Piše: Vida Kocjan
Dr. Gorazd Justinek je izredni profesor za področje mednarodnega poslovanja ter področje mednarodnih političnih, ekonomskih in poslovnih odnosov.
Vrsto let je deloval v diplomaciji in gospodarstvu, v času predsedovanja Slovenije Svetu EU je opravljal delo svetovalca predsednika vlade za področje domačih makroekonomskih ter mednarodnih ekonomskih odnosov. Po vstopu Slovenije v OECD je koordiniral delo predstavnikov Slovenije v delovnih telesih OECD. Zadnjih nekaj let pa se akademsko in raziskovalno ukvarja z ekonomsko diplomacijo. Pogovarjali smo se o ekonomski diplomaciji, vplivu globalizacije na mednarodno poslovanje, aktualni zunanji politiki države, pa tudi − če bi bi danes kaj svetoval slovenski vladi − katera tri področja bi morali okrepiti, da bi bila država varnejša in bolj odporna na globalne šoke.
Spoštovani prof. dr. Justinek. V zadnjih dveh desetletjih ste delovali v diplomaciji, gospodarstvu in akademskem svetu. Kako se skozi te vloge spreminja vaš pogled na mednarodne odnose in globalno varnost?
Drži. Pred več kot 20 leti sem začel kariero kot mlad diplomat – pripravnik na našem ministrstvu za zunanje zadeve. To je bilo obdobje približevanja Slovenije Evropski uniji. Vsi, ki smo imeli priložnost sodelovati v teh procesih in nato v živo doživeti leta 2004 tudi vstop v EU, se tega še zelo dobro spominjamo.
Seveda pa je za mlade, še zlasti tiste, ki so se rodili po tem obdobju, vse to danes samoumevno. Ko hodim po srednjih šolah na pogovore o EU in srečujem 17 let stare dijake, mi postane jasno, da so zanje schengen, evro, prosta trgovina, Erasmus itd. samoumevna zadeva, saj so bili rojeni v vse navedeno in ne poznajo težav inflacije, nestabilnosti valut, tečajnih tveganj, omejitev pri mednarodnem poslovanju in prostem gibanju, carin itd. Jih pa poizkušam opozoriti, da se lahko vse navedeno zelo hitro spremeni, in jim vedo znova povem zgodbo, kako je prišlo do brexita.
In že zelo dolgo niso bili varnost, mednarodna ekonomija in mednarodni odnosi tako močno prepleteni, kot so danes – ko smo globalno povezani na vseh teh področjih.
Katere so v kontekstu Slovenije kot majhne, odprte ekonomije ključne strategije za krepitev gospodarske diplomacije v dobi digitalizacije in trgovinskih vojn?
Ekonomska diplomacija je vedno obstajala. Prvi znan prostotrgovinski sporazum je bil podpisan med egipčanskih faraonom in babilonskim kraljem. Vzhodni del Rimskega cesarstva – Bizanc je obstal tisoč let dlje kot zahodni del, predvsem zaradi trgovinske diplomacije na območju Svilne ceste. Marco Polo je služboval pri Kublaj Kanu v Mongoliji pri monopolu nad trgovanjem s soljo. Italijanske mestne državice so v 15. stoletju postavile temelje diplomacije – predvsem zaradi trgovine na območju Sredozemlja. V kolonialnih časih se je zastava dvignila šele po podpisu trgovinskih dogovorov. Tudi današnja EU je nastala na temelju Evropske skupnosti za premog in jeklo. Skratka, če pogledamo nazaj, so bili trgovina, ekonomija in gospodarski posli vedno del mednarodnih odnosov. Morda je danes vse to le nekoliko bolj vidno.
Za majhno in tako izvozno odprto gospodarstvo, kot je Slovenija, je ekonomska diplomacija še toliko pomembnejša. Naši izvozniki so ključno gonilo gospodarske rasti, in če so naša podjetja lahko konkurenčna na tako konkurenčnem trgu, kot je nemški, potem jim je treba nameniti ključno prioriteto.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
