med razvitim in zaostajajočim delom povezave, pa krizo monetarne unije, ki jo slabita zadolženost nekaterih držav in kriza monetarnega kluba, ki brez skupne fiskalne politike ne funkcionira. Novi reševalni mehanizmi bančne unije so v resnici le novi predlogi za redistribucijo denarja v Evropi, ki pa jih omejuje vsaka kriza. Rešitev krize liberalne demokracije in njenega ekonomskega liberalizma vsi iščejo v večji vlogi držav, razlike so le v vsotah denarja. Tu si roko podajajo levica, desnica in njuni populistični konkurenti. Kapitalizem bo preživel tudi to krizo, še komunistična Kitajska prisega nanj. Tudi ona s korekturo svoje avtoritarne državne partijske elite. Država torej pridobiva.

Ne smemo pozabiti, da je rezultat druge svetovne vojne posledica izjemno kompleksnih odnosov med zavezniki in silami osi. Ko je Nemčija napadla Poljsko je Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji, ne pa tudi Rusiji, ki je štirinajst dni za Wermachtom z Rdečo Armado zasedla svoj del Poljske. Britanci so se sklicevali na tajni aneks k britansko-poljski pogodbi, ki je omenjal samo nemški, ne pa tudi ruski napad na Poljsko. Hitlerja za prevlado v Evropi ni motil pakt s Stalinom kljub njegovemu besnenju čez boljševizem in nameravani širitvi Lebensrauma na vzhod, ki ga je napovedal v Mein Kampfu. Šel je tako daleč, da je Ribbentrop Molotovu na slovitem sestanku v Berlinu, jeseni 1940, predlagal pristop Rusije k Trojnem paktu. In Stalin je na to s pismom odgovoril – pritrdilno! V pismu, ki ga je 26.11.1940, Molotov poslal Ribbentropu, je za pristop k Trojnemu paktu celo postavil svoje pogoje, zahteval je Finsko, Dardanele, Sahalin, Kavkaz… Zato ne preseneča Stalinovo stališče, ki ga je predstavil na tajnem sestanku Politbiroja, 19.8.1939, ko je branil sklenitev pakta s Hitlerjem, češ, da mora Sovjetska zveza čim dlje ostati zunaj konflikta v Evropi, počakati, da obe strani oslabita in potem vstopiti v vojno, ko bodo razmere najbolj ugodne za “svetovno revolucijo”. Ni čudno, da so slovenski komunisti začeli organizirati partizanski odpor šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Tigrovci, in v začetku četniki, so imeli takoj zelo jasno stališče do okupacije. In ne preseneča olajšanje Churchilla, ko se je začela akcija “Barbarossa”, saj je vedel, da brez Rusov nacizma ni moč premagati. Zato je lažje razumeti popuščanje Roosevelta in Churchilla Stalinovim zahtevam v Teheranu in na Jalti, kakorkoli ga je težko sprejeti. Poljsko je Roosevelt žrtvoval že v Teheranu. Nekateri pravijo, da zato, ker je mislil, da bo Stalina potreboval pri napadu na Japonsko.
Ves čas druge svetovne vojne je med zaveznicami vladalo veliko nezaupanje in strah, da bi katera od njih sklenila separatni mir s Hitlerjem. Stalin je sumil, da zavezniki zato tako dolgo odlašajo z drugo fronto na zahodu, pozneje pa je bil v to prepričan zaradi pogajanj ameriškega agenta Allena Dullesa, pozneje prvega moža CIA, s SS-generalom Karlom Wolfom v Bernu o predaji nemške vojske na Severu Italije. Rusi so prek bolgarskega veleposlanika Ivana Stamenova skušali vzpostaviti stik z Nemci za pogovore o sklenitvi
separatnega miru že prej.
Pri tem ni šlo samo za nezaupanje, ampak za interese, ki so se ob zaključku vojne najbolj jasno videli že ob bitki za Berlin, ki je v resnici pomenila zasedbo položajev nasprotnikov v prihajajoči hladni vojni. Da je Churchill že maja 1945 imel na mizi načrt operacije “Unthinkable”, katere namen je bil napad na Rdečo Armado in njena vrnitev na stare meje pred napadom na Poljsko, zgovorno govori o resničnih interesih in odnosih. In tudi ukaz Stalina Stavki (generalštabu sovjetske vojske), da pripravi načrt prodora Rdeče Armade do Danske, zato ne preseneča.
Zakaj vam tu govorim o tem? Zato, ker je za poenostavljenimi predstavami o ključnih zgodovinskih dogodkih v resnici kompleksna realnost, ki govori o primarnosti nacionalnih interesov pred iluzijami o vseveljavnosti demokratičnih vrednot. To pomeni, da bi se zgodovina lahko zasukala tudi drugače, in če nam resda ne more povedati kaj se bo zgodilo, pa lahko pove kakšno ceno lahko plačamo za naše zmote, kot pravi britanski zgodovinar Brendan Simms.
Govorim zato, ker je Putin zasedel Krim in napadel Ukrajino, ker Orban obžaluje Trianonsko pogodbo na podlagi katere je Ogrska po prvi svetovni vojni izgubila več kot dve tretjini ozemlja (tudi Prekmurje), ker sta ZDA in Rusija odstopili o dogovora o nadzoru nad atomskim orožjem srednjega dometa in o omejitvi konvencionalnega orožja, ker vrsta evropskih “populističnih” politikov, ki jim sicer je za Evropo, paktirajo s Putinom, ker je Nemčija gospodarsko na kolenih, njen obrambni minister govori, da je vojna v Evropi mogoča in krepi nemško armado in govori o ustanavljanju evropskih oboroženih sil, njen gospodarski minister pa o novih konkurenčnih pravilih v Evropi, ki bodo s še včeraj bogokletno državno pomočjo stimulirala domačo industrijo, ker je šla Velika Britanija iz EU, ker je Francija prvič po letu 1940 odpoklicala svojega veleposlanika iz Italije, ker se po tridesetih letih vrača duh hladne vojne in na prizorišče stopajo nove velesile, Kitajska, Indija, ker države BRICKS+ napovedujejo ustanovitev nove valute in konec obdobja prevlade ameriškega dolarja, in še in še.
Spoštovane veteranke in veterani,
Nič ne pomaga klic “Pustimo zgodovino zgodovinarjem!”, ko pa vidimo, da jo praktično živimo in doživljamo vsak dan. Potrebno se je znati soočiti z zgodovino in z odločitvami, ki jih Slovenija potrebuje, in manj s polemikami v smislu kaj se je v resnici zgodilo. V naših današnjih odločitvah nosimo s seboj v resnici vse – naše izkušnje iz Avstro Ogrske, države Srbov, Hrvatov in Slovencev, kapitualcije Kraljevine Jugoslavije, domobransko paktiranje z okupatorjem in njihovo utopično pričakovanje zavezniške invazije v Istri in Dalmaciji, njihov tragičen konec v kočevskih breznih, odpor Tigrovcev in zavednih Slovencev v partizanski vojski in sektašenje komunistov, državljanski spopad z bratomorno vojno, Titovo kljubovanje Nemcem in zadrževanje njihovih divizij v Bosni na eni in poskus paktiranja z Nemci proti zavezniškemu izkrcanju v Primorju in Dalmaciji na drugi strani, pomoč jugoslovanske partizanske vojske slovenski pri osvoboditvi Primorja in Trsta, ob kljubovanju italijanskim interesom, ki so že imeli zavezniško podporo, bratenje s Stalinom, kar je železno zaveso spustilo na naše zahodne meje in nam odvzelo Trst in pomemben del slovenskih ozemelj, nadaljevanje državljanske vojne v socializmu, teror enopartijskega režima in udbe, soglasje v Cankarjevem domu in pri odporu proti mitingu resnice, spopad ob Novi Reviji in aferi JBTZ, zmaga Demosa 1990, zmago v desetdnevni vojni, nastanek slovenske države, zablode tranzicije in še in še.
Vse to in še več nosimo s seboj v svojem “nahrbtniku” v prostor s starimi in novimi zavezniki, tekmeci in tudi nasprotniki, ki vsi skupaj in vsak posebej ponovno premišljajo vse svoje odločitve in pripravljajo nove. V tem kontekstu je za Slovenijo pomembno, da se ne prenagli in obenem, da ne odlaša. Evropski federalizem ni opcija, zavezništva z malimi državami, kot je naša zunanja ministrica pospremila izvolitev Slovenije za nestalno članico varnostnega sveta, so odraz nerazumevanja sveta… Pozivi k formuliranju slovenskega načrta, ki jih je slišati iz mnogih strani, ne pomenijo iluzije, da lahko odločilno vplivamo na odločitve velikih v svetu. Pač pa, da jih znamo predvideti in ohraniti pri tem svoje ključne interese kot naroda in države. Tako “sebično” držo so nam mnogi očitali, ko se je dogajal razpad Jugoslavije. Ampak iz tistega dogajanja smo zato izšli močnejši, sposobnejši in brez usodnih ran ker, in to je pomembno, takrat nismo odpirali “nahrbtnika”, ki ga nosimo s seboj. Takrat je bila “Slovenija First!” Ni razloga, da ne bi danes ravnali enako”.

Fotogalerija:

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine