»Čeprav ne moremo postati nesmrtni, bi se nesmrtnosti radi vsaj čim bolj približali. Od tod želja po čim daljšem življenju. V tem tisočletju si bo človek življenje zagotovo podaljšal za dvakrat in na koncu tisočletja bo posameznik – če bo hotel – v povprečju živel dvesto in več let.« To so besede filozofa, akademika dr. Tineta Hribarja, sicer dolgoletnega novorevijaša in profesorja, ki je na svoji koži doživel tudi izključitev iz univerze v svinčenih časih komunističnega režima. Te besede je na svojem blogu, ko je šlo za predstavitev Hribarjeve knjige, povzel novinar Marijan Zlobec (več o tem TUKAJ).
Ne vem točno, kdaj sem se osebno srečal z dr. Tinetom Hribarjem, verjetno je moralo biti nekje pred petnajstimi leti, ko sem obiskal tedaj še obstoječi Klub Nove revije. Ne spominjam se točno, kaj sem takrat počel, saj se je srečanje s filozofom zgodilo povsem spontano. Vedel sem sicer, da ni ravno v prijateljskem odnosu s Katoliško cerkvijo (kar bi lahko sklepali tudi iz pisanja njegove žene dr. Spomenke Hribar, ki se že vsa leta ukvarja z ustavljanjem desnice ter »zloglasnim« dr. Antonom Mahničem, a po drugi strani, kot vedo povedati viri, vendarle nista neprijazna do svojega »najboljšega soseda« v Tomišlju, ki seveda ni Mercator, pač pa tomišeljsko župnišče in cerkev), a se niti nisem vznemirjal. Navsezadnje se je nekajkrat izpostavil, ko je šlo za manipulacijo z žrtvami povojnih pobojev – v zvezi s tem je močno poudarjal in še vedno poudarja posvečenost mrtvih. Ubit človek s smrtjo ne izgubi svojega dostojanstva in si zasluži dostojanstven pokop. Vsaj tako sem lahko razumel Hribarjevo sporočilo. Leta 2004 se je dr. Hribar preko Zbora za republiko izpostavil kot upornik proti tedanji vladajoči eliti LDS, ki jo je imenoval »vulgoliberalci« – tako kot je v svojem besedišču kritično omenjal tudi »klerikatolike« in »marksomane«.
A pustimo za hip angažiranje enega najbolj znanih živečih filozofov in se nekoliko ustavimo pri sedaj veljavni Ustavi Republike Slovenije. Slednja v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo in da v Sloveniji ni smrtne kazni. Zakaj navajam ta člen? Najprej zato, ker je velika težava naše ustave razkorak med normativnostjo in realnostjo. Prvi člen ustave tudi govori o tem, da je Slovenija demokratična republika, a je v praksi vse kaj drugega. V praksi tudi ne velja, da je človekovo življenje nedotakljivo, saj bi bil sicer umor nerojenega otroka prepovedan. Abortus naj bi sicer – po interpretaciji večine – omogočal 55. člen, ki pa nikjer ne omenja pravice do splava, ampak omenja samo načrtovanje družine. Očitno je v ozadju kršenja nedotakljivosti človekovega življenja z abortusom predvsem ideološka predpostavka, da je človekovo življenje nedotakljivo šele od rojstva dalje in ne od spočetja – ker od spočetja do rojstva naj bi bil otrok le »fetus« in del ženskega telesa (kar je znanost ovrgla kot laž, ker »fetus« in mati nimata enakega DNK zapisa).
Drugi razlog, da na tem mestu izpostavljam nedotakljivost človekovega življenja kot ustavno normo, pa je prav aktualna razprava o evtanaziji. O tem sem sicer svoje že povedal (gl. TUKAJ in TUKAJ), a tu velja izpostaviti, da se je ta kampanja začela že s pismom, ki ga je na državni zbor že pred časom naslovil dr. Janko Pleterski, znani režimski zgodovinar in svoj čas tudi član CK ZKS, po osamosvojitvi Slovenije pa sporni odlikovanec tedanjega predsednika predsedstva Milana Kučana (zaradi česar so nekateri vidni protagonisti osamosvojitve vrnili državna odlikovanja). Kot poroča Delo (TUKAJ), je Pleterski umrl junija lani pri 95 letih, in če drži navedba časopisa, je naredil samomor. Sicer bi verjetno še zdaj živel. Zaradi trpljenja v svojih zrelih letih se je razumljivo zavzemal za legalno evtanazijo. Tu se seveda postavljajo vprašanja vrednotenja trpljenja in kako je gospod/tovariš akademik preživljal svojo mladost, saj je bil kot režimski človek deležen številnih bonitet, medtem ko so mnogi zaradi rdečega režima trpeli. In tudi umirali. Primer dolgega življenja je tudi komunistična funkcionarka in vdova po Borisu Kidriču, namreč Zdenka Kidrič – Marjeta, ki je umrla leta 2008, stara skoraj sto let. In verjetno na stara leta tudi njej ni bilo lahko.
Dr. Tine Hribar je vedno veljal za zagovornika svetosti življenja. (Foto: Demokracija / printscreen)
Zanimivo je sicer, da klasični marksizem sam po sebi ni sprejemal evtanazije, a verjetno ne zaradi dostojanstva človeka kot osebe (pri marksizmu velja najprej pripadnost razredu), ampak zaradi tržne logike, ki se skriva v evtanaziji (čeprav bi jo verjetno lahko uporabili proti »razrednim sovražnikom«). Ta tržna logika je že v osemdesetih letih zmagala tudi v slovenski komunistični eliti, zato se je začela obračati k postmarksističnim načelom. Potem ko so stare generacije komunistov, ki so bili vzgojeni še v stari klasični morali, pomrle, so njihovi biološki in duhovni nasledniki, vzgojeni že v povojnih letih, razvili bistveno bolj pragmatičen odnos do etike. Na to kaže tudi razvoj zavzemanja komunističnega podmladka ZSMS za legalizacijo »novih družbenih gibanj« v osemdesetih letih, kar je z drugimi besedami pomenilo vzpon t. i. nove levice, ki temelji na mirovništvu, priznanju enakovrednega statusa homoseksualno usmerjenih ljudi, feminizmu, multikulturnosti itd. Te teme so dandanes osrednja agenda ne samo slovenske (tranzicijske), pač pa tudi evropske in celo ameriške levice. In nekako pričakovano je bilo, da je bilo nastajanje nove slovenske ustave – prizadevanja zanjo so začeli slovenski književniki leta 1987, pridružili so se sociologi, nakar je leta 1989 nastal Zbor za ustavo – pogojeno tudi z imperativi, ki jih je postavljala nova levica in s tem trčila ob nasprotujoče interese bolj konservativnega dela Demosa. Ki je teden dni po sprejemu slovenske ustave (sprejeta je bila na prvo obletnico plebiscita, torej 23. 12. 1991) tudi dokončno ugasnil.
Razkol znotraj Demosa se je začel že precej prej, najbolj očitno se je to pokazalo pri razpadu Slovenske demokratične zveze že kmalu po osamosvojitvi. Del te med seboj zelo raznolike politične družine sta bila – poleg Janeza Janše, dr. Dimitrija Rupla, dr. Franceta Bučarja, Toneta Peršaka itd. – tudi zakonca Tine in Spomenka Hribar. Slednja kot poslanka, dr. Tine Hribar pa kot neke vrste ideolog, saj je precejšen del »novorevijašev« sodeloval v SDZ (razen seveda dr. Jožeta Pučnika, ki je vodil socialdemokrate). Preveč prostora bi porabili, če bi hoteli na tem mestu popisati prav celotno dogajanje, ki je privedlo do razpada SDZ in nato še Demosa. Toda ena od zgodb, ki je imela tu svojo vlogo, je bilo tudi prizadevanje dr. Hribarja, da bi v preambulo slovenske ustave zapisali tudi »svetost življenja«. Kot je kasneje pojasnjeval dr. Hribar, je bila iz preambule ustave črtana formulacija »zavedajoč se svetosti življenja in človekovega dostojanstva«, ker naj bi skupaj sodelovali »ultra desnica« in »ultra levica«, ki je v tem videla nevarnost prepovedi splava. »Levica je slednje videla kot prepoved splava, Katoliška cerkev pa kot prestižno vprašanje, o katerem lahko govori samo ona. Tako so oboji ta zapis blokirali,« je leta 2016 dejal dr. Hribar. Ni sicer povsem jasno, zakaj je Cerkev temu nasprotovala – morda zaradi dvoumne formulacije, ki bi lahko dala prav tistim, ki so si prizadevali za širitev »svetosti življenja« tudi na živalski svet (vegani)?
Kakorkoli že, ob 25-letnici osamosvojitve je dr. Tine Hribar v intervjuju za Dnevnik ponovil obtožbo, da je bil za črtanje »svetosti življenja« iz ustave odgovoren predvsem dr. Anton Stres, tedanji (in sedanji) predsednik Komisije Pravičnost in mir ter kasnejši ljubljanski nadškof, ki naj bi bil tudi avtor članka »Moralni problemi na robu slovenske ustave«, slednjega naj bi župniki razlagali s prižnic. »V njem je Stres ‘svetost življenja’ diskvalificiral iz čisto klerikalnih, cerkveno-prestižnih razlogov; češ da za njo ne stojijo pravoverni kristjani, marveč ‘izrazito necerkveni, če ne že proticerkveni’ posamezniki, tako da bi ‘podpora tej sintagmi lahko pomenila podporo ustavnemu uveljavljanju nove slovenske ideologije v uradno in vseslovensko ideologijo’,« se je pridušal filozof. Kot pravi Hribar, se Stres, ki se danes sklicuje na človekovo dostojanstvo, ni opravičil. No, čisto mimogrede, ta debata se je dejansko začela že sredi leta 1990 in je – zaradi zamujanja s pripravo nove ustave – sprožila projekt plebiscita namesto sprva načrtovanega referenduma o novi ustavi.
In moje mnenje? Ne glede na pomisleke je vseeno velika škoda, da svetost življenja in človekovo dostojanstvo nista omenjena v preambuli ustave, čeprav se zavedam, da papir prenese vse – glede na to, s kakšno vehemenco je premier Marjan Šarec znova povozil odločbo ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol in koliko takih odločb je še neuresničenih, upora pa skoraj nobenega, sklepam, da Slovenci uživamo v kršenju določb, ki smo jih sami sprejeli. Temu se pa reče bizantinski banditizem. In ko že omenjam evtanazijo – ste pomislili, da zmanjkuje denarja za pokojnine in da ni kadra, ki bi delali v domovih za starejše? Torej je jasno, da vladajoča elita pripravlja »alternativno« in »dokončno rešitev« tega vprašanja. In tudi zato se je peticija za legalizacijo evtanazije v Slovenije pojavila prav v tem času (več o njej TUKAJ).
In pod to peticijo, ki dokazuje, da življenje ni nedotakljivo in še manj sveto, se je podpisal tudi – dr. Tine Hribar.
