Piše: Jože Biščak
Uspeh zasebnega podjetja na trgu se meri z dobičkom ali izgubo. Če so kupci zadovoljni z izdelkom ali storitvijo, ki jo podjetje ponuja, jim za to ni težko odšteti denarja. In če je takih posameznikov veliko, podjetje ustvarja dobiček in je uspešno.
Državna birokracija ne deluje na trgu, ni odvisna od tržnih mehanizmov, še manj je odvisna od zadovoljstva strank. Ko nekdo stopi pred javnega uslužbenca in z njegovim delom ni zadovoljen, to ne pomeni, da bo prihodnjič lahko odšel drugam (kot bi to storil, če bi bil v neki trgovini nezadovoljen z izdelkom ali storitvijo), saj nima kam iti, ker ima država v številnih primerih monopol. Zato se mora vedno znova vračati pred obličje birokracije, ki svoj uspeh meri s črkobralskim spoštovanjem predpisov, porabo proračuna in številom postopkov. Birokrati predvsem ultimativno spoštujejo svoj delovni čas, ki je prilagojen njim, ne uporabnikom storitev (zasebnikom). To vodi do absurdnega razmišljanja in domišljanja, da so zasebniki (neto davkoplačevalci) na svetu samo zaradi javnih uslužbencev (ne pa obratno).
Zato je napoved ministra za notranje zadeve in javno upravo Francija Matoza, da so na ministrstvu pripravili predlog sprememb uredbe o delovnem času upravnih enot, po kateri bi bil delovni čas ob torkih in sredah do 19. ure, korak v pravo smer. Ocenjujejo namreč, da morajo imeti ljudje možnost, da nujne zadeve, ki zahtevajo fizični obisk upravne enote (predvsem storitve, pri katerih je potrebna osebna identifikacija), opravijo tudi popoldne. Samo poglejte uradne ure upravnih enot: od 8. do 15. ure. To je najpogostejši urnik. Ob nekaterih dnevih uradnih ur sploh ni, ob petkih pa običajno delajo le do 13. ure. Kaj pa, če ti kot zasebnik, ki delaš cele dneve, da preživiš družino, takrat preprosto nimaš časa? Ja, vzeti moraš dopust, če želiš urediti nujne zadeve – čeprav si ti tisti, ki daješ plačo državnemu uradniku. Ali potrebujete potrdilo o nekaznovanosti? Morate priti v času uradnih ur, drugače ostanete z dolgim nosom. Vsakemu izmed vas se je to zagotovo že zgodilo. A če bi upoštevali načelo, da javni uslužbenci služijo ljudem, bi morali svoje uradne ure prilagoditi zasebnemu sektorju ter imeti svoje urade odprte od ponedeljka do sobote med 8. in 22. uro.
Minister Matoz tako drastičnega ukrepa ni predlagal (mogoče bi ga moral), a za začetek je. Predvsem je to dobro za zavedanje, kdo komu služi, kdo komu daje plačo ali, prosto po Hayeku, kdo je v resnici suženj in kdo gospodar. Razne neumnosti, kot je tista nekdanjega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, da je »javni sektor gonilo razvoja«, smo slišali že tolikokrat, da so celo običajni ljudje začeli verjeti, da je to res.
Resnici na ljubo je treba poudariti, da birokracija, ki živi neko povsem svoje (vzporedno) življenje, ni toliko sama kriva, kot je kriva država, ki jo vsakokrat predstavlja izvoljena politika. Ta sprejema zakone, podzakonske akte, uredbe, odredbe oziroma vse, čemur pravimo regulacija. Vsaka regulacija pomeni dodatno obremenitev in nadzor nad državljani. Zato si klasična birokracija pravzaprav želi politike, ki si vedno znova izmišljujejo nove in nove regulacije, kajti s tem upravičuje svoj obstoj. Birokrati v en glas zatrjujejo, da »skrbijo za ljudi«, »pravičnost« in »trajnost«, da imajo edini znanje, potrebno za razumevanje predpisov, predvsem pa, da bi brez številnih regulacij – in s tem birokracije – zavladal kaos. Slednje je klasičen argument, ki je posledica (po Ludwigu von Misesu) pomanjkanja ekonomskega izračuna; ni načina, da bi – tako kot na trgu – objektivno preverili, ali je birokratska dejavnost vredna stroškov. Ker te ocene ni (in je nemogoča), se birokratski aparat (kar ni značilnost samo Slovenije) širi.
Prihaja do paradoksa, ki mu ekonomisti klasičnega liberalizma pravijo »dinamika intervencionizma«. Ko nastanejo težave, ki so pogosto posledica prejšnjih regulacij, birokrati predlagajo še več birokratov, predpisov in sredstev. Vsaka nova ovira ustvari potrebo po novih uslužbencih, ki jo »rešujejo«. Tako birokracija raste in se samopotrjuje.
