Stal je Franček tiho, zublje gledal,
spraševal, pri kom je pogorelo,
koga tokrat da je prizadelo,
Frančku končno eden je povedal.
»Manči dragi, tebi je zgorelo,
šla v pepel stoletna je kultura,
je kot sodni dan, ne huda ura,
strašno se je tokrat razbesnelo.«
»Če pri meni je,« mu Franček pravi,
»to problem zares je prav minoren,
dobro veste, sem dejaven, tvoren,
kar v pepel gre, zlahka se popravi.«
»Manči, so le stene ti ostale
pa še te so skrajno nestabilne,
so poškodovane vse nosilne,
bodo sploh popraviti se dale?
Ni dovolj le nekaj akrobacij,
Manči, ne zadoščajo besede,
priča smo uničenja in bede,
treba truda bo več generacij.«
Franček se potem zamisli malo,
ekonomično mu je ravnati,
se pogovoriti najprej z brati,
kam naj s tem, kar sploh je še ostalo.
Za material se brž mu javi
kupec, ki zadosti zanj ponuja,
če le malo Franček se pomuja,
rad mu sosed Abdul ga pospravi.
»Dragi sosed Manči, ne obupaj,«
Abdul ga hrabri, treplja po rami,
dobro veš, da Frančki niste sami,
pomagali bomo vsi ti skupaj.«
Nova stavba kmalu tu bo stala
in še višja bo, mu Abdul reče,
Franček pomoči naj ne odreče,
vsa prišla bo na pomoč mahala.
Ni potrebno nekaj generacij,
v nekaj letih vsa se stvar sanira,
Franček bo zaslužen, saj podpira
novih vzpon in rast civilizacij.
Tale je ponudba res vabljiva,
Franček dolgo se ne bo pomišljal,
le zakaj preveč bi mož razmišljal,
zlahka je zadeva izvedljiva.
