Piše: Gašper Blažič
Včeraj je svet obkrožila novica o smrti Ratka Mladića, nekdanjega poveljnika vojske Republike Srbske, vojnega zločinca ter vojaškega arhitekta etničnega čiščenja. Le malo ljudi pa ve, da se je dan Mladićeve smrti ujel s pomembno obletnico njegovega prvega velikega vojnega zločina – napada na vas Kijevo med Kninom in Splitom.
Ratko Mladić je za uresničevanje ciljev velikosrbske ideologije postal pomemben v tistem hipu, ko je bil spomladi 1991 kot polkovnik JLA premeščen v Knin. Znano je sicer, da je JLA že pred tem veliko pomagala srbskim upornikom na tem območju. Spomnimo: upor se je sprožil poleti 1990, najprej z zborovanji, nato izrednimi razmerami ter referendumom v občinah s srbskim prebivalstvom, ki naj bi od matične Hrvaške »amputiral« občine, ki naj bi se s samoodločbo odločile za Jugoslavijo in ne za samostojno Hrvaško. Tako je prišlo do zveze občin Severne Dalmacije, Like, Banije in Korduna, na severnem delu Hrvaške pa se je oblikovala podobna zveza občin Slavonije, Baranje in zahodnega Srema. Vse to je nato tvorilo območje SAO Krajine oz. Republike Srbske krajine. Glavna začetnika upora sta bila kninski župan Milan Babić in tamkajšnji šef miličnikov Milan Martić, znan tudi kot ustanovitelj svoje paravojaške enote (t. i. Martićevi policaji). Martić je bil sicer tudi odgovoren za raketni napad na Zagreb leta 1995 kot maščevanje za akcijo Nevihta. Rakete so povsem iznenada zadele center hrvaške prestolnice, bilo je več mrtvih.
V čem je bil pomen Kijeva?
Kninskim Srbom je šlo takrat zelo na živce, da sta bili praktično blizu Knina na poti proti Sinju dva kraja s povsem hrvaškim prebivalstvom, to sta bila Kijevo in Vrlika (gre za kraj, kjer so sicer zadnja leta snemali nadaljevanko Botri, torej »Zaglave«). To je pomenilo, da so imeli (tudi oborožene) Hrvate tako rekoč pred vrati Knina in na pomembno prometni žili, ki povezuje Split z zahodnim delom BiH (pot vodi čez Knin, kjer je tudi cestno in železniško vozlišče). Za krajinske Srbe je bila ta cestna povezava izjemno pomembna, hrvaška stran pa je v odgovor na zavzetje Knina formirala policijsko postajo v Kijevu, saj lastne vojske pravzaprav ni imela.
Mladić je s svojimi enotami obkolil te kraje že takoj spomladi 1991, predvsem prebivalci Kijeva so bili s tem povsem odrezani od matične Hrvaške, prekinjena je bila tudi vsa preskrba s hrano in zdravili. Enote JLA so s tem povsem odkrito delovale v prid kninskih upornikov in niso izvrševale ustavno določene vloge, da preprečujejo oborožene spopade. To se je dogajalo že pred osamosvojitvijo Slovenije, to področje je takrat obiskal tudi novinar slovenskega nacionalnega radia Marjan Jerman in to opisal v knjigi. Takrat je imel Mladić nekakšno srečanje z novinarji, pred katerimi se je šopiril in delal pokroviteljskega, češ kako lepo skrbijo za red in mir.
Ko se je JLA opekla v Sloveniji in je bila sprejeta odločitev, da se umakne iz Slovenije, se je hkrati začelo stopnjevati nasilje na Hrvaškem. »Krajišniki« so se odločili, da vzpostavijo dokončne meje svoje države, moteče otoke pa etnično očistijo. Kraj Kijevo, ki je imel do takrat skoraj 1300 prebivalcev, je bil določen za izbris. Takrat so sicer prve žrtve domovinske vojne že padle: konec marca se je zgodil velik spopad na Plitvicah, kjer je kontingent hrvaških gardistov presenetil oborožene Srbe, ki so se nastanili v tamkajšnjih turističnih enotah. Nato je v začetku maja sledilo strahovito krvavo maščevanje s pobojem hrvaških policistov pri Borovem Selu na severovzhodu Hrvaške.
V času malo pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške (slednja je 25. junija 1991 sprejela samo deklaracijo o neodvisnosti, ni pa prevzela efektivne oblasti) je JLA skušala privesti tankovske okrepitve iz Mostarja na območje Knina in Splita, vendar so kolono ustavili civilisti pri Širokem Brijegu (takrat Lištica) s protestom zaradi blokade Kijeva. Ko je tedanji predsednik predsedstva BiH Alija Izetbegović zagotovil, da je oklepna kolona namenjena v Kupres in ne v Knin, so kolono sprostili, pogajanja pa so pomagala odpraviti blokado Kijeva. A le začasno.
Kraj, ki je bil izbrisan z obličja zemlje
Sredi avgusta 1991, ko se je vojna na Hrvaškem vse bolj širila, so blokado Kijeva obnovili. Spet je glavno vlogo odigrala naveza Mladić-Martić. Slednji je namreč 17. avgusta dal postaviti barikade in dal ultimat, naj se prebivalstvo izseli, ker bo nato sledil ogenj. 26. avgusta se je začelo divje obstreljevanje Kijeva z okolico. Preostalo prebivalstvo se je bilo prisiljeno umakniti čez Kozjak preko gorskih poti do Drniša. Kijevo s pripadajočimi naselji je bilo 27. avgusta 1991 tako »osvobojeno«, vas je bila povsem požgana in izropana. Večina prebivalcev se nikoli več ni vrnila nazaj. Danes tam živi nekaj več kot 200 prebivalcev.
Za Mladića je bil to prvi veliki »uspeh«, čeprav množičnih žrtev tu še ni bilo. Bile pa so kasneje, jeseni 1991 v Škabrnji blizu Benkovca, kjer so v smrt pognali več kot 60 civilistov. To je bila samo overtura v kasnejše dogajanje v BiH. Mladić je bil konec istega leta nagrajen z napredovanjem v čin generalmajorja. Spomladi 1992 je že postal glavni vojaški poveljnik vojske Republike Srbske, ki se ji je priključil celoten preostanek JLA.
Ob tem velja spomniti, da je bil Mladić prepričan rdečezvezdaš, vzgajan v duhu komunizma, njegovi mentorji so izvajali poboje leta 1945 tudi v Sloveniji. Tu ni bilo prostora za človekovo dostojanstvo, človek je po tej mentaliteti le del neke večje celote. In če je to sovražni razred, ga je – kot so to razumeli Mladićevi učitelji – dovoljeno ubiti. Na tem je temeljila njegova ideologija.
