Piše: Ana Horvat (Nova24tv.si)
Namesto da bi bila vzpostavitev evropske varnostne arhitekture prioriteta vsakega Evropejca, za kar je seveda nujni predpogoj, da Ukrajina osvobodi vsa svoja ozemlja, ki jih je zasedla Rusija, pa se še vedno najdejo nekateri, ki za dejanja ruskega predsednika Vladimirja Putina iščejo izgovore, zakaj je šel v vojno, za vse pa je povrhu kriv “grdi” Zahod. Med slednje se nedvomno uvršča Spomenka Hribar, ki še kar ne zmore brez širjenja svoje rusofilije med ljudmi. Tokrat je namreč v Delu postregla z novim zapisom, kjer je postregla s kupom klišejev, ni pa šlo niti brez prodajanja mita o znameniti obljubi Mihailu Gorbačovu o neširjenju Nata, s katerim rusofili tako zelo radi operirajo pri obtoževanju Zahoda in kapitalističnega sveta.
Spomenka Hribar poleg Milana Kučana velja za eno najvidnejših rusofilk pri nas, ki je v preteklosti negodovala nad orožarsko pomočjo Ukrajini. Bila pa je tudi med sopodpisniki pisma bralcev, v katerem so avtorji zapisali, da “naj se naša država kot članica EU in Nata distancira in po svojih močeh tudi zoperstavi pošiljanju novega in novega orožja Ukrajini v vojni z Rusijo”. Hribarjeva je skupaj s somišljeniki tipa Aurelio Juri agitirala za Putina tudi z naslovitvijo pisma na predsednika vlade, češ da naj predstavi konkretno pobudo za prekinitev ognja ter za začetek pogajanj o prihodnjem sobivanju in sožitju med EU in Rusijo. Zavzeli so se namreč za napotitev delegacije v Moskvo, da bi se preverila pripravljenost Rusije na pogajanja. Njihovi pomisleki v luči groženj z atomsko bombo so bili seveda povsem neracionalni, saj v primeru groženj ne moreš kar pristati na to, da bi se podjarmilo 44-milijonski narod. To namreč ruskega diktatorja ne bo ustavilo, ampak mu bo dalo le še dodatni zalet. Sicer pa je to zelo dobro nakazal primer iz zgodovine, da politika popuščanja ne prinese miru.
Kdor je prebral tokratni zapis Hribarjeve z naslovom Trideset izgubljenih let, je lahko opazil, kako naj bi bil vsega kriv kar Zahod, Vladimir Putin, ki pa je vojno zakuhal, naj bi imel nekakšen angelski sij v smislu, kako naj bi bil v vojno v bistvu prisiljen in da res ni imel neke druge izbire. S pisanjem v tej smeri se seveda opravičuje rožljanje z orožjem na ozemlju suverene države Ukrajine, ki je vodila že v številne povsem nepotrebne smrti civilistov. Ne more se namreč kar preprosto pozabiti tudi na zločine proti človeštvu, ki so bila denimo zagrešeni v Buči in še kje.
S svojim zapisom razburila tudi na družabnih omrežjih
S svojim pisanjem pa je Hribarjeva, kot kaže, razburila marsikoga. Razpisala se je namreč o tem, da je bila po razpadu Sovjetske zveze Rusiji dana obljuba, da se Nato v primeru razpustitve Varšavskega pakta ne bo širil na Vzhod. “Prelomljena je bila obljuba, s katero se je začel nov odnos med Zahodom in Vzhodom in zaradi katere je bila preprečena zgodovinska možnost graditve mirnega, koristnega sožitja obeh polov in “zacelitve” prej razcepljene celine v politično in ekonomsko celoto, v subjekt Evrazija. Še huje je: zunanji pritisk je ruska politika ponotranjila kot nevarnost za državo in vse bolj vzpostavljala in krepila avtoritarnost političnega sistema – navznoter do svojih državljanov in navzven v odnosu do držav, ki jo bodo morda ogrožale (Čečenija, Gruzija)”, je med drugim zapisala v Delu.
Foto: posnetek zaslona Delo
V nadaljevanju je izpostavil, da če med Natom in Sovjetsko zvezo oziroma državami Nata in državami Varšavskega pakta ni prišlo do uradnega dogovora, potem neka obljuba med dvema oseba ne more imeti prednosti pred željo države, da se odloči za priključitev nekemu zavezništvu. “In vedno, ko je bilo kakšni državi onemogočeno se pridružiti Natu, ker naj bi tako upoštevali senzibiliteto Rusije in uslišalo njene strahove, je ta država hitro dobila po tintari. Prvič Gruzija, sedaj Ukrajina. Zato pa so države želele vstopiti v Nato, pa naj sta se neka dva tipa dogovorila kar koli. Ker je njihov strah realen strah, strah, da bodo ubiti, da jim bo požgana država, v nasprotju z ruskim strahom, ki je strah, da ne bo več “velesila” ali nekaj”, je zaključil.
Kritično pa se je odzvala tudi novinarka Nataša Briški, ki je zapis Hribarjeve označila kar za slab tajming, meni, da je v njenem zapisu mogoče najti več izjav, ki bi si prislužile klicaj. “Na kratko pa: – vsega je kriv Zahod, v.s.e.g.a, – angel v podobi Putina je bil v v.s.e prisiljen in absolutno brez izbire, – Ukrajina je zlo in groza, – mi smo mirovniki, vi apologeti vojne.”
Nemogoče je mimo dejstva, da ukrajinski odpor ščiti Evropo kot celoto, med drugim tudi Slovenijo. Paktiranje z okupatorsko Rusijo, k čemur se tako veselo nagibajo levi intelektualci, bi pomenil odobravanje ali vsaj omalovaževanje ruskih vojnih zločinov nad civilisti, ki so v tej vojni odkrite tarče, kot smo lahko že večkrat videli, pa nedvomno ni v skladu z našimi civilizacijskimi standardi. A kot kaže, tega nekateri nikakor ne morejo oziroma ne želijo razumeti, saj jim je Rusija njihova ideološka domovina. A že kritike, ki tokrat prihajajo celo iz vrst levih influenserjev, kažejo, da gre za povsem zgrešen način razmišljanja.
