Dušan Keber je ena izmed prvih oseb, ki je v javnosti pričela širiti informacije o seznamih odpisanih v domovih za ostarele, ki ne bi smeli priti v bolnišnico. S tem ne samo, da je okrivil vlado za smrti starostnikov, ampak je očrnil celotno zdravniško stroko, katere del je tudi sam. Keber, ki je tudi nekdanji minister za zdravstvo, je človek številnih poklicev, kot tudi pripadajočih afer. Najbolj zanimiva pa je njegova hipokrizija, kajti po eni strani je eden največjih zagovornikov evtanazije, a po drugi strani je krivil vlado in stroko, ker določenih starostnikov zaradi njihovega stanja niso napotili v bolnišnico in naj bi po njegovem mnenju bili krivi za smrt. Med drugim je bil Keber pred leti tudi eden izmed glavnih akterjev pri prodaji Klinike za starostnike v Trnovem. Po njegovi zaslugi je tako bila klinika ukinjena, starostniki pa so bili prikrajšani za primerno obravnavo.
Dušan Keber je javnosti poznan kot zdravnik, strokovni direktor na očesnem oddelku v Kliničnem centru, minister za zdravje v času Drnovškove vlade in bivši predsednik Rdečega križa Slovenije. V zadnjem času pa se je izpostavil kot goreči podpornik evtanazije, saj to mnenje tudi javno izraža, med drugim v časniku Mladina: “Dolga leta sem zasebno in javno nastopal proti evtanaziji in o tem govoril številnim generacijam študentov, zato se mi je zdelo prav, da javno spregovorim o tem, da sem spremenil mnenje.”
Vprašajmo se o spornosti omenjene odločitve zdravnikov, ko so odločili, da bi za pacienta bil veliko večji napor, če bi le-ta bil premeščen v bolnišnico, medtem ko sam za Mladino pove: “Nekateri primeri bolnikov so nesporni – imamo jasne dokaze, da je življenje teh bolnikov izjemno okrnjeno in da ni nobene možnosti, da bi se stanje v prihodnosti bistveno spremenilo. Zgodbe teh bolnikov so lahko dolge več mesecev ali let in pogosto v končni fazi tudi njihove družine ne vidijo več nobenega upanja za izboljšanje stanja, poleg tega te družine same močno trpijo zaradi brezizhodnega položaja.”
Kot nam je povedala zdravnica Alenka Forte je presoja bolnika za intenzivno zdravljenje ali paliativno medicino predvsem pomembna pri bolnikih, pri katerih bi premik in prevoz v bolnišnico pomenil večjo obremenitev, kakor to, da se zdravi z paliativno oskrbo. To je izpostavil tudi minister Tomaž Gantar na primeru starostnika, ki je star več kot 85 let in je njegovo zdravstveno stanje slabo. Kot navaja Keber, so takšni primeri bolnikov nesporni, saj je paliativna medicina za omenjeni primer najbolj humana rešitev.
Potem, ko so se v javnosti pojavile informacije o tako imenovanih seznamih, se je na obtožbe odzvala tudi Celjska bolnišnica: “Ko se je okužba v Šmarju pri Jelšah nezadržno širila, je Celjska bolnišnica po sklepu Bolnišnične poveljniške skupine v DSO napotila konzilijarno ekipo zdravnikov, ki je opravila pregled vseh oskrbovancev (takrat okoli 190) in izdelala zdravniško oceno o napredovanju kroničnih bolezni pacientov. Gre za nezavezujoče mnenje, ki je lahko v pomoč zdravnikom, ki pacienta obravnavajo v primeru nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja in v tem času nimajo dostopa do vse zdravstvene dokumentacije pacienta. Mnenje z informacijami o zdravstvenem stanju pacienta jim lahko pomaga pri odločanju kako, na kakšen način in kje bodo zdravili pacienta.”
Uničil kliniko za starostnike
Medtem v članku vlado obtoži, da je sestavljala seznam odpisanih, a v bolnišnicah ni primanjkovalo postelj. Nastala situacija je tako postala igrišče opozicije, kjer poskušajo blatiti, saj so bili ti listi namenjeni temu, da se je bolniku lahko hitro omogočilo primerno zdravljenje, ki je v korist bolnika. Keber med drugim še trdi, da bi morali imeti posebne bolnišnice za kritične paciente s Covid-19. Ko je bila situacija že kritična v sosednjih državah, je prejšnja vlada stanje samo opazovala, a storila ni nič. Prav tako je ravno ona dovolila, da so se smučarji iz Italije vrnili na delo v DSO.
Keber je bil eden izmed glavnih akterjev pri prodaji Klinike za starostnike v Trnovem. Po njegovi zaslugi je tako bila klinika ukinjena, starostniki pa so bili prikrajšani za primerno obravnavo. Keber, ki je v zadnji Tarči tako vneto zagovarjal starostnike, je od svojega predhodnika, profesorja Bojana Acetta, prevzel vodenje Geriatrične klinike, bolnišnice za starostnike v Trnovem v Ljubljani.
Ker ga delo s starostniki ni zanimalo, je dopustil, da so dejavnost opustili, stavbo pa prodali. Prodaja stavbe je bila kasneje v času njegovega ministrovanja pod drobnogledom računskega sodišča, saj so se pojavljale informacije o spornosti prodaje zgradbe, oziroma za menjavo stavbe s pisarnami v nebotičniku.
Afera medicinske postelje in izginjanje dokumentov v UKC
Najbolj znana afera z nakupovanjem medicinske opreme v Sloveniji sega v leto 2002, ko je ljubljanski klinični center kupil 38 operacijskih miz znamke Maquet, kar brez javnega razpisa za štiri milijone evrov, s čimer naj bi mize preplačali za več kot polovico celotne kupnine. Zaradi afere operacijske mize je tudi Komisija za preprečevanje korupcije pozivala ministre k ukrepanju, saj naj bi bil sistem javnega naročanja v Sloveniji po njihovem mnenju podoben kartelnemu trgu.
Po Kebrovih besedah je bil on del ekipe, ki je razkril to afero, temu pa je nasprotoval profesor Zoran Arnež, ki je za 24ur dejal, da večina odkritih afer sega pravzaprav v čas njegovega strokovnega vodenja, dokumentacija je izginila, Arnež pa je podedoval prazno pisarno.
Iz zanesljivega vira smo pridobili informacije, da je v času ministrovanja bil Keber kritičen do Državne komisije za medicinsko etiko, ko je presodil, da je preveč konzervativna pod takratnim vodstvom Jožeta Trontlja. Članom tako takratni minister ni hotel podaljšati mandata, novih članov pa ni mogel pridobiti, saj so ga zavrnili, ko so izvedeli, da je ogromno dela, delo je odgovorno in neplačano. Državna komisija je tako delala kar tri leta brez mandata, nova komisija naj bi bila imenovana šele s Kebrovim naslednikom na ministrskem mestu.
Celo življenje je prejemal visoke prihodke, kar seveda pomeni, da v pokoju prejema maksimalno pokojnino, ki jo je možno v Sloveniji prejemati, medtem pa veliko mladih strokovnjakov v Sloveniji išče službo in se bori za preživetje. V preteklem mandatu je svetoval Ministrstvu za zdravje, ki ga je vodila Milojka Kolar Celarc. Za svetovanje in pomoč pri pisanju zakona, ki sploh nikoli ni bil sprejet, je prejel kar 36.216 evrov, ki naj bi bil kar desetkratni znesek ostalih pogodb, o čemer smo že pisali.
Keber je tako želel pustiti pečat še kot predsednik Rdečega križa, kjer njegov mandat ni trajal dolgo. Po dveh letih je odstopil, kjer je v odstopni izjavi zapisal, da v organizaciji ni čutil potrebne podpore.
V času njegovega predsedovanja je RK Slovenije v Mariboru odprl pisarno mednarodnega projekta ESIRAS, ki se financira z evropskimi sredstvi, v okviru projekta pa so nudili potrebno podporo prosilcem za azil in osebam s priznano mednarodno zaščito pri integraciji v družbo, ki so ga poimenovali “Zaposljivost in socialna integracija beguncev in prosilcev za azil.”
Sara Kovač/Nova24TV
