Bruna Esih je hrvaška znanstvenica in političarka. V okviru znanstvenega inštituta je raziskovala hrvaške žrtve povojnih pobojev, od leta 2016 pa je aktivna v politiki. Esihova je poslanka v hrvaškem saboru in predsednica stranke Neovisni za Hrvatsku. Zaradi brezkompromisnega zavzemanja za lustracijo in odpravo dediščine komunizma so jo mediji razglasili za ikono hrvaške desnice.
Imate diplomo iz kroatologije, zakaj ste se odločili za ta študij?
Od malih nog sem zaljubljena v knjige, predvsem v lepo hrvaško književnost, in dolgo sem verjela, da bo to moj življenjski poklic. Enako strast sem občutila za glasbo, pela v zborih in soosnovala žensko klapo »Cesarice«. Likovna umetnost, krščanska duhovnost, filozofija in seveda moderna hrvaška zgodovina so mi blizu. Kroatologija je skupaj s filozofijo, iz katere sem tudi diplomirala, zajela vse tisto, v čemer sem se lahko našla.
Del kariere ste posvetili preiskovanju hrvaških žrtev spomladi 1945. Zakaj ste se začeli s tem ukvarjati?
To je nazoren primer, kako vas življenje oblikuje in preusmeri v nekaj, o čemer niste nikoli razmišljali. Diplomirala sem na temo »Srbska propaganda in hrvaški molk« in s pomočjo članov diplomske komisije sem dobila službo na Inštitutu družbenih znanosti Ivo Pilar. Tako se je začelo vzpostavljanje novih stikov, širjenje obzorij in vse bolj jasnega prepoznavanja pomena nacionalne biti, izvora in temeljev. Hrvaški narod, njegova politična tradicija, struktura in mentaliteta so zaznamovani z burno zgodovino in velikanskimi žrtvami. Z učenjem in s spoznavanjem se jih naučite ceniti. S časovno bližjimi, ne glede na izobrazbo ali morebitne osebne travme, ki jih sama sicer nimam, sočustvujete in jih podoživljate. Če ste normalni, vas vaša vest in zavest pripeljeta do reakcije, delovanja. Te moje opredelitve so se dogajale v desetletju, v katerem se je Hrvaška soočala z jugosrbsko agresijo. Domovinska vojna je bila temelj mojega tedanjega in prihodnjega dela, ker je bilo popolnoma jasno, da je bila kal zla, velikosrbske agresije in totalitarne ideologije torej, ki jo je vodila, posejana že zdavnaj. Obrazci in posledice pa se ponavljajo. Zato so se hrvaške žrtve ob koncu druge svetovne vojne razumljivo izkristalizirale kot moja tema. Od nje še dandanes mnogi bežijo, bojijo se etiketiranja. Strahu nisem imela nikoli, samo odpor proti tistim, ki lepijo te etikete, in tistim, ki dopuščajo, da jih ustavlja strah ali pa jih vodi le oportunizem …
Napisali ste dve znanstveni deli o hrvaških žrtvah v letu 1945. Kašen je bil odziv?
Malo je tistih, ki so se v skoraj treh desetletjih samostojne Hrvaške resno ukvarjali s to temo, in še manj tistih, ki jih to resno zanima. Ne pravim, da ni interesa, a na žalost je zreduciran na jalove razprave, te se navadno spolitizirajo, zato so začele zbujati odpor v javnosti. Najhujša krilatica, ki jo slišimo na Hrvaškem, je: pozabimo preteklost in se usmerimo v prihodnost. To zelo pogosto slišimo iz ust politikov, in to ne le levičarskih, postalo je splošna mantra. Da o medijih sploh ne govorimo. A prav mediji in politika ustvarjajo javno mnenje in splošno družbeno klimo. Popolnoma jasno je, da zdrave prihodnosti ne more biti brez razčiščene preteklosti, brez resnice. O mnogih svetovnonazorskih vprašanjih mi kot družba in država še dolgo ne bomo dosegli konsenza, zato mi kot stranka vztrajamo pri tistih vprašanjih, kjer je konsenz nujen, da zagotovi mirno sobivanje v družbi, saj brez njega ni nobene možnosti za napredek. Ta najnujnejši konsenz, o katerem ne sme biti nobene debate, pa je, da je pravična in obrambna domovinska vojna edini dejanski temelj naše državnosti.
Levici v Sloveniji uspeva tudi po letu 1991 opravičevati komunistične zločine, kako pa je s tem na Hrvaškem?
Mnoga grobišča hrvaških žrtev so v Sloveniji, zato mi je znan problem relativizacije in celo opravičenja zločinov. Obrazec je zelo podoben in to ni naključje. Jugoslovanski komunisti so na oblast prišli z zločinom proti nacionalnemu, duhovnemu in telesnemu bitju. Ne smemo pozabiti, da so ljudem 45 let prali možgane. Danes se vsi smejemo, ko gledamo Severne Korejce, ne opazimo pa, koliko je »Korejcev« med nami. Evropa je jasna v obsodbi totalitarnih ideologij, ampak na Hrvaškem lahko levica za zborih nosi komunistične oznake, sovjetske zastave, srp in kladivo, povzdiguje notoričnega zločinca »maršala« Tita − brez vsakršnih sankcij. Ni obsodbe uradnih oblasti, medijev, civilne družbe. Na drugi strani pa neizživet smrkavec na svojem Facebooku objavi nekaj podobnega, le z drugim ideološkim predznakom, pa so na nogah vse dežurne moralne vertikale in se aktivirajo vse institucije. Poskusite reči, da je vsak zločin obsodbe vreden, da so totalitarizmi enaki, da vsaka žrtev zasluži grob in da vse matere jokajo enako za svojimi sinovi. Samo s tem postanete skrajni desničar in je zato pravično in zaželeno, da vas družbeno eliminirajo, tako kot so nekdaj fizično eliminirali »sovražnike ljudstva«.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
