Piše: Vančo K. Tegov
V Domu sv. Jožef v Celju ali nad Celjem, pravzaprav na Hribu, so se odločili, da v prihodnjih dveh letih na pogovorne večere povabijo predsednika Vlade Republike Slovenije ter posamezne ministrice in ministre slovenske vlade. Gostje se bodo zvrstili od oktobra do maja, vsak mesec eden. Gostja prvega torkovega večera je bila Suzana Lep Šimenko, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Da bi lažje prišli do bistva, najprej razmišljanje ob samem naslovu. Ali drugače povedano: je mogoče ohraniti slovenstvo tudi daleč stran od domovine staršev ali njihovih staršev, kljub močnim asimilacijskim tokovom, prostovoljnim ali pogojenim s pričakovanji okolja, ter z načini, ki jih premorejo in zmorejo ter so lahko tudi recept za uspešno ohranjanje slovenstva? In o tem, pravzaprav o paradoksu, ki pravi, da bližje kot je matična, izvorna domovina, manj je teženj po ohranjanju stikov z njo. In obratno: čezmorski Slovenci so včasih mnogo bolj zavedni kot tisti, ki so blizu ali nedaleč stran od Slovenije, celo bolj kot nekateri, ki so doma.
Kaj o tem meni ministrica?
Suzana Lep Šimenko o svojem delu kot ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu pravi, »da je skrb za Slovence onkraj meja vsebinsko zelo obsežno delo, ki vzame in posrka celega človeka. Teden in mesec sta zapolnjena s številnimi obiski, prizadevanji in tudi napori na eni strani, po opravljenem delu pa te vendarle napolni z energijo in zadoščenjem. Začutiš veliko ljubezni do slovenstva, saj si le dal tem ljudem nekaj, kar potrebujejo in jim polepša življenje ter še bolj krepi zavedanje in pripadnost slovenskemu narodu, ne glede na to, kaj jih je pripravilo do tega in zakaj so odšli daleč stran od matične domovine.« To jo navdahne in žene naprej.
Omeniti velja, da se Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ukvarja s konkretnimi vsebinami, ki pripomorejo k ohranjanju in krepitvi slovenstva. Veliko pomeni tudi prihod mladih in malo manj mladih v Slovenijo na poletne tabore. Mnogim ta mesec pomeni bistveno oziroma mnogo več, kot si lahko predstavljamo. Celo toliko, da smo lahko presenečeni in navdušeni. Seveda je veliko tega odvisno od atmosfere in vzdušja, ki ju imajo doma. Ne smemo spregledati vloge duhovnikov in cerkva kot središč in stičišč duhovne in narodne kulture. Zato je pomembno, da se tem skupnostim, ki gojijo domoljubni čut in občutek pripadnosti, poleg razumevanja in pripravljenosti pomagati nameni tudi finančna pomoč.
Slovenija lahko in zmore te skupnosti, posebej tiste večje, kot je argentinska, razumeti tudi kot most sodelovanja med gospodarstvi. Lahko so vstopnica ali izhodišče za tamkajšnje gospodarstvenike slovenskega porekla pri vstopu na evropske trge.
Ohranjanje in krepitev slovenstva je tek na dolge proge
Dodam lahko še to, da kljub vsem možnim komunikacijskim kanalom, ne glede na razdaljo ali morebitno jezikovno oviro, največ naredijo živi stik, konkretna srečanja in povezovanja na različnih ravneh. Slovenci v zamejstvu in po svetu imajo v Suzani Lep Šimenko močno zagovornico, predano ministrico in srčno Slovenko, predano svojemu poslanstvu. Ob njenem prizadevanju se zagotovo že zdaj pričakujejo in kažejo očitni rezultati.
Zahvaljujoč gostji, ministrici Suzani Lep Šimenko, moderatorju Alenu Salihoviću in vsem prisotnim je bil sinoči izpeljan lep in bogato oplemeniten pogovorni večer, poln razmislekov in pogovora v duhu pristne skrbi za domovino Slovenijo in naše rojake v zamejstvu.
Zdrava skrb je skrb, ki bo pomagala in že pomaga pri ohranjanju ter krepitvi slovenstva pri naših rojakih, ki živijo onkraj meja, pa tudi daleč stran, čez lužo, v oddaljenih koncih zemeljske oble. Ob vsem tem si upamo drzniti in pričakovati tisto, kar je omenjeno v samem naslovu včerajšnjega srečanja. Mar ne?
