20.7 C
Ljubljana
nedelja, 1 avgusta, 2021

Razmišljanje o slovenski zgodovini; Karantanija, krščanstvo in fevdalizem

Piše: Stane Granda, zgodovinar 

Dejstvo je, da je slovenski jezik slove(a)nski. Slovenci smo zahodni del tistih, ki so živeli na območju današnje Slovaške, Slavonije (Ogrske), Avstrije in Slovenije. Sedež Samove plemenske zveze je bil verjetno na teritoriju Dunaja, ne Nitre.

Karantanija s svojimi knezi je bila sredi 7. stoletja del Samovega »kraljestva«. Obsegala je Koroško, segala je tudi v Podravje, nikoli pa ni zajemala vseh Slovencev. Tudi Karniolci, ki nam jih vsiljujejo kot narod in nadomestilo za Karantance, katerih naj ne bi smeli prištevati k Slovencem, je samo označevanje tistih Slovencev, ki živijo v Karnioli, katere ime je antičnega izvora in ne posledica slovenskega poimenovanja.

Karantanija – država naših prednikov

Realnost avarske nadoblasti po naselitvi na prehodu 6. v 7. stoletje potrjuje prepričanje, da ni nujno, da moramo biti Slovenci vedno pod neko oblastjo. Njihova toliko razvpita nadoblast je vedno bolj vprašljiva. O suženjstvu pod njimi nihče več ne govori. Opora so tudi arheološke najdbe, ki ne izpričujejo avarske nadoblasti. Karantanci naj bi po Samovi smrti uživali samostojnost kot prva slovanska državna tvorba. Do leta 743 so bili naši predniki svobodni tudi navzven, od okoli leta 828 pa se je izgubila tudi notranja samostojnost. Karantanija je dokaj redko naseljena, predvsem pa je kljub naravni obliki nekakšne trdnjave na zelo prometni poti iz Zahodne Evrope v Italijo in v Sredozemlje oziroma na Balkan. Ni se mogla razviti v neko trajnejšo samostojno slovensko državo, so pa njeni prebivalci ohranili ime in jezik. Ta je slovenski, ne karantanski, tudi njih vselej označujejo kot Slovence. Brižinski spomeniki iz okoli leta 1000 so že nedvoumno slovenski. Pomen in ugled javnega položaja slovenskega jezika najbolj manifestira znamenito ustoličevanje karantanskih knezov in koroških vojvod, ki je bilo do opustitve po letu 1414 vedno v slovenskem jeziku. Prenehanje obreda ni bilo posledica jezika, ampak dejstva, da so bili Habsburžani že tako močni, da ga niso več potrebovali.

Zgraditev fevdalnega sistema in Cerkev

Konec madžarskih vpadov leta 955 ne pomeni samo konca večstoletnega preseljevanja narodov, ampak tudi začetek graditve tistega fevdalnega družbenega sistema, ki je obstajal do leta 1848. Zaznamovala ga je bolj stvarna kot osebna podložnost naših kmečkih prednikov, pa tudi svoboda meščanstva in bogastvo (pogosto lažno) plemstva. Ključni nosilec kulture je bila Cerkev, ki je kljub geslu ora et labora in dejstvu, da se je veliko kulturnega bogastva izgubilo, pomislimo samo na reforme cesarja Jožefa II. (1780−1790), kot skupnost ljudi pisanja in branja ustvarila toliko, da naš narod ni samo stal in obstal, ampak bil vselej primerljiv z evropskim povprečjem. Nismo bili na njegovem vrhu in še manj na dnu. Nismo dediči bedakov in divjakov.

Poleg odprave zunanje in notranje samostojnosti Karantancev in Karantanije od okoli leta 1000 se je vsaj v latinskem jeziku, nekaj kasneje pa tudi v nemškem začela uveljavljati oznaka Slovenija v latiniziranih oblikah oziroma Windischland v nemškem, oboje pomeni ozemlje Slovencev. Ne kakšne državne ali oblastne tvorbe. To so potem porinile v zgodovino oziroma ljudsko zavest dežele, ki so bile del uprave in kot take prešle v geografijo oziroma zaradi plemiških družin tudi v zgodovino. Slovenci smo vselej ostali primarno Slovenci, čeprav smo znali biti tudi Štajerci, Korošci, Kranjci, Goričani, Istrani, Prekmurci, Beneški Slovenci, Tržačani, Rezijani. Nemški Štajerci imajo nemško štajersko nošo. Tudi nemški Korošci, ne pa Slovenci, ki imajo ziljsko, gorenjsko, kraševsko …

Po izgubi zunanje in notranje politične samostojnosti se kot naslednja slovenska zgodovinska tragedija omenja prevzem krščanstva in fevdalnega družbenega reda, katerega del so tudi zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Istra in Trst, ki je imel svojevrsten položaj. Nastale so kot politične skupnosti, v katerih je plemstvo izključni nosilec oblasti. Njegove povezave so bile pomembnejše od teritorialnih. Devinsko ozemlje zahodno od Trsta je bilo kranjsko zaradi devinskih gospodov. Samo sebe je označevalo kot narod, ne pa vse prebivalstvo, katerih večina so bili kmetje ter malo meščanov ter tržanov. Imele so državnostne atribute. Na njihovem čelu je bil deželni knez. Imeli so svojo »ustavo« deželni ročin, deželno zastavo, grb, posebno ograjno zemljišče za plemstvo, ki je imelo sodno in tudi davčno avtonomijo, ter seveda deželni dvorec kot sedež deželnega suverena. Za vse naše dežele so bili po letu 1500 deželni gospodje običajno tisti Habsburžani, ki so bili tudi cesarji. Plemstvo na naših tleh je svojo zgodovinsko vlogo odigralo zlasti s širjenjem ozemlja in varovanjem meje proti Ogrski (Hrvaški). Nanje še danes spominjajo številni gradovi. Po letu 1941 so bili zlasti na Dolenjskem in Notranjskem mnogi uničeni v imenu boja proti fevdalizmu, ki ga že stoletje ni bilo več, in »tujcem«, ki so imeli pisne dokaze za večstoletno bivanje na našem ozemlju.

Glede sprejetja krščanstva je vprašljivo, koliko nimajo za to zaslug pokristjanjeni staroselci. Podoba starega krščanstva na naših tleh je bistveno drugačna, kot smo domnevali, ter je najbolj neposredna duhovna in kulturna zveza z antiko. Mogoče je, da je navzoče že od prvega, verjetno od drugega, gotovo pa od tretjega stoletja. Oglej je bil naš prvi duhovni in kulturni center. Drugi je po letu 811, ko je bila Drava dokončno določena za razmejitveno črto, postal Salzburg. Kasnejše pokristjanjevanje, ki so ga k nam prinesli bavarski sosedje, je verjetno bolj povezano z vzpostavitvijo nove cerkvene organizacije in svetne oblasti, ki je na njem slonela. Senca Ajdovskega Gradca kot simbola pokristjanjevanja, ki naj bi vnesla samo v katoliške  Slovence izdajalski in protidemokratični gen, je primer totalitarne verskobojne leninistične zlorabe zgodovine. Pravzaprav niti ni zgodovina, ampak je v »zgodovinsko resnico« svojeglavo pretočen Prešernov Krst pri Savici. Danes iz istih teoretičnih izhodišč utemeljujejo naklonjenost Antona Korošca in nekdanje SLS do nacizma. S prestopom v marksistično levičarstvo gen pri Slovencih izgine, kar je vrhunski primer znanstvenosti marksizma in leninizma slovenskega tipa. Ideologija oblikuje gene!

Ciril in Metod ter prihod Madžarov

Odnosi med Cirilom in Metodom ter nemškimi škofi v 9. stoletju gotovo niso vzor za krščanstvo. Ne da bi zmanjševali pomen in delo solunskih bratov, ki sta bila za zgraditev slovenske samozavesti zelo pomembna, s sklicevanjem na njiju so namreč trdili, da za njihovo versko pripadnost nimajo glavnih zaslug Nemci, ampak Slovani, se vendar velja vprašati, kakšna bi bila kulturna in politična usoda Slovencev, če bi njuna akcija rodila trajne politične in kulturne rezultate. Gotovo ne bi bili del zahodnoevropske civilizacije in njenih dosežkov.

Krnski grad knežji kamen. (foto: arhiv Demokracije)

Konec madžarskih vpadov leta 955, ki so v veliki meri uničili sadove dela solunskih bratov, je ena ključnih letnic slovenske zgodovine. Ne samo zato, ker se potem trajno oblikuje fevdalni sistem, vzpostavljajo oblastne in zato cerkvene strukture, ampak ker smo v naslednjem stoletju v korist krone sv. Štefana izgubili Prekmurje. Skoraj 1000 let je imelo drugačen družbeni razvoj, manjši del njegovega slovenskega ozemlja je prišel celo pod Turke, pa so ohranili svoje slovenstvo v samopoimenovanju in jeziku. Ključni politični problem so bile potem stoletja Benetke, ki so grizle slovensko zahodno etnično mejo. Zlasti so bili na udaru Beneški Slovenci.

Zadnje novice

Sorodne vsebine