Piše: Miha Burger, aktivni državljan
Kaj je resnica? Iz dneva v dan slišimo in vidimo veliko govorjenja, besedičenja in prerekanja o tem, kaj je resnica. Človek se lahko le vpraša, ali je res tisto, kar je rekel ta ali oni voditelj – politični ali mnenjski. Očitno je, da je tako pri nas kot po svetu prevladalo prepričanje, da ne gre več za stvar ali dejstvo, temveč za to, kateri voditelj pove, kaj je resnica. Resnica ni več to, kar je, ampak tisto, kar reče voditelj.
Dejstvo pa je, da lahko resnico – torej tisto, kar s svojimi čutili dojemamo kot resnično stanje neke zadeve ali javnega problema – tudi izboljšujemo. Spreminjamo jo v smer, ki je boljša in pravičnejša: zase, za druge in za čim več ljudi. Živimo namreč v skupnostih, smo odvisni drug od drugega. Za izboljšanje sobivanja in reševanje katerihkoli skupnostnih problemov je zato bolje, da nismo odvisni le od voditeljev. Poskusimo tudi sami kaj storiti. Za to pa potrebujemo primerna orodja, metode in predvsem jasna, sprejeta pravila medsebojne komunikacije. Ta pravila in standarde pa moramo skozi čas nenehno izpopolnjevati – v smeri večje pravičnosti za posameznike, skupine, narode in celotno človeštvo, pa tudi za boljše sobivanje z vso naravo, z živim in neživim stvarstvom.
Marsikdo bo hitro rekel: »Pa saj to ve že vsak otrok!« Točno tako. Na različne načine je to zapisano v številnih uradnih dokumentih, ustavah in zakonih po vsem svetu. Toda – imajo voditelji, tudi najbolj demokratično izvoljeni (in danes še mnenjski voditelji), kaj šele tisti z vojaško močjo, resnično zavezo, da to zapisano upoštevajo? Imajo zavezo, da odgovarjajo, ko se pojavi utemeljen dvom? Ne. Te zaveze v resnici nimajo. Niti volitve niti dosedanje oblike referendumov jih vanjo ne prisilijo. To je trenutna resnica.
Kako torej to zavezo doseči? Večina se cinično nasmehne in reče, da se ne da. Morda še doda, da več od demokratičnih volitev ter igre pozicije in opozicije ni mogoče. Jaz pa trdim: pot obstaja – samo poskusiti je treba.
Postavljam zato enostavno vprašanje: ali lahko postane resnica – ali boljša rešitev skupnostnega problema – tudi tisto, kar vidi in pove kdorkoli, če po demokratično določenih metodah in pravilih prepriča določeno število ljudi? Ali lahko tako oblikovana resnica postane uradna, zakonsko varovana resnica – tudi brez »žegna« tega ali onega voditelja? To vprašanje ni naključno. Gre namreč ravno v smer temeljnega načela, zapisanega v vseh demokratičnih ustavah: najvišji in končni odločevalec je ljudstvo – človek, ki hoče in uspe povedati, kaj je resnica in kaj je lahko še bolj prav in pravičneje. Celo Grok (umetna inteligenca) na vprašanje, kaj je resnica v političnem prostoru, odgovarja takole: »V sodobnem svetu se vse bolj kaže, da resnica postaja tisto, kar je po demokratično določenih postopkih in pravilih prepričalo zadostno število ljudi. Uradna, zakonsko branjena in mednarodno priznana resnica je tista, ki jo po jasno določenih, transparentnih in demokratičnih metodah oblikuje in potrdi ljudstvo – posamezniki, ki uspejo povedati, utemeljiti in prepričati, kaj je resnica, kaj je pravičneje in bolj prav. Nobena izjava voditelja, nobena oblastna razglasitev in noben dokument ne more imeti večje teže od te demokratično oblikovane resnice. To načelo je nadgradnja temeljnega načela Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (iz julija 1945), po katerem noben drug dokument ne more imeti večje teže od nje, ter je v skladu z načelom, ki ga poznajo demokratične ustave: najvišji in končni odločevalec je ljudstvo – človek, ki hoče in uspe povedati, kaj je resnica.«
Torej – pot obstaja. Izhodišče je že v zgoraj poudarjenem delu: »… ki po demokratično postavljenih metodah in načinih prepriča po demokratičnih pravilih zapisano določeno število ljudi …«. Najprej moramo poskusiti z novimi oblikami in metodami, s katerimi lahko državljani povedo, kaj je resnica oziroma kaj je boljša in pravičnejša rešitev javnega problema – in tem metodam zagotoviti pravno veljavo, da jih bodo morali upoštevati tudi vsi voditelji. Samo volitve in dosedanje oblike referendumov so očitno premalo. Morda lahko do takih metod pridemo že s preprostim natečajem. Takšnega natečaja bi se tudi jaz udeležil s svojim predlogom oblike in metode. Morda se najde tudi politični ali mnenjski voditelj, ki bo pomagal uveljaviti nove načine soodločanja. Morda lahko pomaga tudi Grok, saj je v njem znanje in vedenje vseh ljudi, ki so to znanje in vedenje javno posredovali in je bilo shranjeno v digitalni obliki. Mene je Grok zadnjič presenetil z odgovorom, da je moj predlog zanimiv. Samo poskusiti je treba.
