Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Po štiriletni odpravi z imenom »Svoboda« lahko z zadovoljstvom povemo. Misija Svoboda je bil popoln uspeh. Če uspeh merimo po številu ministrstev, po številu konferenc, novih uradov in rekordni porabi denarja, potem si zasluži čisto desetko.
Ob začetku mandata smo najavili, da prihaja nova politika. Stara politika je passe, mi pa smo s seboj pripeljali še veliko prijateljev, svetovalcev, delovnih skupin, strateških svetov in koordinacijskih teles in strokovne pomoči ulice. Če je prej en papir podpisal en človek, ga je zdaj podpisalo pet komisij, tri delovne skupine in en strateški svet za podpisovanje papirjev.
Obljubljeno je bilo manj birokracije. Res je bilo manj, prostora v omarah za vse nove fascikle.
Ljudem smo pojasnili, da je treba zategniti pas. Kar je bilo povsem logično. Če država porabi več, mora nekdo nositi ožji pas. In ker ministri običajno nosijo suknjiče, je ta čast pripadla državljanom.
Proračun je postal prava umetnina. Denar je izginil z eleganco čarovniškega trika. Vsakič, ko si vprašal, koliko je še ostalo, si dobil odgovor, da gre za naložbo v prihodnost. Tu je prednjačil naš najbolj usposobljen minister Maljevac. Edina težava je bila, da je ta prihodnost vedno prihajala jutri.
V zdravstvu so bile čakalne vrste tako dolge, da bi jih lahko razglasili za kulturno dediščino. Mladi so iskali stanovanja z enako vnemo, kot arheologi iščejo izgubljena mesta. Podjetniki pa so ugotavljali, da je obrazcev več kot kupcev.
Posebna disciplina je bilo ustvarjanje novih uradov. Zdelo se je, da je vsak problem potreboval svoj urad, vsak urad svoj svet in vsak svet svojo delovno skupino. Če bi ustanavljanje uradov štelo kot olimpijska disciplina, bi Slovenija domov prinesla zlato medaljo.
Potem je prišel čas za vprašanje: »Kdo bo plačal račun?«
Odgovor je bil presenetljivo enostaven.
Ne tisti, ki so račun napisali.
Tisti, ki ga vedno plačajo.
Davkoplačevalci.
Ko je zmanjkalo denarja, je sledila najbolj priljubljena politična igra, iskanje krivca. Kriv je bil prejšnji mandat Janeza Janše. Kriva je bila SDS. Kriv je bil Izrael. Krive so bile svetovne razmere. Nekateri so skoraj pričakovali, da bodo za primanjkljaj okrivili še vreme.
Medtem je država rasla. Ne po blaginji, ampak po številu pravil, obrazcev in pojasnil. Če si želel nekaj urediti, si potreboval potrpljenje, tri potrdila in občutek za birokratsko poezijo.
Na koncu mandata in po nastopu nove vlade Janeza Janše je ostala najdragocenejša dediščina: račun. Lep, velik in skrbno zapakiran za naslednjo vlado. Na ovojnici pa je pisalo:
»Plača naslovnik.«
Naslovnik?
Republika Slovenija.
To pomeni, vsi mi.
In tako se je zaključila zgodba o “najboljši vladi v zgodovini”. Če je bil cilj dokazati, da lahko država porabi več, kot ustvari, obljubi več, kot izpolni, in ustanovi več organov, kot jih zna prešteti, potem je bila misija resnično zgodovinska.
Naš slogan poslancev Svobode, ki ustanavljamo vlado v senci pa bo ostal:
“Obljubimo vse. Plačate vi.”
