Piše: Vančo K. Tegov
»Ulica ni demokratični korektiv. Demokratični korektiv so volitve, parlament, svobodni mediji, sodstvo in druge institucije pravne države. Ulica je lahko izraz nezadovoljstva, toda ko začne odločati namesto institucij, demokratični protest hitro postane nedemokratični pritisk. Tega si demokracija ne sme želeti. In Slovenija še manj.«
Kje smo?
Tukaj. Kisle kumarice postajajo grenki pelin. Smo v zaključnem delu obdobja, ki mu po domače pravimo čas kislih kumaric. A zdi se, da počasen, vendar zanesljiv prehod že poteka – kisle kumarice vse bolj dobivajo okus po jesenskem, grenkem pelinu.
Kaj vse lahko v teh dneh slišimo in beremo!
Ulični gobcači, plesni analfabeti, najrazličnejši samozvani družbeni preroki, referendumske pobude, zbiranje podpisov in še marsikaj, kar naj bi dokazovalo, da se v nekaterih krogih začenja nevarno krčiti prostor, v katerem so bili doslej vajeni živeti. Predvsem pa se krči denarna plahta.
Ko zmanjka ustvarjalnosti, je najlažje zahtevati nove razpise. Ko zmanjka rezultatov, je najlažje zahtevati nove subvencije. In ko zmanjka argumentov, je najlažje stopiti na ulico ter glasno razlagati, da je ogrožena demokracija.
Pri tem se združujejo vsi, ki jim spremembe niso po volji. Na eni strani tisti, ki so bili dolga leta navajeni različnih oblik javnega financiranja brez preveč neprijetnih vprašanj o učinkih svojega dela, na drugi pa nekdanji »prvokategorniki« pri pobiranju davkoplačevalskega denarja.
Skupni imenovalec je precej preprost: ohraniti privilegije, ohraniti denar in – če je mogoče – ohraniti tudi dosedanji način življenja.
Toda nič ne traja v nedogled.
Še posebej ne sistem, v katerem se od davkoplačevalcev pričakuje predvsem to, da plačujejo, od nekaterih drugih pa se pričakuje čim manj vprašanj o tem, kaj za ta denar dejansko ustvarjajo.
Prihod nove desnosredinske, racionalno usmerjene vlade je zato za marsikoga očitno postal neprijeten trenutek streznitve. Racionalnost pa ima zanimivo lastnost: tistim, ki so bili dolgo vajeni privilegijev, se pogosto zdi iracionalna.
Zato je reakcija žolčna. Zato je vse več kričanja, referendumskih pobud, uličnega pritiska in velikih besed o ogroženi demokraciji.
Ali je demokracija res ogrožena zato, ker nekdo prvič po dolgem času preverja, kam gre davkoplačevalski denar? Ali pa je ogrožen predvsem dosedanji privilegirani način življenja nekaterih?
Predvsem je boleče prav to drugo – za tiste, ki so se znašli pred resnico, pred sitom preverjanja, ugotavljanja in presoje smotrnosti. In tu se kisle kumarice dokončno spremenijo v grenki pelin.
Kdo bo uspešnejši?
Kdo bo uspešnejši pri razkrinkavanju teh »mojstrov mešanja megle« in pri bistrenju kalne vode, v kateri so se tako dobro znašli dosedanji avantgardniki motenja bistre ustvarjalne vode?
To je pravzaprav ključno vprašanje. Kako jim vzeti veter iz jader?
Ne z novim kričanjem, ne z uličnim tekmovanjem in ne z ustvarjanjem še več megle. Z dejstvi, preglednostjo in odgovornostjo.
Vsak evro davkoplačevalskega denarja mora imeti svoj namen, vsak prejemnik pa bi moral znati pokazati, kaj je za ta denar ustvaril.
Ko se prižge luč, megla izgine. Ko se pokažejo rezultati, odpadejo velike besede. In ko se začne dosledno spraševati po odgovornosti, marsikateremu »avantgardniku« zmanjka tudi poguma za še tako glasen nastop na ulici.
Morda je prav to največji strah tistih, ki so se navadili živeti v kalni vodi: da bo nekdo končno prižgal luč.
Bogato jesensko politično dogajanje ne sme uiti iz vajeti.
Državljani znajo in zmorejo biti odgovorni, razumni in učinkoviti tudi brez pomoči uličarjev, političnih kričačev in različnih »performerjev«, ki si demokracijo razlagajo predvsem kot pravico do čim glasnejšega motenja.
Jeseni bomo potrebovali več odgovornosti in manj uličnega spektakla, več argumentov in manj mešanja megle, predvsem pa več dela in manj praznega političnega performansa.
Kajti demokracija ni ulica. Demokracija so ljudje, njihove odločitve in institucije, ki jim morajo služiti.
Odgovoren državljan je bistvena sestavina družbe, ne delomrznež …
Odgovoren državljan je temelj zdrave družbe. Ne tisti, ki od družbe ves čas zahtevajo, ampak tisti, ki so ji pripravljeni tudi nekaj dati.
Družba ne more napredovati na plečih delovnih, odgovornih in ustvarjalnih ljudi, medtem ko bi drugi od nje pričakovali predvsem privilegije, podporo in denar brez primerljive odgovornosti.
»Družbo gradijo odgovorni državljani, ne delomrzneži, večni protestniki in profesionalni mešalci megle. Čas je, da to razliko tudi jasno povemo.«
Poziv k pameti
Veš, državljan, svoj dolg. Tako kot veš, da je biti soustvarjalec družbe tvoja pravica. Jesen kot del leta naj bo čas pobiranja sadov – zrelih sadov odgovorne družbe.
Le tako bo tvoj jutri in pojutrišnjem boljši.
Zame, zate, za vse!
