Piše: Gašper Blažič
Ali je dvopolnost res nekaj slabega? Ali je medsebojno tekmovanje levice in desnice v naši državi resnično zlo, ki vodi v polarizacijo in medsebojno izključevanje?
To vprašanje je dokaj pomembno, predvsem v luči sporočil, da je treba preseči ideološke delitve in vzpostaviti »mešano« koalicijo po modelu, ki ga je v devetdesetih letih zasnoval Janez Drnovšek. Ki je praktično v vsaki svoji koaliciji imel vsaj eno stranko z nasprotnega pola. Podobno so tudi tri dosedanje Janševe vlade imele v koaliciji tudi levičarsko orientirano stranko DeSUS, saj brez nje vlada ne bi imela parlamentarne večine. A cena za to je bila visoka, saj koalicija ob blokadi najmanjše stranke ni mogla izpeljati nujnih reform.
A kdor malo bolje pozna novejšo slovensko politično zgodovino, lahko hitro vidi, da nas tudi »velike« koalicije niso rešile pred skušnjavami, ki so tipične za polarizacijo. Morda je le naključje, da bo samo dva dni pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami minilo 32 let od dogodka, ki je prinesel vrhunec enega najbolj zloglasnih političnih konstruktov. Govorim o dogodku pri Depali vasi, preko katerega so iz vlade nagnali tedanjega obrambnega ministra Janeza Janšo. Ta afera je privedla do močne polarizacije – a to ni polarizacija med desnico in levico, pač pa med globoko državo ter njenimi nasprotniki. Praksa ideološko mešanih koalicij se je kasneje sicer nadaljevala, a v glavnem smo se lahko prepričali, da je šlo pri desnih strankah, ki so bile članice levih koalicij, le za figove liste – ki so nato postali grešni kozli.
Seveda imamo v naši politični zgodovini tudi izkušnje s povsem levimi vladami, in sicer od leta 2008 dalje. Te vlade so vodili Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in zdaj Robert Golob. Če je Janez Janša v mandatu 2004–2008 ponujal opoziciji roko sodelovanja preko Partnerstva za razvoj, so leve koalicije praktično ves čas zavračale dialog z opozicijo. Ker je tudi SDS spoznala, da bo morala na volitvah iti na vse ali nič, se zdaj v javnosti pojavljajo nekakšna »vsegliharska« sporočila, da nas blokovska politika ne bo pripeljala na zeleno vejo, ampak v le še večjo medsebojno sovraštvo. In da so tudi izkušnje v drugih državah podobne.
Pa je res tako? V ZDA, denimo, se na oblasti izmenjujejo demokrati in republikanci, tudi marsikatera evropska država ima izmenično na oblasti socialiste ter konservativce. Joe Postell, profesor politilogije na Hillsdale Collegeu v ZDA, na primer meni, da dvopolni sistem ni nujno slab, ker spodbuja stranke k dokaj širokemu vplivanju na volilni bazen. Zmaga namreč tisti, ki osvoji največji delež zmernih volivcev. Po njegovem mnenju so velike stranke v resnici koalicije manjših skupin, kar preprečuje, da bi politika šla predaleč v eno smer. Politolog Gary W. Cox pa poudarja, da dvopolni sistem spodbuja stabilnost in usmerjenost k sredini namesto k ekstremom. Kar na nek način izpodbija verodostojnost sporočil iz vrst Logarjevih Demokratov. Na drugi strani namreč »mešane« vlade prinašajo nestabilnost ali pa paraliziranost, ko pri določenih točkah ni mogoče doseči soglasja znotraj uradne vladne koalicije. Zato je nesmiselno preračunavati bodoče koalicije pred večerom 22. marca.
Res pa je, da je v tem mandatu v parlamentu vsaj uradno samo pet strank (pustimo ob strani novonastale stranke po zadnjih volitvah), kar je samo po sebi dobro za stabilnost. Toliko strank je denimo imela koalicija pod vodstvom Marjana Šarca. Manjše število strank, ki so pred štirimi leti prestopile parlamentarni prag, je s tem dodatno okrepilo zmagovalca, ki je pri številu poslanskih mandatov prišel do številke 40. Vendar pa je sedanja največja vladna stranka svojo premoč razumela kot alibi za vladanje v stilu Staneta Dolanca, češ kaj nam pa morete. In morda je zato napočil čas, da prvič v naši politični zgodovini dobimo pravo desno vlado, ki bo lahko uresničila vrednote slovenske pomladi. Kar pomeni, da dvopolnost lahko postane dodana vrednost.
