7.9 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Čas je, da EU razume – v Sloveniji imamo liberalce in »liberalce«

Skrajni levičarji na lanskih soočenjih kandidatov za evroposlance, so se močno čudili, ko je Violeta Tomić na globalni oder pripeljala slovensko čudaštvo in dejala, da temelji Evropska Unija na antifašizmu. 

V Evropi namreč tudi med levičarji ni nobenega dvoma, da je prednica Evropske Unije, Evropska Skupnost za premog in jeklo (ESPJ) otrok liberalnega kapitalizma, ne pa antifašizma, ki je bil takrat leta 1950, ko se je ESPJ ustanavljala (za razliko od danes) že dodobra pozabljena tema. Izvirna motivacija zametka evropskih integracij je bila res potreba po tem, da se po stoletjih potoki krvi, ki so pretekli v spopadih med evropskimi velesilami dokončno ustavijo, a orodje, s katerim so očetje Evropske unije ta cilj zasledovali je bila tržna računica vseh vpletenih. Robert Schuman in Konrad Adenauer, krščanska demokrata in očeta Evropske Unije sta razumela, da ljudje ne bodo imeli časa za vojskovanje, če bodo med sabo trgovali in ustvarjali dobiček. Francija in Nemčija sta se prvič v zgodovini odpovedali absolutni nacionalni suverenosti nad naravnimi viri, a ne zaradi benevolentnosti in plemenitih vzgibov, pač pa zato, ker sta vedeli, da bo skupni trg tako pomembnih surovin kot sta premog in jeklo koristil obema. 

Uspeh Evropske Unije se je začel kot uspeh skupnih kapitalskih računic. Proto zasnova skupnega trga je bila tako uspešna, da je sledil naslednji logični korak – podpis rimske pogodbe leta 1957, ki je ustanovila Evropsko gospodarska skupnost (European Economic Comunity). Ja, tudi ta zveza, ki je predstavljala prvega od treh stebrov kasnejše Unije, je bila izvirno gospodarska – brezcarinski skupni trg z premogom in jeklom med izvirnimi članicami se je obnesel tako dobro, da so ga izvirne članice ESČP (Francija, Zahodna Nemčija, Italija in države Benelux) razširile še na drugo blago in tudi dobrine. Leitmotiv evropske integracije je tako zmeraj bil kapitalski zaslužek posameznih članic, ki ga prinaša prosti trg brez meja in birokratskih ovir. Ekonomske sinergije so bile lepilo, ki je držali in še danes drži to supernacionalno interesno skupino skupaj.  

ALDE  (Evropsko združenje liberalcev in demokratov) je eden od otrok te integracije. ALDE je nastala leta 1976 kot centristična, proevropska politična skupina, ki jo danes sestavlja mavrica različnih evropskih strank, od nizozemskih in čeških konzervativnih liberalcev, do francoskih socialnih humanistov. V osnovi promovirajo liberalizem v  nefiltirani obliki, ki se je izoblikoval z razvojem evropskega razsvetljenstva in pravi, da sta osnovi liberalizma svoboda posameznika in njegova enakopravnost pred državnimi institucijami. Individualizem posameznika, je po besedah ustanoviteljev stranke zgodovinsko predstavljal antipod absolutizmu. 

V osnovnem programu so med drugim zapisali, da si ALDE prizadeva dokončati notranji evropski trg kot resnično skupno gospodarsko območje brez notranjih meja in reformirati evropsko gospodarstvo, da bo bolj uspešno in konkurenčno, z več delovnimi mesti in stabilnimi cenami za potrošnike. V bistvu si ALDE želi dokončati zgodbo, ki so jo s pariškim dogovorom o ESPJ začele jedrne države EU. Zgodbo liberalnega kapitalizma. Se pravi političnega sistema, kjer so ljudje svobodni, brez absolutne nadoblasti, proizvodna sredstva pa so v zasebni lasti, osnovna motivacija vsakega individuuma pa je ustvarjanje dodane vrednosti. Zgodba o EU je tako tudi zgodba o ALDE. Zgodba o skupnem trg, ki se je začel z ESPJ, nadaljeval z EGS in dokončal z EU, notranjim trgom skoraj pol milijarde ljudi, ki med sabo trguje, izmenjuje blago, storitve in kapital, kot da so člani ene same države. 

V ALDE manifestu iz leta 2018 piše takole: »S podpiranjem konkurenčnosti, poštene in odprte trgovine, mi liberalci verjamemo, da je napredek za vsakogar in hkrati tudi podporo ranljivim, mogoče doseči le z delovanjem tržnih gospodarstev.« 

Zdi se, da je ALDE povsem na isti valovni dolžini kot trenutni predsednik slovenske vlade Janez Janša, ko je v nagovoru v državnem zboru pred prevzemom vlade povedal: »Lahko teoretiki obračajo stvari, kakor hočejo; dejstvo pa je, da je skozi celotno človeško zgodovino in civilizacijo znano, da edino gospodarska rast, se pravi ustvarjanje nove vrednosti, lahko predstavlja trajno osnovo blaginje. Vse ostalo je blef, ki se plača. Lahko tiskate denar, samo bo vrednost pojedla inflacija, lahko se zadolžite, plačali boste glavnico in obresti, lahko predlagate določene obveznosti, ampak samo omejen čas. Torej edino gospodarska rast je lahko trajna osnova blaginje.«

Kaj pa ALDE v Sloveniji? Slovenske ALDE stranke živijo v neprestani krizi identitete, katere vir je specifična zgodovina liberalne demokracije v Sloveniji. Kraljevina Jugoslavija je bila politično podobno pluralna kot današnja Evropa, kjer se je liberalna misel uspešno razvijala s celim kupom liberalnih strank, ki so se svobode posameznika lotevale na različne načine, čeprav v okviru dejure absolutistične monarhije. Končni zlom liberalizma je predstavljala ustanovitev anti-imperialistične fronte, ki se je hitro preimenovala v osvobodilno fronto, potem ko je Hitler prevaral Stalina in so morali komunisti čez noč izbrisati vsako sled tihe podpore naci-fašizmu. Ko so se leta 1941 OF pridružili mlajši slovenski liberalci, naivno pričakujoč nekakšno socialdemokratično povojno krajino je bilo liberalizma v Sloveniji konec za naslednjih 49 let. Nagodetov proces iz leta 1946 pa je bil zadnji žebelj v krsto.

Od takrat je bilo slovensko dojemanje liberalizma za zmeraj zaznamovano in trajno obsojeno na dojemanje globalnih zadev skozi prizmo egalitarizma, socializma in velike države, ki skrbi za opravilno nesposobne državljane, ti pa se brez velike države sploh ne morejo uspešno prebijati skozi življenje. To je bilo še manj opazno v času Drnovškove LDS,  delno zato, ker je ta hotel s pahorjansko politiko ugajati vsem, delno pa ker je bil narod po 46 letih samoupravljanja lačen prostega trga in z še nepozabljeno željo postati nova Švica (beri: nova dežela, kjer vlada liberalni kapitalizem). Ko je LDS eksplodirala, ni noben od šrapnelov, ki so se zapičili v meso slovenske politike obdržal Drnovškovega gradualizma, pa tudi ljudstvo je bilo že skoraj generacijo oddaljeno od umiranja na obroke, ki smo mu včasih rekli skupna domovina. 

Zato smo od Pozitivne Slovenije in njenih derivatov naprej postali ujetniki liberalizma tistih mladeničev, ki so iz liberalnih strank kraljevine prebegnili k Osvobodilni Fronti. Pred kratkim smo slišali, da je ena od koalicijskih ALDE strank ideološka stranka, ki ne podpira liberalnega kapitalizma.  Njihovi opozicijski kolegi (LMŠ in SAB) tega sploh ne rabijo govoriti – saj je očitno že iz retorike in dejanj. Ne verjamem, da jih moti beseda liberalni, saj niso niti za kitajski, madžarski ali vietnamski t.i. »iliberalni« kapitalizem. Črtali bi le besedo kapitalizem v svoji slovarski podobi – politični sistem, kjer so proizvodna sredstva v zasebnih rokah. Kar je legitimna politična pozicija. Le vprašati se morajo ali RES spadajo v evropsko skupino liberalcev in demokratov, ki je v svoji osnovi liberalno kapitalistična in si prizadeva za zasebno in bolj konkurenčno evropsko gospodarstvo, ki se bo uspešno spopadlo tako z ameriškimi venture kapitalisti, kot kitajskimi državno podprtimi zasebniki. 

Če želijo slovenski liberalci napadati vsako obliko tuje zasebne pobude kot fašistični desant na Slovenijo, če želijo uničiti še zadnje poganjke zasebnega šolstva, če želijo zdravstvo spremeniti v še večji približek kubanskega, potem – roko na srce – v Sloveniji in tudi v EU obstaja tržišče, politična konstelacija in volilna baza za takšne ideje. V Sloveniji jih predstavljata stranki SD in Levica, v Evropi pa Stranka Evropske Levice, kamor sta včlanjeni tudi francoska in avstrijska komunistična stranka pa tudi slovenska Levica. To so stranke, ki zavračajo neoliberalni kapitalizem, potem ko ga pa opišejo, pa hitro vidimo, da v resnici mislijo na povsem običajen liberalni kapitalizem in ne crony kapitalizem a la Bernie Madoff. Motijo jih zaslužni velikih družb. Moti jih »nepravična« distribucija premoženja po svetu. Moti jih, če je razlika med zaslužki visoko usposobljenega kadra in čistilno višja od dvakratnika. To je evropska Levica. 

ALDE pa to ni in nikoli ne bo. ALDE podpira razvoj zasebnega šolstva. Podpira zasebno zdravstvo – eden izmed ključnih članov Mark Rutte, je predsednik države z najbolj izpopolnjenim zdravstvenim sistemom v Uniji, ki zelo prefinjeno inkorporira elemente javnega in zasebnega zdravstva v dobro vseh državljanov. ALDE podpira tudi zasebno podjetniško pobudo in jo vidi kot ključno pri uspešni tekmi z globalnimi tekmeci. Zato bi morali slovenske liberalne stranke razmisliti ali res spadajo v to družino. Seveda ne bodo, saj jih nič ne moti, da Evropa ne pozna njihove prave narave.

Pred tremi leti je bila v Sloveniji huda zadrega in začudenje, ko je evrokomisarka Margarete Vestager silila svojega ALDE partnerja Mira Cerarja, naj vendarle izpolni zavezo, ki jo je Slovenija podala že v času vlade Alenke Bratušek in proda večinski delež državne NLB, kar je bil pogoj za zadnjo državno pomoč finančno nasedli banki. Kljub temu, da je Cerar vsak mesec s klobukom v roki v Bruselj pošiljal finančno ministrico Vraničar Ermanovo, da z neverjetno kreativnimi manevri poskuša obdržati bančni kadaver v rokah države, je Vestagerjeva vztrajala, seveda pa tudi Evropska komisija. Na koncu je morala EU zagroziti s prisilno prodajo Balkanskih podružnic, preden so se naši »liberalci« končni zavezali, da bodo banko prodali. Doma »liberalni« mediji in »liberalni« politiki  niso razumeli, zakaj je liberalna evrokomisarka Margarete Vestager tako silovito vztrajala na prodaji (takrat naši liberalci in socialisti še niso jemali lekcije Matjaža Nemca z naslovom pacta »und« servanda.) Liberalka Vestagerjeva pa ni razumela zakaj se Miro Cerar tako srčno bori za to, da bi država Slovenija obdržala zgubaško banko. Kot liberalka pač ni slutila, da naši liberalci niso liberalci, ampak »liberalci« in da se borijo za državno banko zaradi tega, ker so jo elite, katerim služijo uporabljale za svoj bankomat, občasno pa še za financiranje perzijskih zaveznikov. Margarete Vestager znotraj ALDE konstelacije drugače velja za bolj socialno, z nevarnimi idejami o obdavčenju medmrežnih velikanov (kar bi lahko iz EU naredilo tehnološki osamelec), a je kljub temu še daleč stran od zajčje luknje slovenskega dojemanja liberalizma. 

Ker se že samo nočejo izdati, bo pa treba evropsko fatamorgano o slovenskih liberalcih  razbliniti in jih razkriti za to kar so v resnici – čisto pravi socialisti, s pedigrejem, ki sega nazaj do pravega socializma, ko je bil liberalni kapitalizem res grda beseda. Nekako ni treba veliko besed, da tujemu sogovorniku dopovemo, da Irena Joveva, Ivo Vajgelj, Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec niso ideološki sopotniki Guya Verhofstadta, Andreja Babiša in Margarete Vestager. Zgoraj omenjeni so svetovnonazorski skrajni levičarji (okej Joveva ni nič, ona pač le obstaja, lepo izgleda in lepo bere pripravljene teksta), njihovi evropski kolegi pa socialni liberalci, ki razumejo tržni kapitalizem. 

Morda je bila tisto bizarno zavlačevanje s prodajo NLB priložnost, da Evropi razložimo specifike slovenskega liberalizma, a smo jo zamudili. Zdaj, ko je opozicija postala Združena Levica, pa imamo še eno priložnost, da Evropi razložimo dejstva. Da pri nas obstajajo liberalci in »liberalci«. In da bi se pri nas z ALDE lahko politično povezala kvečjemu SD, SMC in NSI, obe opozicijski članici pa spadata  kar v Evropsko Levico.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine