Piše: Petra Janša
Maruša Babnik, mestna svetnica Mestne občine Ljubljana in nova poslanka, v intervjuju povezuje bogate izkušnje učiteljice, mame štirih otrok in lokalne političarke z delom v državnem zboru. S poudarkom na praktičnem posluhu za ljudi predstavlja svoje poglede na razbremenitev dela, zdravstvo, šolstvo, transparentnost ter ključne izzive Ljubljane.
“Moje poklicno življenje je bilo 25 let povezano z vzgojo in izobraževanjem. Poučevala sem v redni osnovni šoli in vedno me je vodila vizija k odličnosti. Posebno mesto v mojem delu imajo otroci s posebnimi potrebami, ki so me naučili potrpežljivosti, razumevanja in iskrenega veselja ob vsakem napredku. Kot mestna svetnica MOL in poslanka DZ verjamem v Slovenijo, ki spoštuje svoje korenine, ceni znanje, spodbuja podjetnost in ustvarja priložnosti za mlade. Verjamem v družino kot temelj družbe, v medgeneracijsko povezanost in v odgovornost do prihodnjih rodov. Sem dostopna, iskrena in pripravljena poslušati – zaupanje ljudi razumem kot veliko čast, a hkrati izjemno odgovornost. Doma sem žena, mama štirih otrok, ljubiteljica lepo pisane in govorjene slovenske besede. Pišem pesmi, ker svoje misli rada ubesedim. Moje prevozno in rekreativno sredstvo je kolo, saj me skozi življenje vodi Einsteinova misel: »Da bi ohranili ravnotežje, se moramo premikati.«,” pravi Maruša Babnik.
DEMOKRACIJA: Gospa Babnik, v državno politiko prihajate z bogatimi izkušnjami iz lokalnega okolja. Kako vam to poznavanje lokalnih razmer pomaga pri novi poslanski funkciji in v čem vidite največje razlike med odločanjem na občinski in državni ravni?
Maruša Babnik: Sem žena, mama štirih otrok, po izobrazbi profesorica in dolgoletna učiteljica. Večino svojega poklicnega življenja sem namenila delu z otroki in mladimi, tudi z otroki s posebnimi potrebami. Naučila sem se poslušati ljudi, iskati rešitve in nikoli ne obupati, kadar se zdi, da spremembe niso mogoče. Enako vodilo me spremlja tudi v politiki. Kot mestna svetnica Mestne občine Ljubljana sem skoraj vsak dan na terenu. Pogovarjam se z ljudmi, spremljam projekte in slišim za težave, ki jih občani pogosto rešujejo več let. Ko danes sedim v poslanskih klopeh državnega zbora, zelo dobro vem, da se vsaka odločitev, sprejeta v Ljubljani na državni ravni, prej ali slej odrazi v življenju ljudi v lokalnih skupnostih. Zato nikoli ne razmišljam samo o členih zakonov, ampak predvsem o njihovih posledicah za državljane.
Lokalna politika človeka nauči odgovornosti. Občan pride k mestnemu svetniku zato, ker ga zanima, zakaj cesta še vedno ni obnovljena, zakaj otrok ni dobil mesta v vrtcu, zakaj prostorski postopki trajajo predolgo ali zakaj si mlada družina ne more privoščiti stanovanja.
Razlika med lokalno in državno politiko je predvsem v odgovornosti in dosegu odločitev. Občina rešuje konkretne izzive posameznega okolja, država pa ustvarja sistem.
Sama želim biti glas občin v državnem zboru. Ljubljana se kot glavno mesto srečuje s številnimi posebnostmi, hkrati pa ima velike razvojne izzive.
Nova vlada je napovedala davčne olajšave in razbremenitev dela. Katere ukrepe bi po vašem mnenju morali izpeljati kot prioriteto in zakaj?
Prepričana sem, da je pošteno delo največja vrednota vsake skupnosti. Ljudje, ki vsak dan ustvarjajo, plačujejo davke, vzgajajo otroke in skrbijo za razvoj države, morajo od svojega dela tudi dostojno živeti. Razbremenitev plač, predvsem srednjega razreda, ki nosi največji del davčnega bremena, bo zagotovo velik izziv. Če želimo ohraniti močan javni sistem zdravstva, šolstva in socialne države, potrebujemo uspešno gospodarstvo. Brez ustvarjenega ni mogoče deliti. Davčna politika mora spodbujati mlade družine, omogočiti lažjo pot do prvega doma in ustvariti pogoje, v katerih se bodo mladi laže odločali za starševstvo. Demografski izzivi niso vprašanje prihodnosti, ampak sedanjosti. V zadnjih letih se je pokazalo, da so slovenski delavci in podjetniki pogosto preobremenjeni z davki in administrativnimi postopki. Posledice so nižja konkurenčnost gospodarstva, odhajanje mladih strokovnjakov v tujino in vse večje pomanjkanje kakovostnega kadra. Država jim mora biti partner, ne ovira.
Zdravstvena reforma ostaja ena ključnih prioritet. Katere spremembe na tem področju so po vaši oceni najbolj nujne in katere bi prinesle najhitrejše izboljšanje za paciente in zaposlene?
Ko človek zboli, ga ne zanima politika. Pomembno mu je, ali bo pravočasno prišel do zdravnika in dobil kakovostno zdravljenje. Takrat občuti, ali država deluje ali ne.
Prepričana sem, da moramo bistveno okrepiti primarno zdravstveno raven, saj se tam rešuje največ zdravstvenih težav. Družinski zdravniki, pediatri in zdravstveni domovi morajo biti dovolj kadrovsko okrepljeni, da bodo ljudje do zdravstvene pomoči prišli hitro in pravočasno.
Veliko pozornosti moramo nameniti zaposlenim. Zdravniki, medicinske sestre, terapevti in drugo zdravstveno osebje opravljajo izjemno odgovorno delo. Če želimo zadržati najboljše kadre v Sloveniji, jim moramo zagotoviti dobre delovne pogoje, možnosti strokovnega razvoja in primerno vrednotenje njihovega dela. Digitalizacija in boljša organizacija zdravstvenega sistema bosta pripomogli k boljši odzivnosti in predvidljivosti.
Kot učiteljica dobro poznate šolski sistem od znotraj. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba nujno spremeniti za izboljšanje položaja učiteljev in kakovosti pouka?
Izobraževanje ni zgolj prenos znanja, temveč oblikovanje prihodnjih generacij. Kot učiteljica sem se v svoji dolgoletni karieri srečevala z izzivi učiteljev, ravnateljev, staršev in učencev, dijakov. Učitelj lahko pomembno zaznamuje otrokovo življenje, vendar le, če ima za svoje delo ustrezne pogoje in podporo družbe. Del svoje poklicne poti sem namenila otrokom s posebnimi potrebami in izkušnje so me naučile, da je vsak otrok edinstven in da pravičnost ne pomeni vedno enake obravnave, ampak takšno podporo, ki posamezniku omogoča, da razvije svoje potenciale. Vzpostaviti moramo pogoje, da bosta spoštovanje in avtoriteta pot do uspešnosti učitelja. Zahteve sistema žal presegajo učiteljevo osnovno poslanstvo. Preobsežni učni načrti ne ponujajo poti k znanju, ampak h kopičenju informacij in posledično neznanju. Preveč časa je porabljeno za administracijo in premalo za tisto, kar je bistvo učiteljevega dela – poučevanje in vzgojo. Verjamem tudi, da mora slovenska šola poleg znanja krepiti vrednote. Odgovornost, spoštovanje, poštenost, domoljubje, delovne navade in medsebojna pomoč oblikujejo prihodnje državljane. Mlade moramo pripraviti ne le na poklic, ampak na življenje.
Zato si bom vedno prizadevala za šolstvo, ki bo kakovostno, vključujoče, spoštljivo do učiteljev in usmerjeno v dobrobit otrok.
Nova vlada v ospredje postavlja odločen boj proti korupciji in večjo transparentnost. Kje vidite največje ovire pri uresničevanju teh ciljev?
Zaupanje ljudi je temelj vsake demokracije. Boj proti korupciji mora postati način delovanja države. V politiki sem vedno zagovarjala preprosto načelo – javni denar je denar državljanov in z njim se ravna odgovorno in gospodarno. Vsak evro, ki ga država ali občina porabi, mora biti upravičen, pregleden in namenjen izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Kot mestna svetnica v Ljubljani sem večkrat opozorila na pomen preglednega odločanja, odprte razprave in pravočasnega obveščanja javnosti. Postopki bi morali biti bolj odprti in bi bili občani vključeni že v fazi priprave pomembnih projektov. Pomemben del transparentnosti je tudi digitalizacija javne uprave. Manj administracije, več javno dostopnih podatkov in učinkovitejši nadzor pomenijo manj možnosti za nepravilnosti. Transparentnost ni ovira za delo oblasti, ampak njena največja zaščita.
Kako ocenjujete politično ozračje nekaj mesecev po volitvah? Kje vidite največje priložnosti za koalicijo in kje največja tveganja?
Volitve so zaključene, zdaj je čas za delo. Ljudje od politike pričakujejo rezultate. Prepričana sem, da državljanov ne zanima, katera politična stranka bo zmagala v posameznem sporu. Zanima jih, ali bodo hitreje prišli do zdravnika, ali bodo njihovi otroci dobili stanovanje in ali bodo lahko dostojno živeli od svojega dela. Sama verjamem v odločno, vendar spoštljivo politiko. Vsaka vlada ima odgovornost, da obljube uresniči; opozicija mora opozarjati na napake in predlagati boljše rešitve, hkrati pa mora biti pripravljena podpreti vse, kar je dobro za državo. Demografska politika, zdravstvena reforma, konkurenčno gospodarstvo, varnost, prehranska samooskrba in kakovostno šolstvo bi morale biti teme, pri katerih bi morali znati preseči politične razlike. Verjamem v kulturo dialoga.
Vlada veliko govori o decentralizaciji in debirokratizaciji. Kaj to v praksi pomeni za občine, zlasti za glavno mesto Ljubljano?
Občine najbolje poznajo potrebe svojih prebivalcev, zato morajo imeti več možnosti, da o pomembnih razvojnih vprašanjih odločajo samostojno. Iz izkušenj mestne svetnice vem, da številni projekti obstanejo zaradi dolgotrajnih postopkov, nepreglednih predpisov ali počasnega odločanja države. Posledice nosijo občani, ki predolgo čakajo na novo infrastrukturo, domove za starejše, šole, vrtce ali prometne ureditve. Debirokratizacija pomeni predvsem to, da država začne zaupati ljudem in občinam. Postopki morajo biti hitrejši, preglednejši in manj obremenjujoči. Nihče ne želi slabšega nadzora, vsi pa si želimo učinkovitejšo državo. Ljubljana ima kot prestolnica poseben položaj. Sooča se z izzivi, ki presegajo občinske meje. Zato promet, javni prevoz, stanovanjska politika in prostorski razvoj niso zgolj vprašanja Mestne občine Ljubljana, ampak tudi države. Menim, da bi morala država in glavno mesto sodelovati bistveno tesneje kot doslej. Namesto medsebojnega prelaganja odgovornosti potrebujemo učinkovito partnerstvo.
Če izpostavite največje težave Ljubljane – so to promet, stanovanjska kriza in birokracija? Kako lahko država konkretno pomaga pri reševanju teh izzivov?
Čeprav so vsi trije izzivi zelo pomembni, bi na prvo mesto postavila promet. Ljubljana postaja prometno vse bolj obremenjena. To občutijo zaposleni, podjetniki, dijaki, študenti in družine. Zastoji niso več izjema, ampak vsakodnevna realnost. Že kot mestna svetnica sem večkrat opozarjala, da prometnih težav ne bomo rešili z enostranskimi ukrepi ali prepovedmi. Potrebujemo celovit prometni načrt, ki bo združeval razvoj železniškega prometa, sodoben mestni potniški promet, dodatna parkirišča P + R, varne kolesarske povezave in ustrezno cestno infrastrukturo. Mladi danes vse težje pridejo do prvega doma, kar predstavlja svojevrsten izziv. Kot mama štirih otrok dobro razumem, kako pomembna je varnost lastnega doma za vsako družino. Država mora skupaj z občinami pospešiti gradnjo dostopnih stanovanj, poenostaviti postopke umeščanja objektov v prostor ter omogočiti hitrejše pridobivanje dovoljenj. V Ljubljani veliko razprav povzroča tudi prostorsko načrtovanje. Kot mestna svetnica sem pri obravnavi prostorskih aktov vedno zagovarjala uravnotežen razvoj. Mesto mora rasti, vendar premišljeno. Varovati moramo zelene površine, kmetijska zemljišča in kakovost bivanja, hkrati pa omogočiti razvoj infrastrukture. Varnost ni le naloga policije, ampak tudi dobro urejenega urbanega prostora. Ljudje imajo pravico živeti v mestu, v katerem se počutijo varne. Ljubljana je evropska prestolnica z izjemnim potencialom za zgled po preglednem upravljanju, kakovostnih javnih storitvah in spoštljivem odnosu do svojih prebivalcev.
V nedeljo je v Ljubljani potekal referendum o parkirnem odloku, čeprav je mestni svet odlok delno že umaknil. Kako smiselna se vam zdi izvedba referenduma v takšnih okoliščinah in kaj sporoča volja Ljubljančanov?
Referendum razumem kot enega najpomembnejših izrazov demokracije. Kadar se ljudje odločijo, da bodo aktivno sodelovali pri odločanju o prihodnosti svojega mesta, je to vedno pomembno sporočilo politiki. Dogajanje okoli parkirnega odloka je predvsem pokazalo, da si Ljubljančani želijo biti vključeni v odločanje že od začetka, ne šele takrat, ko so odločitve že sprejete. V SDS smo januarja 2026 predlagali, da bi veljavnost »parkirnega odloka« zamaknili za eno leto ter v rešitev problema vključili javnost. Občina predlogu ni prisluhnila in posledice so znane. Je pa izid referenduma jasen pokazatelj, da bi bilo marsikateri zaplet mogoče preprečiti z več dialoga, več posluha za pripombe občanov in vključujočim načinom sprejemanja odločitev.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) preiskuje sodelovanje Zorana Jankovića z odvetniško družbo Čeferin zaradi suma kršitve integritete. Kako komentirate to dogajanje in splošno vodenje ljubljanske občine?
V pravni državi morajo neodvisni organi svoje delo opravljati brez političnih pritiskov in brez vnaprejšnjih sodb. Zato menim, da je prav, da pristojne institucije izvedejo postopke do konca, njihove ugotovitve pa je treba spoštovati. Pri tem mora veljati temeljno načelo – enaka merila za vse. Župan Zoran Janković ni ne kralj ne kraljica, ampak je pred zakonom enak vsem drugim. Kot mestna svetnica pogosto pogrešam iskren vsebinski dialog. Opozicija ni nasprotnik mesta, ampak del demokratičnega procesa, in različna mnenja niso ovira, ampak priložnost za boljše odločitve. V zadnjih letih sem opozarjala na številna vprašanja – od prostorskega načrtovanja, urejanja prometa in parkirne politike do transparentnosti investicij ter odnosa do četrtnih skupnosti. Ljubljana je lepo, uspešno in mednarodno prepoznavno mesto. Občani morajo biti pravočasno seznanjeni z načrtovanimi projekti, pri katerih bodo njihove pripombe resno obravnavane, mestni svet pa mora postati prostor argumentirane razprave in ne zgolj potrjevanja že sprejetih odločitev.
Lokalne volitve so pred vrati. Kako potekajo priprave SDS v Ljubljani in kakšne so po vašem mnenju realne možnosti, da stranka okrepi svoj položaj v prestolnici?
V Slovenski demokratski stranki se na lokalne volitve pripravljamo odgovorno in z veliko energije. Naš cilj je predstaviti Ljubljančanom jasno vizijo razvoja mesta, ki temelji na sodelovanju, odgovornosti in spoštovanju ljudi. Veliko časa namenjamo pogovorom na terenu. Ko se srečujem z občani, opažam, da si želijo predvsem posluha. Ne pričakujejo nemogočega. Želijo si, da jih politika sliši, da spoštuje njihovo mnenje in da zna priznati tudi napake. Verjamem, da ima SDS v Ljubljani dobre možnosti za krepitev podpore. Ljudje vse bolj prepoznavajo pomen preglednega upravljanja, učinkovitega reševanja prometnih težav, dostopnih stanovanj, večje varnosti. Sama bom svoje delo še naprej opravljala tako, kot sem ga vedno – med ljudmi. Nikoli nisem verjela, da je politika namenjena privilegijem. Zame pomeni odgovornost, da prisluhneš človeku, mu poveš resnico, tudi kadar ni prijetna, in si pripravljen iskati rešitve. Moje vodilo ostaja preprosto: politika mora služiti ljudem.
