Piše: dr. Andreja Valič Zver
Z venezuelskim politikom, disidentom, političnim zapornikom, analitikom in publicistom Alejandrom Peño Escluso sem se prvič srečala ob prebiranju njegovega teksta o Forumu São Paolo. Alejandrovo lucidno analizo sem tedaj prebrala na dušek ter razmišljala o mnogih poteh in stranpoteh demokracije.
Številni primeri iz preteklosti pa tudi sedanjosti nam dokazujejo, da je demokracija v resnici tista forma političnega upravljanja, ki ima številne – tudi hude − slabosti, a boljše od nje ni izumil še nihče. Ko je pred nekaj leti znani levo usmerjeni politolog John Keane izdal knjigo z naslovom Življenje in smrt demokracije, smo se spraševali, kaj neki to pomeni. A že tedaj nam ni šlo v račun, kako lahko t. i. monitoring democracy (nevladne organizacije in različni projekti, ki se na razpisih in pod mizo borijo za svoj kos pogače) nadomesti t. i. predstavniško demokracijo (parlament, voljeni poslanci). Dandanes, ko vsemu svetu poskušajo vsiljevati svojo voljo od nikogar izvoljeni, a od oblasti in vplivnih posameznikov (kot je Soros) močno podprti osebki v obliki nevladnih organizacij, je jasno, da so Keane in njemu podobni že pred leti poskušali ustvarjati teoretsko podlago za vladavino neizvoljenih.
Vladavina neizvoljenih, ki jo dodobra spoznavamo tudi na Slovenskem v obliki delovanja Kovačeve, Jenulla, Jarčeve in drugih pocestnih delovanj, neumorno trobi v levosučni rog. Povsod, kjer je treba, tuli proti desnim vladam in skupaj z večinskimi mediji podpira uničujoče »zelene« in druge socialistične agende. Ko se približujejo volitve, so neizvoljeni na okopih. In če se po naključju ne »zgodi« leva vlada, je zanje konec sveta.
No, v Venezueli se je spregi neizvoljenih in mednarodnega narkomafijskega kartela zgodba skoraj sfižila. Po petindvajsetih letih socialističnega uničevanja nekoč bogate latinskoameriške države imajo namreč njeni prebivalci čez glavo. Hočejo spremembe na bolje. Tisti, ki smo preživeli Jugoslavijo, jih seveda povsem razumemo. Ankete pred volitvami konec julija so kazale na premočno zmago venezuelskih demokratičnih sil pod vodstvom opozicijske voditeljice Maríe Corine Machado. A venezuleski diktator Maduro se je brezsramno razglasil za zmagovalca z 51 odstotki glasov. Še krave bi se smejale tako očitni volilni goljufiji. Maduro s pomočjo vojske in policije poskuša dušiti razjarjene množice na ulicah, a kdo ve, kako dolgo mu bo to še uspevalo.
Mednarodna demokratična javnost je reagirala dokaj hitro. Mnoge latinskoameriške države so zavrnile izid in ne priznavajo Madura kot starega-novega »neizvoljenega« predsednika. Zahtevajo spoštovanje volje ljudstva. Tudi Evropska unija je presenetljivo hitro in odločno zavzela enako stališče. Slovenska oblast pa, kot je običajno za »prijateljske socialistične države«, poziva Venezuelo le k objavi volilnih zapisnikov in zavlačuje s podporo demokratični venezuelski opoziciji. Še več, »osvobojena« javna RTV je v podobi znane ekstremistične novinarke prispevek o volitvah naslovila kar z vprašanjem, ali ne gre v primeru volitev v Venezueli za izid, ki »samo ne ustreza ZDA«. Nadaljevala je v znanem levičarskem slogu, da ZDA že 25 let »skrbi« venezuelsko vodstvo, ki »se ne pod Chavezom ne pod Madurom ne uklanja Washingtonu«. Nas pa seveda močno skrbi, da tovrstna pisarjenja, ki sodijo v ekstremno leve ropotarnice, žal pogubno vplivajo na slovensko javno mnenje. Ne nazadnje ankete kažejo, da se Slovenci prištevamo med nacije, ki najbolj sovražijo prav Američane. Znašli smo se v sramotni družbi neciviliziranih družb z Bližnjega in Daljnega vzhoda. Le kaj se mora zgoditi, da se bodo nam, Slovencem, »vremena zjasnila«?
Ob vsem burnem poletnem dogajanju se ne moremo znebiti vtisa, da se tudi na težko pričakovanih ameriških volitvah v novembru lahko zgodijo volilne prevare. Alejandro Peña Esclusa bi med prevarantskimi orodji naštel medije, pravosodje, volilne komisije, štetje glasov, digitalne prevare itd. Vsi pozorni opazovalci seveda vidimo, da mogočno kolesje vladavine neizvoljenih tudi v ZDA že na polno deluje. Mediji, ki so še pred nekaj tedni zagotavljali, da je Biden povsem »fit« za novo tekmo, so obrnili ploščo in kujejo v zvezde novo-staro kandidatko Harrisovo. T. i. merjenja javnega mnenja jim zvesto sledijo. Ko se bo še aktivneje vključilo pravosodje, se zna zgoditi še marsikaj, da bi Trumpu preprečili vnovični pohod na Washington. Saj Slovenci, ki imamo bogate izkušnje z afero Patria, pa z večinskimi levosučnimi mediji, pa lažnimi merjenji javnega mnenja, grožnjami »janšistom« in še in še, to odlično razumemo. Bojim se le, da se iz vseh naših domačih in tujih šlamastik ničesar ne naučimo.
