Piše: Gašper Blažič
Terapevti na področju psihologije dandanes rastejo kot gobe po dežju. Mnoge generacije Slovencev pa so si zapomnile dolgoletno delo sedaj že pokojnega dr. Janeza Ruglja, ki se je zlasti ukvarjal z alkoholiki. Njegovo delo sedaj nadaljuje naš sogovorec dr. Andrej Perko.
Morda sem preveč stereotipen, če rečem, da smo Slovenci mahnjeni na bučno proslavljanje novega leta (v primerjavi z nekaterimi državnimi prazniki). Veliko pirotehnike pa tudi alkoholne omame.
Bučno proslavljanje prehoda v novo koledarsko leto je pač značilno za ves svet. Pri Slovencih pa brez alkohola ne gre. Pa tudi omamljanja kot takega. To je folklora. Brez alkohola praktično ni nobenega dogodka.
Ko sem pregledoval vašo bibliografijo, ste tudi sami spregovorili o alkoholizmu. Iz osebne izkušnje.
Drži, v knjigi »Poletje je dalo na glavo klobuk« sva z ženo spregovorila o tem. Zaradi mojega alkoholizma sva že leta 1984 prišla k dr. Janezu Ruglju. Bila sva še mlada, imela sva okoli trideset let. Po nekaj letih urejanja v njegovi skupnosti sem postal njegov koterapevt in kasneje tudi pomočnik. Z ženo sva po dobrih dvajsetih letih želela svojo izkušnjo podeliti tudi z drugimi, kar bi lahko marsikomu pomagalo. Osebna zgodba najbolj nagovarja, bolj kot vsaka strokovna knjiga. Ne bi je izdala, če se ne bi najini otroci strinjali. Zato so jo oni najprej prebrali, preden so dali zeleno luč.
Kje se pravzaprav najprej začne potreba po omamljanju?
Odgovor ni enoznačen. Pri psihoterapiji se pač razmišlja o vzrokih in posledicah. Vzrokov je lahko več, ni samo travma. Smo v obdobju, ko se največ govori o travmah. Odločilne pa so predispozicije nekaterih ljudi. Statistično gledano se desetina populacije na neki način omamlja. Če povem po domače: kolikor je alkoholikov, toliko je vzrokov za alkoholizem. Vsak ima svojo zgodbo. Rezultat pa je na koncu za vse enak: propad. Lahko nekdo živi v strahotnih razmerah, pa ne bo postal alkoholik. Nekdo drug, ki mu je vse dano, pa se lahko zapije. Seveda lahko govorimo o predispozicijah (geni). Vendar se neki genski potencial izrazi šele v okolju, v katerem živimo. In naša družba je, kot mnogokrat pravimo, mokra družba. Dostikrat je mehanizem, ki botruje zlorabi alkohola, stiska posameznika. Ko človek zaide v osebno težavo, trpljenje – sedaj v obdobju depresij in anksioznosti je tega več –, lahko ugotovi, da s kozarcem alkoholne pijače stisko, trpljenje na lahek način prežene. Ko začne zvoniti zvonec trpljenja, avtomatično poseže po kozarcu in tako počasi zdrsne v odvisnost. Ne da bi to hotel. Vsak pa misli, da ima nadzor.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
