O aktualnem dogajanju smo se pogovarjali s teologom, duhovnikom in političnim analitikom dr. Andrejem Markom Pozničem. Znan je po odličnih in jasnih analizah slovenskega in evropskega družbenopolitičnega dogajanja.
DEMOKRACIJA: Gospod Poznič, kako kot duhovnik, ihanski župnik in dekan domžalske dekanije doživljate izbruh epidemije novega koronavirusa, ki je delovanje Cerkve postavila povsem na glavo? Nekaj časa so maše potekale celo brez vernikov …
POZNIČ: Izbruh epidemije me je presenetil kakor vse druge. Vesel sem bil odločnega in jasnega ukrepanja naših škofov, ki so si upali prehiteti mencajočo Šarčevo vlado, ki je blefirala, »da vlada«, ob epidemiji pa popolnoma odpovedala.
Karantena je resnično ustavila celotno življenje župnije, Cerkev prav tako kakor vse države, pravzaprav svet. Sv. maše brez ljudi so bile zanimiva izkušnja, predvsem ob nedeljah in za veliko noč. Ker pa ima liturgija svoje bistvo v večnosti, pri Bogu, je bila prav tako doživeta in sveta kakor najbolj slovesna sv. maša z milijonsko množico.
DEMOKRACIJA: Kot vemo, je Slovenska škofovska konferenca na podlagi priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje izdala navodila za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Se lahko verniki v slovenskih cerkvah počutijo varne?
POZNIČ: Nihče se ne more počutiti varno. Odslej je »zdravstvena varnost« utvara. Lahko pa odgovorno ravnamo drug do drugega in upoštevamo ukrepe, ki smo jih prepoznali kot dobre pri omejevanju okužb (tu se še vsi učimo kako in kaj). V tem duhu verniki tudi ravnamo. Do zdaj nam dobro uspeva, saj ni slišati, da bi se kdorkoli okužil med verskimi opravili. Ni pa dvoma, da se bo tudi kdaj zgodilo, da se med kakšnim občestvom razširi virus.
Bog ne varuje svojega ljudstva na tak način, da bi ga poslal v karanteno za vse zemeljske tegobe. Bog najprej razširi pleča svojega ljudstva, da lahko nosi svoj križ in še križ sveta. Moč Cerkve je prav v tem, da zmore biti na križu. In to je skrivnost naše vere, da nas na križu Jezus rešuje. Vstajenje je dokaz njegove zmage nad smrtjo. Zmaga nad grehom in naše odrešenje pa sta se izvršila na križu.
DEMOKRACIJA: Pri mašah je sedaj veliko manj vernikov kot prej. Nedvomno se to pozna tudi pri financah!? Lani za veliko noč so vas nekateri mediji napadli, kar ste vernike pozvali, naj Cerkev podpirajo pa lastnih močeh in da »dar 50 evrov temelji na načelu pravičnosti« …
POZNIČ: Denar je »večna tema«. Nasprotniki Cerkve se razburjajo za stvari, ki gredo mimo njih, saj ne spadajo med dobrotnike naše skupnosti. Res je, če ljudi ni, se pozna tudi na financah, vendar župnije niso življenjsko ogrožene zaradi korone. Marsikje poročajo o darovih, ki jih ljudje nakažejo na TRR. Prav tako so mnogi verniki v mesecu maju več darovali, da so nekoliko ublažili marčevsko in aprilsko sušo. Res pa je, da je letos odpadla velikonočna nabirka, ki je največja.
Ostajam pri lani povedanem. Kdor meni, da je član Cerkve in prihaja redko kdaj k obredom, je dolžan takrat darovati malce več. Povprečen letni dar rednega nedeljnika v Sloveniji je tam okoli 50 €, zato priporočam to mero vsem, ki so redki obiskovalci cerkve. Priporočena vsota je letna in je orientacijske vrednosti. Ni pravično, da breme Cerkve nosijo samo nekateri, temveč so vsi verniki dolžni po svojih močeh podpirati Cerkev. To načelo je papež Frančišek povzdignil v cerkveno zapoved. Kdor hoče iz tega delati afero, bo znal to storiti. Normalno mislečim in čutečim ljudem pa povedano ni sporno.
DEMOKRACIJA: No, kako pa gledate na to, da je zdravstvena inšpekcija pod drobnogled vzela nedavni romarski shod na praznik Marijinega vnebovzetja na Brezjah …
POZNIČ: Če ni drugega, je tudi ta kost dobra za glodanje. Čudno bi bilo, da se ne bi obregnila ob Cerkev. Edino, kar pričakujem od inšpekcije, je, da z enakimi vatli obravnava vse. Pričakujem celo, da pokaže pri tem modro benevolenco in ne pikolovskega, ozkega branja predpisov, ki razodevajo ideološko obremenjenost, ko, dobro skriti za predpisi in dolžnostjo, ostro kaznujejo tam, kjer prijatelja samo opomnijo, kar isti predpis tudi omogoča.
Pred zakoni moramo biti vsi enaki. S tem pa ima leva polovica našega prostora silne težave.
DEMOKRACIJA: Ob tem mnogi menijo, da bi morala zdravstvena inšpekcija ostreje ukrepati proti t. i. kolesarskim protestnikom, ki v petkih protestirajo proti vladi. Se strinjate s tem?
POZNIČ: Noup. S tako trditvijo se ne strinjam. Enake vatle za vse! Isto benevolenco, kakor sem omenil zgoraj, pričakujem tudi za te. Sicer upoštevajoč različnost dogodkov in drž. Kar je pri vernikih bil spodrsljaj, je pri politkolesarjih namerno. To pa je bistvena razlika, ki bi se morala odražati tudi pri vzgojnih ukrepih inšpekcije.
DEMOKRACIJA: Kako pa sicer gledate na te anarhistično-levičarske proteste? Očitno je, da v vsebinskem smislu ne ponujajo nič pametnega, v bistvu, v primerjavi z beloruskimi protesti, nimajo prav nobene dodane vrednost, kvečjemu vrnitev v totalitarno preteklost …
POZNIČ: Res je. Vsakomur, če ni ideološko zaslepljen ali osebno zainteresiran zaradi visokih osebnih prihodkov iz proračuna, je jasno, da so petkove manifestacije brez vsebine. Zato tudi nimajo učinka.
Skrbi pa me, ker je levemu polu naše družbe odpovedala zdrava pamet in so pozabili celo na videz demokratičnosti, ki so ga zadnja desetletja gojili. V svoji histeriji ne zmorejo več niti osnovnega sklepanja, v svojem sovraštvu so izgubili vsako mero, v svoji nadutosti si pa domišljajo, da so nedotakljivi. Temu bi bilo treba narediti konec.
Da ne razumejo demokracije, kaže njihovo sklicevanje na ankete in ne na volitve. Ankete javnega mnenja niso nobeno merilo demokratičnosti, legitimnosti ali upravičenosti. So samo meritev trenutnega razpoloženja, to pa je zelo pod vplivom medijev in nenehne protivladne kampanje levičarjev.
DEMOKRACIJA: Podobno destruktivna je tudi opozicija, ki že vse od začetka nastanka te vladajoče koalicije, te vlade, skuša zrušiti vlado. Kako vidite opozicijo, ki med seboj nekako tekmuje, katera stranka bo bolj levičarska in bo bolj nasprotovala vladi …
POZNIČ: Opozicija v Sloveniji ima veliko več formalne in neformalne oblasti, kakor si mislimo. Njihovo je sodstvo, njihova RTV, njihovo je šolstvo, njihov je FORUM 21, njihove so NVO in njihova je »kultura«. Vse našteto pa je življenjsko odvisno od proračuna in samo medijska blokada »njihovih« medijev preprečuje ljudstvu poznavanje vse razsežnosti levičarskega izčrpavanja države za svoje udobje. Brez denarja pa bi vse, kar ni nujno, kmalu propadlo. Zaradi tega so veliko bolj odgovorni za dogajanje v naši državi, kakor se zdi na prvi pogled.
Ker pa jim pomanjkanje oblasti onemogoča, da bi ta hip molzli državo, kakor so vajeni, je razumljivo njihovo ekstremno nasprotovanje sedanji administraciji. Pri tem so šli tako daleč, da so žrtvovali razum. Pojem histerija še najbolje opiše to početje.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da se recimo stranka Levica tako zaganja v Slovensko vojsko? Najraje bi jo kar ukinila …
POZNIČ: Levica je stranka, ki jo ponuja udbomafija predvsem mladini, da ji spet ugrabi upor proti krivicam, ki izvirajo iz levega pola naše stvarnosti. Mladi vedo, da se je treba upreti, saj vidijo, da stvari niso take, kakršne bi lahko bile. Ne znajo pa prepoznati izvirov krivic in nepravičnosti, zato ostajajo pri občutkih ter svoj bes in gnev usmerjajo v napačno tarčo. Te občutke, t. j. neracionalnost, Levica kanalizira v korist ohranjevalcev titoizma.
Vojska je ta čas »in«, ker so napovedane investicije. Sliši se veliko, a gre z ministrstva za kulturo vsako leto podobna vsota za popolnoma prazne stvari, pa se Levica ne bo upirala, saj gre tisti denar »njihovim«. Vojska je hvaležna tarča, ker so investicije pregledne in visoke. Lahka tarča za demagoge. Prav tako se zdi dilema »denar rajši za bolnišnice in domove za starejše kot za vojsko« človekoljubna in racionalna, v resnici pa zakriva krivdo tistih, ki desetletja niso vlagali ne v enega ne v drugega, zdaj pa hočejo vse takoj. A četudi bi takoj začeli, stvari zahtevajo svoj čas. Spoštovanja časa, strateškega načrtovanja in potrpežljivosti, ki ga to zahteva, pa skrajna stranka ni sposobna. Levica je bolj vsem nam za pokoro, saj moramo poslušati od njih neumnosti in demagogije. Laže je namreč tako govoriti, kakor te laži in polresnice pojasnjevati in razkrinkavati.
DEMOKRACIJA: Pred časom so se vodilni predstavniki SD v Ljubljani poklonili Borisu Kidriču, človeku, ki je vodil socialistično republiško vlado v času komunističnih povojnih pobojev takoj po drugi svetovni vojni. Kaj so s tem sporočili slovenski javnosti?
POZNIČ: Mislim, da so iskreno pokazali svoje bistvo. Oni so pravi nasledniki KPS in delajo sramoto imenu socialne demokracije.
Slika pove več kakor tisoč besed. Ko se klanjajo kriminalcu, skrajnežu, nestrpnežu, komunisti sami sebi dajejo spričevalo.
Naj povem, da to dejanje postavlja na laž njihovo uzurpacijo imena socialne demokracije. Oni niso nasledniki predvojnih social-demokratov. Te so uničili in pobijali. Zdaj pa bi se radi sklicevali nanje!
Podobno kakor s farso o »ženski volilni pravici«, ko v Sloveniji pač nihče ni imel volilne pravice, ker so bili komunisti na oblasti. To je treba vedno znova povedati, ker trobijo nasprotno.
Predlagam, da spet spremenijo ime v prvotno: KPS!
DEMOKRACIJA: Ob dnevu spomina na vse totalitarne režime ste spomnili, da so bili vsi trije totalitarizmi 20. stoletja, se pravi fašizem, nacizem in komunizem, isti, da imajo skupni imenovalec …
POZNIČ: Tako je. Isti, isti, isti! V zatiranju drugače mislečih, v totalitarizmu, v nasilju, ki ga povzročajo, v škodi, ki jo puščajo za seboj, v kultu osebnosti, ki ga gojijo … mnogo imajo skupnega. Nič dobrega ne pride od njih.
DEMOKRACIJA: Sredi septembra bo tretja Janševa vlada pol leta na oblasti. Vas je kaj presenetilo, da je do te vlade sploh prišlo?
POZNIČ: Da. Za odstop igralskega premierja sem zvedel, ko sem stopil iz letala v domačem Buenos Airesu. Šarčev beg pred odgovornostjo, njegovo skakanje v prazen bazen, njegovo metanje puške v koruzo so se izkazali za največji blagoslov za Slovenijo. Omogočili so normalno stanje sedanje vlade. Iz nenormalne »antikoalicije« smo prišli v »koalicijo ZA«, ki ima tudi legitimnost, ki izhaja iz volitev, t. j. večino v parlamentu.
Bil sem presenečen, ko je Šarec odstopil. Zdaj sem pa vesel.
DEMOKRACIJA: Kako pa bi ocenili dosedanje delovanje aktualne vlade?
POZNIČ: Težko je ocenjevati delo sedanje vlade. Njena prva in bistvena naloga je bil boj zoper epidemijo, ki je zasenčila vse druge stvari. Bitko smo z odliko dobili.
Med ukrepi lahko omenimo ceno bencina, ki zdaj že nekaj mesecev stoji, in turistične bone, ki so se lepo prijeli in spodbujajo gospodarstvo, ne le rešuje turistične subjekte. Tu je še opozicija tiho, ker je tako očitno, da je to odlična poteza!
Na vse »afere«, ki so jih sproducirali petokolonaška RTV ali POP oz. levičarski mediji, ne dam nič, ker je jasno, da so prazne puhlice. Tu delajo po komunističnem principu: »laži, laži, laži, bo vedno kaj ostalo«.
Nova covidrealnost nam še ne omogoča, da bi lahko prav ocenili delo vlade, ker se šele zdaj začenja delo obnove. Izhodišča so zelo dobra. Roka sodelovanja iztegnjena. Možnosti so obetavne.
Ocene pa sledijo opravljenemu delu in ne prej.
DEMOKRACIJA: Vi ste pogosto kritični do slovenskih dominantnih medijev in do sodstva. Menite, da bi lahko vlada kaj več naredila tudi na teh dveh področjih, ki sta trdno v rokah tranzicijske levice?
POZNIČ: Kritičen sem, ker ne morem drugače. Vsakemu opazovalcu dogajanja v naši družbi je jasno, da je pravosodje na levičarski (partijski) liniji. Za večinske medije pa so sami rekli, da so »naši«. Vemo, kaj to pomeni. V zadevah, ki so pomembne za našo družbo, od teh dejavnikov ne morem pričakovati poštenega, resnicoljubnega in potrebnega poročanja. So pač brez protiuteži ukrivljeni v levo. To pa je slabo.
Da bi vlada lahko več naredila v smislu izboljšanja in ideološke pluralizacije medijev ali reforme pravosodja v smislu »enakih vatlov za vse po zakonih za vse«, je odvisno od razmerij moči v parlamentu. Če normalni volivci ne bomo sposobni mobilizacije in razumnih odločitev na volitvah, da pohvalimo dobro opravljeno delo in tako zlomimo prevlado levičarstva. Druge demokratične poti ni.
DEMOKRACIJA: Očitno je, da bo globoka država storila vse, da bi vlado čim prej zrušila, s tem da oslabi koalicijske partnerje SDS. V preteklih mesecih smo bili priča orkestriranemu napadu na SMC ter njenega predsednika in ministra Zdravka Počivalška, sedaj pa že vse poletje gledamo medijsko preganjanje predsednice DeSUS in ministrice Aleksandre Pivec. Kako gledate na to?
POZNIČ: Našteli ste, kar vidimo in doživljamo vsak dan. Koliko mora biti šele pritiskov, izsiljevanja, groženj in drugih »partizanskih« prijemov v zakulisju! Levica je letos resnično izgubila kompas demokratičnosti, ki je tudi v tem, da spoštuješ legitimne odločitve različnih strank, da oblikujejo vlado, in počakaš, da pride čas volitev, ki je čas obračuna, nagrajevanja in kaznovanja politikov s strani suverena, t. j. državljana. Tako pa proizvajajo afere, ko iz muhe delajo slona. Zdaj jim je uspelo DeSUS tako razklati, da je vprašanje, ali bo stranka preživela. Delo politikov se samo dopolnjuje z delom polit-kolesarjev. Jeseni pričakujem, da se bodo voljni sindikati oglasili in manifestirali v smislu »proč z vlado«.
Svoboda in demokracija nista enkrat za vselej, ampak se moramo zanju nenehoma truditi in se boriti.
DEMOKRACIJA: No, naj malo preskočiva. Kardinal Franc Rode je na Brezjah govoril o spravi znotraj slovenskega naroda. »Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih spet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji,« je sklenil svojo pridigo ob Marijinem vnebovzetju Rode. Domnevam, da ste glede na do sedaj povedano do tega precej skeptični.
POZNIČ: Sprava je utvara, posebno če o njej govorijo mojstri sovraštva in ustavljanja resnice. Hkrati pa je hrepenenje starejše generacije, tiste, ki je osebno doživela krutost brezbožne revolucije in komunističnega zatiranja. V stanju, v katerega so nas pahnili komunisti, ni mogoče v miru živeti in ne bo razcveta našega naroda. Zato je treba počistiti s preteklostjo.
Glede revolucije in komunističnega časa se trudim za resnico. Obsoditi moramo vse kriminalce, pa če mu pravi narodni heroj ali šef KPS. Morili so, kradli in požigali so, zatirali so in ubijali naš narod ter sodelovali z okupatorjem, kar naj bi po njihovo bil največji greh demokratičnega tabora. Zato jih moramo obsoditi in tudi primerno zaznamovati.
Upor proti KPS in njenim zločinskim partizanom je bil upor naroda proti tiranu, ki se je v senci okupacije razrastel in kot rak razširil, da sta skupaj uničevala Slovenca. Niso se bojevali za svobodo, niso prinesli osvoboditve. Mračni rdeči časi so zdaj sicer za nami, vendar nismo še popolnoma ven iz njih.
Pravičnost zahteva sodbo in kazen. Slovenija mora krivice popraviti, ker so v njenem imenu bili storjeni mnogi zločini proti človeštvu.
Potem pa bomo lepo preimenovali ulice, trge, mesta in spomenike ter zaživeli bolj svobodno in sproščeno, ker bo resnica splošno sprejeta.
Če je to sprava, če je to tisto, kar imajo v mislih, potem sem za spravo.
DEMOKRACIJA: In še vprašanje za konec. Pogosto opozarjate, da je Evropa ogrožena zaradi tega, ker se sramuje svojih korenin. Ogrožena je tako demografsko kot versko … Očitno je, da se ji ta duhovna izpraznjenost vrača kot bumerang …
POZNIČ: Res je. Marija je v Fatimi dejala, da če se ne spreobrnemo, bodo v Evropi izginili mnogi narodi. Spreobrnili se nismo, temveč smo se še bolj oddaljili od Boga in njegovih zapovedi. Zdaj nihče več ne more tajiti, da izumiramo. Pojav je tako splošen, da niti priseljenci iz nekdanje Jugoslavije ne morejo več nadomestiti primanjkljaja.
Zdaj prihajajo ljudje tuje kulture in tuje vere. Prihajajo kot osvajalci, kot tisti, ki terjajo in zahtevajo. Za zdaj se pripadniki levičarske ideologije še pajdašijo z njimi in zatirajo svoje, da privilegirajo tuje. Vendar to se ne more dogajati v nedogled. Pride trenutek, ko se ljudje uprejo. Ker ne bo šlo drugače, saj je država zatajila, pričakujem, da se bo v tem stoletju uresničil drugi del Marijine napovedi »v vaših mestih bo tekla kri«. Pričakujem torej nasilje, ki se ga bojim. Tega časa si ne želim, ampak vse kaže, da se neizbežno približuje. Hkrati pa ne pozabljam, da je Marija rekla tudi: »Na koncu bo zmagalo moje Brezmadežno srce«. Kako se bo to zgodilo in po koliki pokori in spreobrnjenju, ne vem. Zaupam in verujem pa, da se bo to zgodilo na čudovit način.
Biografija
Andrej Marko Poznič se je rodil slovenskim staršem v Buenos Airesu sredi preteklega stoletja. V zavedni katoliški družini je odraščal in spoznaval tako slovenski kakor argentinski duhovno-kulturni svet.
Od 1986 leta živi v Sloveniji. Teologijo je študiral na ljubljanski teološki fakulteti, ko je bila še samostojna, izgnana z univerze. Med študijem je bil politično aktiven in je sodeloval pri demokratizaciji študentske organizacije. Postal je njen prvi predsednik parlamenta in vlade. Z diakonskim posvečenjem se je umaknil in aktivnega političnega delovanja.
Prva duhovniška služba je bila v župniji Kapitelj v Novem mestu. V letih 2000−2006 je bil odgovoren za mladinsko in študentsko pastoralo pri SŠK in Nadškofiji Ljubljana. Vsa leta piše članke o aktualnih družbenih temah iz katoliškega zornega kota.
Leta 1992 je bil posvečen v duhovnika v Ljubljani, leta 2000 je doktoriral v Rimu iz katoliškega družbenega nauka. Od leta 2006 je župnik v Ihanu. Od leta 2012 pa je tudi dekan Dekanije Domžale.
