Piše: G. B.
Na današnji dan pred 35 leti se je s podpisom Brionske deklaracije uradno končala vojna za Slovenijo, poroča STA. Na slovenski strani je terjala 19 življenj, skupaj pa 76.
Vojna se je dejansko začela že sredi maja 1990, ko je JLA začela z razoroževanjem TO. Oborožena agresija se je začela dobro leto kasneje. Dejansko se je vojna končala šele z umikom zadnjega vojaka JLA štiri mesece po razglasitvi samostojnosti in sicer z odhodom trajekta Venus.
Pekre kot uvod
V vojnih dneh se je zgodilo več kot 70 večjih in manjših spopadov, nekaterih pa so se odvili tudi zunaj uradnega dela vojne. Za uvod v slovensko osamosvojitveno vojno tako štejejo že pekrski dogodki, ko je 23. maja 1991 Jugoslovanska ljudska armada (JLA) v času slovenskih priprav na razglasitev samostojnosti obkolila učni center Teritorialne obrambe (TO) v Pekrah in zahtevala izročitev slovenskih nabornikov, Mariborčani pa so zasedli ulice. Med pogajanji na sedežu mariborske občine so vojaški policisti aretirali poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO Vladimirja Miloševiča in ga odpeljali v vojašnico, kjer mu je bila pred improviziranim vojaškim sodiščem izrečena oprostilna sodba. Slednjega so nato izpustili skupaj z njegovim vojaškim spremljevalcem Milkom Ozmecem.
Po tej aretaciji so se oklepniki JLA umaknili izpred učnega centra, ljudje pa so vztrajali na ulicah, da bi preprečili morebitne nove izpade jugoslovanske vojske. Skupina protestnikov je 24. maja zvečer na Ljubljanski ulici v središču Maribora poskušala ustaviti vojaški oklepnik, ta pa je povozil Josefa Šimčika, ki velja za prvo smrtno žrtev med slovenskim osamosvajanjem.
“Dan prej” na Primorskem
Po sprejemu temeljnih dokumentov samostojne države in razglasitvi samostojne države pa so oklepne in druge enote JLA začele oboroženo agresijo, da bi zasedle mejne prehode, letališča in nekatere strateške objekte. 26. junija so čez dan letala JLA preletavala vsa večja slovenska mesta. Proti mejnim prehodom z Italijo so prve krenile oklepne enote reškega korpusa. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači ob 14.30 padel tudi prvi strel, ki ga je sprožil oficir JLA.
Desetdnevna vojna pa se je formalno začela 27. junija 1991, ob 1.15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon. Na ta dan sta se Teritorialna obramba (TO) in JLA spopadli že vsaj na 20 lokacijah.
JLA je v naslednjih dneh agresijo stopnjevala. Z letali je bombardirala letališče na Brniku, mejni prehod Šentilj, dolenjsko magistralo in Mursko Soboto. Tarče bombnih napadov so bili tudi nekateri televizijski oddajniki. Hudi boji med JLA in TO so potekali v Gornji Radgoni, ki je bila v tem času najbolj prizadeta slovenska občina.
Enote TO in tedanje milice so blokirale vojaške kolone, postavljale barikade, prekinjale oskrbovalne poti in poskušale enote JLA izolirati od baz in logistične podpore. Ponekod so se neposredno bojevali, v veliko primerih pa so vojaške kolone obkolili, se pogajali z njimi in jih pozivali k predaji.
Od nočnih pogajanj s trojko do Brionov
Na začetku julija 1991 pa so se po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Slovenijo, Hrvaško in Jugoslavijo. Ta iniciativa se je zgodila po dvakratnem posredovanju evropske trojke, ki so jo sestavljali zunanji ministri Luksemburga, Nizozemske in Italije, obiskala pa je Beograd in nato Zagreb, kjer se je v nočnih urah sestala s predsednikom slovenskega predsedstva Milanom Kučanom ter zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Ob drugem obisku je trojka v Beogradu počakala, da je predsedstvo SFRJ potrdilo Stipeta Mesića za predsednika. Kar bi se moralo zgoditi že sredi maja 1991, vendar je srbska večina to blokirala. Zaradi tega vrh vojaškega poveljstva, kar predsedstvo tudi je, ni funkcioniral, armada pa je delovala na svojo roko. 2. julija 1991 je celo kazalo na vojaški puč v Beogradu. Ki pa ga vseeno ni bilo, saj si je general Veljko Kadijević vseeno ni upal prestopiti ustavnega Rubikona. Njegov predhodnik admiral Branko Mamula bi to verjetno storil.
Za mirno rešitev krize se je zelo zavzel tudi predsedujoči v KEVS (danes OVSE) tedanji nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher, ki se je prav tistega dne (2. julija) sestal s Kučanom in Ruplom blizu Beljaka.
Tekom tistega tedna so tako sledili diplomatski koraki in predhodni obiski slovenskih političnih predstavnikov od Dunaja do Bruslja. Nato pa so v nedeljo, 7. julija, sledila pogajanja na Brionih, v hotelu Neptun. Na slovenski strani so sodelovali Janez Drnovšek, Milan Kučan, premier Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar in Dimitrij Rupel.
Nedelja je bila izjemno napeta, saj informacij o tem, kaj se dogaja za zaprtimi vrati, ni bilo. Niti za Slovenijo, niti za JLA. Z njene strani je na pogajanjih sodeloval admiral Stane Brovet, namestnik zveznega sekretarja za obrambo generala Veljka Kadijevića, s katerim je bil na kratko v telefonski zvezi. Jugo-soldateska je tedaj že prižigala letalske motorje in načrtovala “popravni izpit” s prejšnje nedelje, ko so letala z borbenim tovorom poletela, a se nato vrnila nazaj na izhodiščne položaje. Neuradno zato, ker naj bi na povelju za množičen letalski desant manjkal podpis tedanjega komandanta petega armadnega območja Konrada Kolška. Ki je bil naslednji dan že odstavljen, zamenjal ga je generalski kolega Života Avramović – “Ledeni”. Kljub svojemu ekstremističnemu slovesu velike vloge ni imel, saj je bil praktično ves čas v ospredju namestnik Andrija Rašeta. Kakorkoli že, še okoli polnoči, ko se je dan že prevesil v ponedeljek, 8. julija, je predsedstvo RS “na daljavo” sprejelo sklep o izpustu vojnih ujetnikov JLA, predali pa so jih zjutraj, saj bi bilo ponoči preveč nevarno.
Ni bilo “vračanja nazaj”, ampak le “zamrznitev”
Sodelujoči pogajalci so 7. julija pozno zvečer podpisali t. i. Brionsko deklaracijo, ki je določila konec vojne ob trimesečnem moratoriju na osamosvojitvene procese. Šlo je za precej neprijetno besedilo, vendar je vseeno omogočalo pot do osamosvojitve. Navsezadnje je bil to prvi dokument, kjer je bila Slovenija, tedaj še nepriznana država, sopodpisnik. Osamosvojitveni procesi so se zgolj zamrznili, kar je pomenilo, da je deklaracija lahko zaobšla zahtevo Beograda o vzpostavitvi stanja pred 25. junijem 1991. Mejne prehode je še naprej neposredno varovala slovenska policija, potrebe po zveznih miličnikih, ki so bili napoteni na mejne prehode prvi dan agresije, dejansko ni bilo. Vojska je bila lahko nameščena le v stražnicah na mejah. Dogovorjen je bil tudi začasen režim carinskih dohodkov v zvezni proračun. Evropska skupnost (od leta 1992 Evropska unija) je poslala delegacijo svojih opazovalcev, ki so nadzorovali premirje. Zaradi belih uniform so jih nekateri klicali “sladoledarji”.
Slovenska skupščina je deklaracijo potrdila tri dni zatem, v sredo, 10. junija. Bilo je kar nekaj vroče krvi, saj so mnogi v Demosu menili, da je bil to slab kompromis, celo poraz. Vendar je bila deklaracija vseeno sprejeta z veliko večino. Pokazalo se je, da je bilo to pametna poteza, saj se je že na Brionih slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek tiho dogovoril s srbskim kolegom Borisavom Jovićem o umiku jugoslovanske vojske, saj je očitno srbski “vožd” Slobodan Milošević po polomu JLA že načrtoval ta korak. 18. julija je bil ta korak realiziran, saj je predsedstvo Jugoslavije odločilo, da se bo JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umaknila iz Slovenije, prav tako je tudi odpustila slovenske vojake iz svojih vrst. S tem pa je bila avtomatsko rešena tudi ena od določb brionske deklaracije – da se pogajanja o prihodnjem statusu armade začnejo do prvega avgusta 1991.
Brionska deklaracija, ki jo je slovenska skupščina ratificirala, je bil pomemben korak k mednarodnemu priznanju Slovenije. Vendar je morala še prej mednarodna arbitražna komisija preveriti mednarodno-pravni status Jugoslavije, ki je bila dejansko v fazi razpadanja. Ko je konec leta 1991 to mnenje posredovala Evropski skupnosti, je slednja sprejela sklep o priznanju ter ga realizirala 15. januarja 1992. Sveti sedež pa je ta korak storil dan prej, kar je bilo neobičajno za diplomatsko prakso v Vatikanu.
Trimesečni moratorij je tudi omogočil, da je Slovenija pridobila nekaj časa za monetarno osamosvojitev, čeprav je bila dejansko izključena iz jugoslovanskega monetarnega sistema. Oktobra 1991 smo dobili svojo valuto – tolar. Vendar takrat z boni, ki jih je bilo zelo lahko ponarediti.
Umik armade se je malo zavlekel
Umik armade se je sicer nekoliko zavlekel v čas po koncu moratorija. Bilo je nekaj zapletov, vendar pa so spretna pogajanja, ki jih je vodil Miran Bogataj, prinesla precejšen bonus za slovensko stran, ki je lahko obdržala precejšen del opreme, poleg vse infrastrukture (a so slednjo v precejšnji meri uničili). Načrt, da bi se del armade umaknil preko tržaškega pristanišča, je propadel. Zadnji vojaki so Slovenijo skozi koprsko pristanišče zapustili v noči s 25. na 26. oktober, zato 25. oktobra praznujemo dan suverenosti. Takrat je trajekt Venus, registriran na Malti, odpeljal zadnji kontingent JLA.
Osamosvojitvena vojna je zahtevala žrtve na obeh straneh, na slovenski strani 19 (pripadniki TO, milice in civilisti, ki jih je bilo poleg Josefa Šimčika še pet, najmlajši je bil 17-letni Mohor Bergant) na strani JLA 45, padlo je tudi 12 tujih državljanov (dva avstrijska novinarja, ubita na ljubljanskem letališču, ter skupina tujih voznikov tovornjakov, ki so jih bombardirali na Medvedjeku ter pri Šentilju, v glavnem je šlo za državljane Bolgarije in Turčije). Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice oz. policije. Uničenih je bilo 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in šest helikopterjev JLA.
