Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
V letošnjem kulturnem letu pesnika Srečka Kosovela imamo večkrat občutek, da organizatorji prireditev o tem pesniku in njegovem delu najbolj cenijo – in kujejo v nebo – “genialnost” tistega Kosovelovega dela, ki pogosto sploh ne sodi v njegov pesniški opus, temveč v politično, bolj ali manj fanatično, komunistično, propagando. To je z vidika Kosovelove biografije povsem razumljivo, saj se je v zadnjem obdobju svojega prekratkega življenja posvečal predvsem pripravam na vstop v komunistično stranko ali partijo, kar je bilo zanj nazadnje tud usodno.
Kolikor ne podležemo današnji politični, večinoma nasilni, levičarski multikulturni in globalistični propagandi v Sloveniji, lahko ob branju Kosovelovih zadnjih zapisov kmalu ugotovimo, da večinoma sploh niso pesniške narave, temveč da so čista propagnda marksizma in leninizma, tako rekoč ves svet odrešujočega komunističnega internacionalizma, kot je takra očitno verjel največji – močno domoljubni – pesnik slovenskrga Krasa, ki se je prav s to motiviko in njeno novoromantično tematiko uvrstil v sam vrh slovenskih, s tem pa tudi evropskih, pesniških lirikov. Nikakor pa ni Kosovel predvsem pesnik “čudovite” svetovne komunistične prihodnosti, zaradi katere bo vendarle konec Evrope, ki umira in izumira zaradi neusmiljeno kritvičnega kapitalizma, pri čemer ji pomagajo tidi komunistične revolucije. Izključno politična ideja, da bi morala Evropa zgoreti v svetovni komunistični revoluciji, seveda v dobro svetovnega človeštva, ne more biti umetniška pesniška tema, je lahko samo fanatična politična propaganda, po skrajnostih zelo podobna, v času teh Kosovelovih zapisov že porajajoči se, fašistični in nacistični propagand. Tovrstne – ZGREŠENE – politične simpatije, skrajno desne in skrajno leve, so v Evropi (tudi v Rusiji oziroma v Sovjetski zvezi) porodile številna propagandna dela, povsem nepesniška (neumetniška) celo pri najbolj priznanih, evropskih pesnikih (na primer pri R. M. Rilkeju ob njegovem navdušenju nad začetkom prve svetivne vojne). Zmotil se je o dobrodejnosti revolucije v Rusiji tudi pesnik S.A. Jesenin, ki je – na nekoliko drugačen način – še bolj tragičen od Kosovelove smrti, “krvavo” plačal svojo revolucionarno “streznitev”. Vse bolj je namreč prevladujejo tista mnenja njegovih biografov, ki se bližajo trdnemu dokazu, da ga je umorila prav revolucionarna sovjetska oblast.
Simpatije velikih pesnikov do skrajnih političnih ideologij so bile pogoste – zlasti v prvih treh desetletjih 20. stoletja – v vsej Evropi, podobno kot so zdaj. Zato je tudi ob letošnjem Kosovelovem letu potrebno poudariti, da že nespodobno poveličuje prav tisti del opusa – domoljubnega – pesnika Krasa, ki sploh ni pesniški. Kot da že spet v Sloveniji sploh ne potrebujemo kulture, kot da je niti nočemo več, ker je meščanski ostanek kapitalistične – izumirajoče – Evrope. Tovrstna leva “kulturna” politika v Sloveniji, že skoraj povsem revolucionarno nasilna, pa ni nič manj nevarna in škodljiva od katerekoli fanatične – desne, ali pa leve – politične ideologije. Ne moremo in ne smemo zanikati dejstva, kot to počnejo – zahrbtno hinavsko – današnji slovenski levi kulturni politiki, ko gre za zadnje zapise Srečka Kosovela, da so ti nastali pod močnimi vplivi njegovih priprav za sprejem v slovenski del “internacionalistično” usmerjene komunistične partije v Sovjetski zvezi, ki je pravkar zmagala v prvi komunistični revoluciji na svetu. Žalostno pa je, da sedanja slovenska levica prav v tem dejstvu, da so krvave komunistične revucije nekaj veličastnega, predvsem pa ves svet odrešujočega, je največja napaka vseh prirediteljev in prireditev v letošnjem Kosovelovem letu. Na teh “kulturnih” dogodkih, še zlasti na Primorskem, imajo prireditelji za vrh Kosovelove poezije, vsaj tako – zelo navdušeno – poročajo vsi slovenski JAVNI mediji, njegovo komunistično propagando. S tem pa na sedanji slovenski levici vsi polit9ki in kulturniki, še najbolj pa v javnih medijih, zlasti na RTS, odkrito priznavajo, da so za vso slovensko politično levico največ vredni prav tisti revolucionarni – bolj ali manj banalni – zapisi, ki so navadne komunistične parole , deloma tudi zapiski za Kosovelova predavanja, s katerii naj bi svoje somišljenike navduševal za uveljavitev komunizma tudi v Sloveniji. Torej je sporočilo sedanje leve kulture v Sloveniji jasno: Slovenija potrebuje še eno revolucijo.
