Žaba s kvakanjem se spet oglaša,
kajpak, saj ni drugega sposobna,
žaba, ta živalca nespodobna,
ki mendá vse druge v tem prekaša.
Rjava žaba rada prisluškuje,
pravi, da tako si hrbet krije,
po mlakuži ko nesnažni rije
in se drugim žabam posmehuje.
Žaba sama zdaj se ne šopiri,
zadaj cel jo aparat podpira,
po vojaško ko naprej prodira,
kaže jezik in vse noge štiri.
Žaba se predrzno oblizuje
in z očmi hinavskimi zavija,
vse telo v rjavo si ovija,
s tal se žaba večno povzdiguje.
Čakaj, čakaj, saj bo spet deževno,
žaba prečkala bo spolzko cesto,
vam že zdaj lahko pokažem mesto,
kjer konča se kvakanje dozdevno.