Piše: Nova24tv.si
Ustavno sodišče je dopustilo referendum o zakonu, ki ga njegovi nasprotniki in podporniki razumejo kot zakon o davkih. Da bi “bogati plačali manj”, tako Levica in levica mobilizirata ulico. To je jedro odziva publicista, profesorja in nekdanjega ministra Žige Turka na odločitev, ki jo je sodišče sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu in s tem odprlo pot zbiranju vsaj 40.000 overjenih podpisov. Meni, da kampanja temelji na zavisti, ne pa na vsebini zakona.
Turk v daljšem zapisu na platformi Substack pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju referendum ni bil ustrezna rešitev. Zakon je v svojem bistvu zakon o davkih. To ne izhaja iz štetja odstotkov besedila – približno 80 odstotkov se sicer ukvarja z davki in prispevki, 20 odstotkov pa z zdravstvom in zaposlovanjem upokojencev –, temveč iz tega, kako ga razumejo potencialni volivci.
Nasprotniki zakona mobilizirajo s parolami, da bodo “bogati plačevali manj”, “najemodajalci plačevali manj”, “SP-ji plačevali manj“, da “nihče ne bo imel nič od nižjega DDV” in da se “upokojencem ne bo nič poznalo, če ne bodo več plačevali za dolgotrajno oskrbo”. Tudi argumenti proti poštenemu plačevanju prispevkov zaposlenih upokojencev so povezani s skrbjo za fiskalno pozicijo države. S tem, pravi Turk, nasprotniki sami jasno kažejo, da gre za odločanje o davkih.
Referenduma o davkih ne sme biti
Po 90. členu Ustave referenduma o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ni dopustno razpisati. Ustavodajalec je to prepoved uvedel zato, da bi preprečil situacije, v katerih bi ljudje glasovali, da nekega davka ne bodo plačevali, ali da bi večina naložila davčno breme manjšini. Turk poudarja, da enako zaščito pred “ljudsko neumnostjo” uživa tudi odločitev zakonodajalca, da davke zniža. Ustava varuje državljane pred državo in manjšino pred večino – ne pa države pred državljani in ne zagotavlja čim več davčnih prihodkov.
“Ustavo imamo v demokraciji zato, da varuje državljane pred državo in manjšino državljanov pred večino državljanov. Ne pa za to, da bi državo varovala pred državljani. Tudi ne za to, da bi zagotovila državi čim več davkov. Politična odločitev zakonodajalca, da bo davke znižal, uživa natanko enako zaščito pred ljudsko neumnostjo , kot odločitev, da bo davke zvišal pred ljudsko modrostjo .
S tem, ko nasprotniki zakona zbirajo podpise s strašenjem pred nižjimi davki in z razpihovanjem zavisti do tistih, ki že tako plačujejo visoke davke, jemljejo legitimnost referendumski pobudi, saj referenduma o davkih ne sme biti. Tako zbrani podpisi so legalni, štejejo. Niso pa legitimni. Zbrani so za referendum o davkih in drugih obveznih dajatvah, ki ga pa ne sme biti. Niso zbrani za referendum o popoldanskem delu zdravnikov, ki bi jih lahko. Zaradi tako razkritega namena referenduma in bistva zakona, bi ustavno sodišče lahko razsodilo, da je očitno, da gre in bo šlo za odločanje o davkih , to pa ni dopustno,” je zapisal Turk.
Žiga Turk meni, da bi morebitni referendum imel nelegitimne učinke. Javna razprava kaže, da bi ljudje v resnici glasovali o tem, da naj “bogati” še naprej plačujejo izjemno visoke davke. Kampanja temelji na zavisti, ne pa na vsebini zakona. Če bi zakon na referendumu padel, bi se po formalni (črkobralski) razlagi eno leto ne smelo posegati v zavrnjene določbe. Po vsebinski razlagi pa o davkih referenduma sploh ne bi smelo biti, zato bi parlament lahko takoj naslednji dan ponovno sprejel vse davčne ukrepe. Učinek referenduma bi se tako omejil le na nedavčnih približno 20 odstotkov zakona (zdravstvo in zaposlovanje upokojencev).
Če bi referendum uspel, bi uspel zaradi propagandne kampanje o davkih, ne pa zaradi odločanja o zdravstvu ali upokojencih. Ljudje bi se dejansko izrekli o tem, koliko davkov naj plača denimo direktor NLB, ne pa o nedavčnih delih zakona. Tak rezultat zato ne bi bil legitimen. Celoten postopek bi v praksi pomenil le to, da vlada eno leto ne bi mogla urejati zdravstva, medtem ko bi se davčne olajšave (npr. za Blaža Brodnjaka) uveljavile kasneje. Turk v zaključku sklene, da bi dovoljenje referenduma omogočilo sredinskemu trojčku, da se profilira kot tretji politični blok.
