Piše: Vili Kovačič
Politična odgovornost se ne začne in konča na sodišču.
Leta 1974 je zahodnonemški kancler Willy Brandt odstopil po razkritju, da je njegov tesni sodelavec Günter Guillaume vohunil za vzhodnonemško Stasi. Brandt sam ni bil vohun. Ni bil obsojen.
Ni bilo dokazano, da bi sam zavestno sodeloval s Stasi. Pa vendar je prevzel politično odgovornost. Prav v tem je bistvo politične odgovornosti.
Najvišji državni funkcionar ni odgovoren samo za svoja osebna dejanja. Odgovoren je tudi za to, kaj se dogaja v njegovem neposrednem političnem okolju. In prav zato se danes postavlja legitimno vprašanje:
Ali je slovenska politična kultura sposobna zahtevati enak standard odgovornosti?
Predsednica in ruska prijateljica
Predsednica Republike Nataša Pirc Musar ima v svojem kabinetu Viktorijo Krivolucko, svojo dolgoletno osebno prijateljico. Ta je bila nekoč partnerica Romana Jegliča, ki je bil po javno znanih podatkih obsojen zaradi vohunjenja za Rusijo. Naj bo povsem jasno:
Rusko poreklo ni nič spornega. Slovensko državljanstvo, pridobljeno z naturalizacijo, ni nič spornega. Tudi osebno prijateljstvo z rusko državljanko samo po sebi ni nič spornega.
In brez dokazov nihče nima pravice Viktorije Krivolucke označevati za vohunko.
Toda to še ne pomeni, da javnost ne sme postavljati vprašanj. Nasprotno !
Če ima oseba, ki je bila neposredno povezana z razkritim ruskim vohunom, danes službo v neposrednem kabinetu predsednice države, ima javnost pravico zahtevati jasne odgovore.
Ne gre za nacionalnost. Gre za varnost.
Slovenija je članica Evropske unije. Sodeluje pri sankcijah proti Putinovi Rusiji. Ruska država je že večkrat dokazano izvajala obveščevalne operacije proti evropskim državam.
Zato vprašanje ni: »Ali je lahko Rusinja prijateljica slovenske predsednice?« Seveda je lahko.
Vprašanje je: Ali je bila oseba v neposrednem okolju predsednice Republike ustrezno varnostno preverjena in ali so bile pristojne institucije seznanjene z vsemi relevantnimi okoliščinami?
Če je odgovor pritrdilen, naj se to jasno pove. Če ni, mora slediti odgovornost.
»SOVA nas ni opozorila«, to ni dovolj !
Pojasnilo, da SOVA ni opozorila na varnostno tveganje, samo po sebi še ni odgovor.
Javnost ima pravico vprašati:
- Ali je bila varnostna presoja sploh opravljena?
- Kakšna je?
- Do katerih informacij ima sodelavka dostop?
- Ali je bila predsednica pred zaposlitvijo seznanjena z vsemi pomembnimi okoliščinami?
- Ali so bile pristojne službe z njimi seznanjene?
Politična odgovornost ne pomeni, da lahko voditelj vedno reče:
»Nihče me ni opozoril, zato nisem odgovoren.« Če bi bil to standard, Willy Brandt ne bi nikoli odstopil.
Brandtova lekcija za Slovenijo
Seveda primera nista enaka. Pri Brandtu je bil neposredno razkrit dejanski agent Stasi.V slovenskem primeru ni javno dokaza, da bi bila Viktorija Krivolucka vohunka. Zato je treba biti natančen.
Toda politično vprašanje ostaja:
Ali lahko najvišji državni funkcionar za morebitne varnostne pomanjkljivosti v svojem neposrednem okolju vedno odgovori: »To ni moja odgovornost«?
Willy Brandt je pred več kot petdesetimi leti pokazal drugačen standard. Ni čakal na obsodbo samega sebe.
Prevzel je politično odgovornost za resen varnostni prodor v bližino svojega urada.
Zato ne zahtevajmo najprej odstopa
Najprej zahtevajmo: resnico ! Popolno. Jasno. Preverljivo ! Verodostojno !
Če se pokaže, da so bile vse okoliščine ustrezno preverjene in da ni nobenega varnostnega problema, naj se s tem javnost seznani.
Če pa se pokažejo opustitve, spregledi ali prikrivanje pomembnih okoliščin, potem mora slediti politična odgovornost, to je odstop. Politična odgovornost se ne začne šele, ko nekoga obsodi sodišče.
Willy Brandt je to razumel. Ali bo to razumela tudi Slovenija in predsednica, ki naj bi Slovenijo predstavljala ?
