Piše: Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik, pisatelj in publicist
Napis Tito na hribu Sabotin nad Novo Gorico ponovno buri duhove v slovenski javnosti. Mestna občina Nova Gorica je namreč dala pobudo, da se ta napis in sosednji napis nad Dekani razglasita za kulturna spomenika lokalnega pomena.
Sporočilo medijev, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine MO Nova Gorica poslal ministrstvu za kulturo pobudo goriške civilne družbe za razglasitev kamnitega napisa na Sabotinu »Naš Tito« za kulturni spomenik lokalnega pomena in da se podobna pobuda pripravlja tudi za napis na Golem hribu nad Dekani, me je spodbudilo, da se tudi sam oglasim v tej polemiki. Zagovorniki pobude dokazujejo, da gre pri Titu za zgodovinsko osebnost, ki je odigrala ključno vlogo med narodnoosvobodilnim bojem in po vojni ter vidno zaznamovala jugoslovansko in mednarodno politiko. Nasprotniki pa opozarjajo, da si je Tito z revolucionarnim nasiljem in zlasti s povojnimi poboji, ki jih je režim pol stoletja prikrival pred javnostjo, a so po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije z vso silo izbruhnili na dan, močno okrvavil roke ter s tem vrgel črn madež tudi na NOB. Pri tem bi se opravičil tistim borcem, ki so pošteno verjeli v svoj boj in s temi zločini niso imeli nobene zveze. Ob argumentih nasprotnikov se nam tako počasi odkriva tudi mračna podoba Titovega lika, o katerem smo v preteklosti govorili v glavnem v superlativih, izdali skladovnice knjig o njegovih junaštvih, uspehih in slavi ter z enostransko predstavo o njem indoktrinirali celotne generacije.
Nekaj utrinkov iz Titove osebne in širše družbene, moralne ter politične greznice »titolandije«
Naj najprej opozorim na ustavno določbo (portal Demokracija, 11. 8. 2026), »da je čaščenje Titovega režima protiustavno /…/, ker gre za režim, ki se je vzpostavil s trajnim kršenjem človekovih pravic in je zaničeval človekovo dostojanstvo«. Že zaradi spoštovanja do žrtev nadaljnje počastitve Tita niso niti možne niti moralne.
Kot drugo pa bi opozoril, da je prišel na oblast na nedemokratičen način, saj svojih nasprotnikov ni premagal na volitvah, ampak jih je preprosto dal likvidirati. Ob teh razvnetih polemikah bi rad opozoril še na nekaj mračnih lastnosti in razsežnosti Titovega lika, ki ob sedanjih razpravah ostajajo v ozadju.
Naj se najprej dotaknem nekdanjega zakona o uporabi imena in lika Josipa Broza Tita kot enega od primerov patološkega kulta osebnosti ter hkrati neprijetnega dokaza naših preteklih pravnih in moralnih zablod ter naše poniževalne črednosti. To je bil namreč predpis, ki je zagrozil z zaporom slehernemu kritičnemu razmišljanju o Titovem delu in liku. Očitno mu ni bilo dovolj, da že ustava varuje dobro ime slehernega od nas – ali pa se sam ni prišteval med navadne ljudi, da si je privoščil privilegij, ki je danes v posmeh vsakršnim civilizacijskim normam.
V času odkrivanja Hudih jam in stotih drugih kraških morišč pa bi lahko sklepali, da je imel zelo tehtne razloge in se jih tudi zavedal, ko je svoje dobro ime poskušal zavarovati z zakonom. Podporniki pa pri tem pozabljajo, da resnice ni mogoče utišati z zakoni in policijo ter je tudi ne zakleniti v betonske bunkerje.
Preskočil bom njegovo skoraj pregovorno nečimrnost, nemoralne razvade njegovega dvora in njegovih rdečih dvorjanov ter razsipnost, ki je daleč presegala potratnost kraljevih in cesarskih družin. Zamisliti se je treba predvsem nad drugimi, veliko resnejšimi stvarmi, povezanimi z njegovim imenom. Recimo nad nepreglednim morjem spomenikov, mest, ulic, trgov in celo hribov, ki so nekoč – in nekateri še danes – nosili njegovo ime. In to v luči dejstva, da velja v civiliziranih družbah za nemoralno postavljati spomenike ljudem še v času njihovega življenja. Pa nad tem, da ni ukrenil ničesar zoper to, čeprav je v svojih rokah združeval toliko moči, da bi mu bilo dovolj migniti z mezincem, da bi pospravil to civilizacijsko nesnago okrog sebe. In ne nazadnje nad tem, kako so morale številne žrtve njegovih čistk, ki so bile med vojno drzni ilegalci ali neustrašni partizanski poveljniki, tako pohlevno in brez odpora zapuščati politično prizorišče, ko jim je pokazal vrata.
Vprašati se je treba tudi to, kar se je avstrijski novinar Strohm vprašal že leta 1987: »Kako je mogla socialistična revolucija, ki se je ljudem ponujala kot simbol svobode (in raj, op. a.), privoliti v tako veliko ponižanje, da je usoda neke družbe, rojene v revoluciji, postala odvisna od enega biološkega primerka?«
Odgovoriti je treba tudi na vprašanje, kako so se mogli pesniki in pisatelji, ti siceršnji svečeniki dvoma, spustiti na raven ponižujočega malikovanja. To npr. najdemo v stavku: »Ko dvigne roko, se zdrami v njej luč, ki do oblakov temnih sije« (Vladimir Nazor). Ali pa: »In on je vodil in vedel, kam prava pot pelje« (Kajetan Kovič).
Spregovoriti je treba tudi o tem, da smo z imenovanjem Tita za dosmrtnega predsednika civilizacijsko zdrsnili stoletja nazaj, v dobo dosmrtnih vladarjev, in oropali celotne generacije pravice, da si same volijo svojega predsednika.
Pri tem tudi ne moremo iti mimo tragične izvirnosti Titovih gulagov, kot jih npr. opisuje Hofman: »In ko so prinesli kamen na vrh, se je kolesje obrnilo. Zdaj so ga morali nesti z vrha v kotanjo. Hujša kot kamen na žgočih plečih je bila zavest popolne nekoristnosti tega početja. Delo, razvrednoteno vsakega smisla, je še bolj kot telesno ubijalo duševno.«
Tito na mednarodnem seznamu največjih zločincev prejšnjega stoletja
O njegovi sporni preteklosti in zločinih, ki ga bremenijo, pa je bil pol stoletja zapovedan molk, ki se je zavlekel celo v tranzicijo in bil pretrgan šele z odkritji Hude jame ter na stotine drugih skritih morišč. Postopoma je privrela na dan literatura, ki ga je ob njegovi siceršnji vlogi uspešnega partizanskega poveljnika razgalila tudi kot enega največjih množičnih zločincev prejšnjega stoletja.
Ob več kot 700 prikritih in le delno izkopanih moriščih samo v Sloveniji srhljivi podatki iz referata Aleksandra Rankovića v zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 povedo, da je bilo samo po vojni, od leta 1945 do maja 1951, v Jugoslaviji pobitih – pretežno zunajsodno – 568.000 ljudi, 3.777.726 pa zaprtih (Reporter, 24. 10. 2012), v veliki meri v gulagih na prisilnem delu. Med temi pa ni političnih nasprotnikov, pobitih med vojno, ker jih ni nihče štel.
Dr. Jože Dežman, zgodovinar, pa je opozoril (Reporter, 24. 10. 2012), da je tudi slovensko ustavno sodišče Tita »z mnogimi odločitvami postavilo med totalitarne pojave«.
Kot zločinca obravnava Tita tudi mednarodna javnost. Nemški časopis Bild je npr. objavil mednarodni seznam dvajsetih največjih zločincev prejšnjega stoletja, kot sledi iz spodnje razpredelnice (gl. knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana, 2018):
- Mao Ce Tung (50 milijonov žrtev)
- Josip Stalin (40)
- Adolf Hitler (20)
- Čang Kaj Šek (10)
- Lenin (4)
- Hideki Tožo, japonski general in politik (3)
- Pol Pot, vodja kamboških Rdečih kmerov (2)
- Mengistu, etiopski diktator (2)
- Jahja Kan, nekdanji predsednik Pakistana (1)
- Josip Broz Tito (1 milijon žrtev)
- Mussolini (800.000 žrtev) …
Kot vidimo, nas življenje neusmiljeno slači, in tako tudi Titu ni bilo prizaneseno. Ne more biti in ostati samo neustrašen revolucionar, zmagoviti partizanski vodja ter lider neuvrščenih, kot bi si to želeli njegovi občudovalci, ki so še vedno zamaknjeni v njegov herojski blišč, ampak je bil, kot smo videli, hkrati ena najbolj mračnih in krvavih zločinskih osebnosti prejšnjega stoletja.
Dokler ne bomo tega do konca razčistili, ne bomo polnoletna družba. Zato ga umaknimo z ulic, trgov in hribov v zgodovino oziroma v muzej, da mu tam določijo mesto, ki mu bo po meri. Tudi če je še tako vidna zgodovinska osebnost, ga namreč zaradi krvavih zločinskih madežev in moralne navlake, ki se držijo njegovega imena, ni mogoče postavljati za vzornika nikomur.
