Piše: Franc Bešter
Politično dogajanje je dogajanje v družbi in zgodovini, vsako dogajanje v sedanjosti pa je posledica cele vrste dogodkov v preteklosti. Tako vidim tudi to tragično dogajanje v Sveti deželi v zadnjih treh letih. Nekaj o tem sem se odločil napisati, ker imam vtis, da se politični analitiki navadno osredotočajo le na sedanje stanje in pri tem zanemarjajo dogajanje, ki je privedlo do njega.
Mnogo je tudi zgrešenih analiz, razlag, komentarjev, kar je tudi posledica ideologije, npr. pogled levice na odziv Izraela v zadnjih treh letih po Hamasovem napadu. Tipičen primer ideološke obarvanosti razlag (pogledov), ki vodi v njihovo enostranost (pristranost), kar se mi zdi zmotno. Skoraj 80 000 mrtvih: levica zvrača vso krivdo na Izrael. Bolj logična se mi zdi razlaga desnice: Hamas, ko je napadel (in on je tisti, ki je to začel!), se je vsekakor zavedal takšne reakcije Izraela, zato nosi velik del krivde (odgovornosti). A zavedal se je tudi posledic za Izrael: številne žrtve bodo vodile v sočutje mednarodne skupnosti do Palestincev in v obsojanje (izgubljanje ugleda) Izraela. In treba je priznati, da je Hamasu to v precejšnji meri uspelo. Seveda je k temu prispeval tudi nesorazmeren (preveč agresiven) odziv Izraela.
Kaj je privedlo do te tragične vojne? Tu bi rad izpostavil dva ključna dogodka v zgodovini: shizmo in holokavst. V obojem so Judje izjemno »nastradali«, do shizme (njihove razselitve po vsem svetu) je prišlo že v davnem 1. stol. n. št., ko so se Rimljani strahovito znesli nad njimi. Vse ostalo, kar se je pozneje dogajalo z njimi, je seveda (tudi, predvsem) posledica tega. In oni, brez svoje domovine, ki bi jih zaščitila, so bili mnogokrat žrtev raznih pogromov (npr. »kristalna noč«), najhujše pa so doživeli sredi 2. svetovne vojne, ko so jih nacisti sklenili iztrebiti (»dokončna rešitev židovskega vprašanja«). Zato je logično, da se je po tej strahoti med njimi pojavila tako močna želja po lastni državi, ki bi jih varovala. In logično je tudi, da so jo sklenili ustanoviti v Palestini, kjer so v zgodovini živeli tisočletja. Pričeli so se doseljevati tja in pri tem nasilno izganjati Palestince, se pravi Arabce, ki so po shizmi začeli naseljevati ta izpraznjeni prostor. A nova država je nastala tudi na račun zelo brutalnega izgona Palestincev, ki so tam, resnici na ljubo, živeli že več kot tisoč let. Prišlo je do »nakbe« (katastrofe). Mednarodna skupnost je pri tem predvidela »rešitev dveh držav«, ki pa je arabski svet ni sprejel. Tako so sledile vedno nove vojne med Arabci in Izraelci.
Sicer so pa to splošno znana dejstva. Tu bi rad opozoril na nekaj, kar je navadno v političnih analizah prezrto. Palestinci (dva milijona) so postali stisnjeni v nek majhen prostor, ki se je po vsaki novi vojni še ožil. Predstavljajmo si, da bi nas, Slovence, strpali na ozemlje neke večje občine! In poleg tega še močno omejili vstopanje in izstopanje. Ne bi bilo prijetno živeti v tem. Koncentracijsko taborišče. Zato ni čudno, da se je tam mnogo ljudi radikaliziralo, kar je vodilo v nastanek Hamasa, katerega strateški cilj je izbris židovske države. Ta cilj si delijo z Iranom (ki bi rad na to državo vrgel atomsko bombo – s tem bi jo dobesedno izbrisal!), zato je Hamas užival močno podporo Irana, in kar je storil pred tremi leti, je bilo tudi z njegovo pomočjo.
Za konec bi še enkrat opozoril na dvoje odločilnih dogodkov v zgodovini, ki sta (vsaj kakor jaz to vidim) privedla do današnje tragične situacije, tako za Izrael kot Palestince, in ki sta ustvarila sedanje stanje na Bližnjem vzhodu (kjer je poleg vsega tega še nafta!): to sta shizma in holokavst.
