22.8 C
Ljubljana
torek, 14 julija, 2026

Provokatorje je treba prikazati v pravi luči

Piše: dr. Matevž Tomšič

Neuspeh ‘njihovih’ pri sestavljanju vlade, kar je imelo za posledico, da jo je že četrtič sestavil Janez Janša, je med številnimi slovenskimi levičarji povzročil pravo histerijo. Ta nikakor ne popušča. Leva opozicija in njeni podporniki vsako vladno odločitev pričakajo ‘na nož’. O vsakem zakonu, ki ga sprejme parlamentarna večina in ki jim ni povšeči (to pa so skoraj vsi), začnejo zbirati podpise za referendum in/ali vlagati zahteve za ustavno presojo. To se je zgodilo ob sprejemu razvojnega zakona, pa spremembah zakona o parlamentarnih preiskavah in zakona o volitvah (ki ukinja volilno pravico tujcev iz držav zunaj Evropske unije na lokalnih volitvah). Skratka, doseči želijo popolno paralizo odločanja.

Hkrati pa ekstremisti v njihovih vrstah pljuvajo po vseh in vsakomer, ki jim ni po volji. Tarče niso samo politiki iz vrst vladne koalicije in njej naklonjeni mnenjski voditelji, ampak tudi ljudje, ki niso politično angažirani, a zagovarjajo ‘napačne’ vrednote. Tako je eden izmed najbolj popadljivih aktivistov, ‘kolesarski’ protestnik Jaša Jenull, nedavno napadel znanega glasbenika Jana Plestenjaka. In kaj je slednji ‘zagrešil’? Na dan državnosti je na svoji hiši izobesil slovensko zastavo in svoji domovini zaželel vse najboljše ob prazniku.

Da, prav ste prebrali! Izobešanje državne zastave je za nekatere slovenske levičarje problematično. To, kar je v nekaterih državah, denimo v ZDA ali na sosednjem Hrvaškem nekaj najbolj normalnega, namreč da imajo ljudje ob svojih domovanjih izobešene zastave. Ne samo ob državnih praznikih, ampak celo leto. A pri nas je to očitno v nasprotju s progresivističnim kanonom, ki črti vse, kar je nacionalnega in avtohtonega, na drugi strani pa slavi vse, kar je tuje lokalnim tradicijam. Temu kanonu je sledila tudi prejšnja, tj. Golobova vlada. Ta je ne nazadnje ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, s čimer je dokazala, da ji samostojna država ne predstavlja vrednote.

Na Jenullovo ravnanje so številni na desnem polu, tudi določeni mediji, reagirali z ogorčenjem, celo z zgražanjem. Podobno kot na njegove številne prejšnje provokacije. In provokacije drugih levičarskih aktivistov. Vendar pa je pretirano razburjanje nepotrebno. Še več, postane lahko kontraproduktivno. Na ta način se namreč takšnim samo daje veljavo. In se s tem hrani njihovo samozavest. Dobijo namreč občutek, kako da so pomembni, saj jim uspeva desničarje tako učinkovito ‘spraviti iz tira’.

Do provokatorjev, ki skušajo s svojimi napadi in pogosto primitivnim žaljenjem izzvati jezo svojih tarč, zaradi katere pogosto pride do neustreznih reakcij s strani slednjih, je treba pristopati na premišljen način. Ne sme se jih povsem ignorirati. Njihova agitacija in provociranje sta običajno del nečesa širšega. To pomeni, da so eksponenti določenih vplivnih krogov. A hkrati jim ne gre pripisovati prevelikega pomena. Preprosto jih je treba postaviti na svoje mesto. Jim dati vedeti, kaj so v resnici. In sami po sebi po večini niso nič! Gre za ljudi brez realnih dosežkov, z omejenimi intelektualnimi kapacitetami, ki bi brez družinskega pedigreja (pogosto gre za sinove in hčere rdeče nomenklature) in/ali pravovernega levičarskega aktivizma bili popolni marginalci in anonimneži. Morda bi celo klošarili po ljubljanskih ulicah. Prepoznavne so jih naredile zgolj politične povezave in naklonjenost osrednjih medijev.

Da sklenemo. Tovrstnim karakterjem naj se ne namenja premalo, sploh pa ne preveč pozornosti. Ne gre jih demonizirati, jih slikati kot nekakšne ‘črne hudiče’ (ali rdeče, glede na njihovo politično-ideološko usmeritev), jih prikazovati kot neko strašno nevarnost. So namreč vse prej kot to. So bolj kot ne navadni pajaci, ki jih je treba smešiti, razgaljati njihove nesmisle, razkrinkavati njihove prave namene. Zares pomembni so tisti, katerim služijo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine