19.7 C
Ljubljana
nedelja, 5 maja, 2024

Dr. Dejan Valentinčič o zakonu o “manjšinah SFRJ” za Demokracijo: »Zakon je nomotehnično zelo slabo pripravljen, s kupom nedoslednosti in uporabo napačne terminologije«

Piše: Lucija Kavčič

O slovenskem manjšinskem varstvu smo se v luči novega zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnostih narodov nekdanje Jugoslavije pogovarjali z doc. dr. Dejanom Valentinčičem, nekdanjim državnim sekretarjem na USZS. Njegova znanstvena monografija Slovensko manjšinsko varstvo v primerjalni perspektivi je izšla prav pred kratkim.

V uvodu vaše nove knjige vas dr. Ernest Petrič predstavi kot izrazito nevtralnega avtorja, ki šele išče argumente za pro et contra. Kaj so glavne in najvažnejše ugotovitve, ki jih utemeljujete v svoji monografiji?  

V Sloveniji italijanska in madžarska narodna skupnost uživata poseben status prav zato, ker ju opredeljujemo kot avtohtoni. Nekateri pa temu kriteriju nasprotujejo, menijo, da je diskriminatoren ter da bi manjšinske pravice morale pripasti tudi priseljencem in njihovim potomcem. V knjigi tehtam argumente za to in proti temu. Po naključju pa se to ujema tudi z najnovejšim predlogom zakona o kulturnih pravicah oseb, ki izvirajo iz drugih republik nekdanje SFRJ, zato sem v knjigo vključil tudi analizo smiselnosti takšne zakonske ureditve, kot je bila predlagana.

Kaj je torej načelo avtohtonosti, ki ga raziskujete?  Kaj je avtohtona narodna manjšina (ANM)?

Gre za skupnosti, ki so na ozemlju neke države že zgodovinsko, tradicionalno navzoče, živijo strnjeno in so tam skozi stoletja izoblikovale kulturno krajino in identiteto tega prostora. Avtohotnost nima smisla, če jo razumemo kot štetje let; nekateri npr. zagovarjajo, da neka skupnost postane avtohtona po 100 letih ali po 30 letih ali z drugo generacijo. Nič se ne spremeni, ko eno leto odbije in drugo nastopi. Razlika med avtohtonimi in novodobnimi skupnostmi je v obliki poselitve in vplivu na kulturno krajino, zato jima tudi gre drugačen nivo pravic. Novodobne skupnosti (priseljenci) sploh ne morejo absorbirati pravic, ki jih uživajo zgodovinske skupnosti, ki so vraščene v neko okolje.

Kako so zavarovane slovenske narodne manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem? Imajo posebno varstvo prav zaradi svoje avtohtonosti? Kako je to v primerjavi s pravicami, ki jih imata italijanska in madžarska narodna manjšina?

Avtohtone slovenske narodne manjšine živijo v vseh štirih sosednjih državah, v Italiji, Avstriji, Madžarski (in tudi na Hrvaškem, tamkajšnja skupnost je v slovenski javnosti najmanj znana). V vseh treh državah so tudi uradno priznani kot manjšina, razlog pa je njihova zgodovinska navzočnost, avtohtonost torej. Uživajo pa precej manj dejanskih pravic, kot jih uživata italijanska in madžarska narodna skupnost v Sloveniji.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine