Piše: Gašper Blažič
Prav v dneh, ko se spominjamo tragičnih dogodkov pred 80 leti, smo se pogovarjali z duhovnikom Janezom Turinekom, ki je v zadnjih letih župnijski vikar v Velenju.
V času, ko je bil še župnik na Senovem, je tam uredil t. i. Paviljon sočutja v spomin na žrtve komunizma. Velja za pronicljivega in pozornega opazovalca družbenega dogajanja.
Ko smo se nazadnje pogovarjali, ste bili še na Senovem. Vmes ste okusili še Krško. Zdaj ste precej bliže domačega Šoštanja. Še pred nedavnim so bile v Velenju tri župnije, zdaj je samo ena, vsi tamkajšnji duhovniki pa oskrbujete tudi okoliške župnije. Bi lahko rekli, da se Cerkev po novem »centralizira«?
V dogovoru dveh škofov, novomeškega in celjskega, bi velenjski model lahko postal model tudi za veliko manjše mesto Krško, ki ima samo 7000 prebivalcev; tam so namreč še danes tri župnije, kot so bile do nedavnega tudi v Velenju, ki ima 25.000 prebivalcev. Zahvaljujem se celjskemu škofu Maksimilijanu za pogum, da je s škofijskim odlokom ukinil tri župnije v Velenju in kristjanom v južnem delu Šaleške doline omogočil, da se iz razdrobljenosti ustvarja nova Cerkev, ki se imenuje Župnija Velenje, in postaja »mama« za vse okoliške župnije, ki so kot »hčere«. Iz čisto človeškega življenja vemo, da hči še ni mama, če ujčka psa ali mačko; hči se spremeni v mamo, ko pod njenim srcem zaživi novo življenje. Novega življenja v Kristusu pa se ne da »centralizirati«. Velenje postaja katoliški misijon. Vsak misijon pa ima center, v katerem se ljudje lahko nalezejo misijonskega duha, s pomočjo katerega »božje kraljestvo z majhnimi koraki raste« (prim. Lk 13,18−21). Središče misijona je sv. Martin.
Industrializacija Šaleške doline je poskrbela za uničenje dveh dragocenih cerkva, medtem ko do graditve cerkve, posvečene blaženemu Antonu Martinu Slomšku, ni prišlo. Je ta načrt zdaj opuščen?
Pisatelj Ivan Sivec je že opisal potop vasi Škale in cerkve sv. Jurija v romanu Zemlja se z nami pogreza. V naslednjem romanu bo lahko opisal potop šoštanjske cerkve sv. Mihaela in celotnega Družmirja, od koder izhaja tudi rod Antona Martina Slomška po očetovi strani. V Škalah je bila v svinčenih časih zgrajena cerkev sv. Jožefa Delavca, v Šoštanju pa je sv. Mihael zrastel na novi lokaciji, zanimivo, prav tam, kjer naj bi del svoje mladosti preživela pri svojih sorodnikih mama bl. Slomška.
Kar pa zadeva nezgrajeno cerkev v Velenju, lahko povem samo to, kar sem spremljal kot zunanji opazovalec. Prvotno naj bi bila posvečena sv. Barbari, zavetnici Velenja, kar je edina logična izbira za Velenje, saj je to zadnje še živo slovensko rudarsko mesto. Vendar je sv. Barbaro iz meni neznanih razlogov leta 1999 prehitel bl. Anton Martin Slomšek, ki dejansko bolj spada v Šoštanj, kjer so se njegovi starši spoznali. Na lokaciji v Velenju, kjer bi naj stala nova cerkev, danes stoji kovinski križ. Vendar je zgodovina pokazala, da očitno ni božja volja, da prav tam stoji cerkev. Če kje, Velenje potrebuje novo cerkev v samem središču mesta. V vsakem evropskem mestu je cerkev v središču. Ko bo Velenje postalo evropsko mesto, se bo to zgodilo.
Kako bi se na takšno idejo odzvale druge verske skupnosti in civilne oblasti?
Nekako v tej smeri smo se o tem pogovarjali na srečanju verskih skupnosti z velenjskim županom in njegovimi sodelavci. Gospa podžupanja Aleksandra Vasiljević, ki je sicer pravoslavne vere, je skupaj s pravoslavnimi duhovniki omenila, da si tudi pravoslavni kristjani želijo v Velenju imeti svoj bogoslužni prostor. In tukaj je priložnost, da se na glavnem trgu v Velenju izvede ideja svetišča treh vrat, kar je, mislim, nekoč prvi omenil dr. Ivan Štuhec. Da bi imeli tripartitno bogoslužno zgradbo s tremi vhodi: en vhod bi bil namenjen katoličanom, drugi pravoslavnim in tretji muslimanom.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
