Piše: Franc Bešter
V tem prispevku bi rad nadgradil tisto, o čemer sem že pisal, namreč o resnici o dogajanju sveta in o jeziku Duha. Smatram namreč (in nisem edini!), da je moderna doba mrtva: v svojem razvoju je prišla do točke, ko ni več poti naprej. To dobo pa je ustvarila epoha razsvetljenstva in jo imam za »pubertetno«, se pravi za ne-zrelo. Sicer je to razsvetljensko izkušnjo človeštvo moralo preživeti in izživeti, podobno kot vsak človek mora preboleti puberteto. A tako kot tej sledi zrelost (odraslost), tako, sem prepričan, smo danes na tem, da naredimo korake k zrelosti.
Zrelost pa bo v novi (po-moderni) dobi nujno potrebna, gre namreč za preseganje razsvetljenske paradigme, in to preseganje bo od ljudi zahtevalo zrelost (psihološko, duhovno). Kako preseči tisto, kar je dalo razsvetljenstvo?
Danes številni misleci ugotavljajo, da je razsvetljenski projekt propadel, in iščejo izhod, rešitev vidijo v povrnitvi razuma v politiko, gospodarstvo in naša življenja. Res so znamenja časov takšna: kot da nas je zapustila Modrost in jo je nadomestila Norost. A osebno ne vidim rešitve iz tega v nekem razsvetljenstvu št.2, seveda nisem proti rabi razuma, prav tako ne proti dosežkom razsvetljenstva, sem pa proti njegovim zmotam, napakam, ki jih je naredilo, in proti kugi racionalizma, ki jo je razširilo po svetu.
O resnici
Racionalizem: postavljanje Razuma na prvo mesto. Odtod izhaja neka zmota: da (božanski) Razum lahko spozna resnico. Seveda se tu pojavi neko težko filozofsko vprašanje, kaj sploh je resnica. Pravzaprav je to naloga filozofije – iskanje resnice. A če izhajamo iz (razodete) resnice, da »meso in kri ne moreta spoznati resnice«, sledi, da po poti filozofije (z razmišljanjem) ni mogoče do resnice. Iz tega pa sledi, da je razsvetljenstvo gradilo na neki zmotni temeljni postavki, da namreč luč Razuma lahko razsvetli temo sveta (ravno z resnico o njem!).
Vendar, resnica nam mora biti dostopna, sicer bomo končali v nezdravem skepticizmu. Resnica: o čem?
Tu bi se osredotočil na resnico o dogajanju (dogodkih) sveta. Kaj nam bo ta resnica? Potrebujemo jo pri vsakodnevnem odločanju in pri dolgoročnem (strateškem) usmerjanju v življenju. Zakaj ta resnica ni dostopna razumu? Ker je narava vsakega dogajanja takšna: je nekaj mnogo preveč kompleksnega, tudi skrivajočega in izmikajočega se, da bi bilo to dostopno človeški pameti, telesnim čutilom in znanostim, ki jih je dalo razsvetljenstvo, zato je zmotno, v življenju se dati voditi zgolj temu, kar potrjujeta naslednja dva stavka iz knjige RŽVB: »Zavrnili ste mojega Duha in dovolili, da vas vodi vaš razum. Bolj kot mojemu Duhu ste zaupali svojemu duhu in svojemu racionalističnemu znanju«.
Iz teh dveh stavkov je jasno razvidno, da pravilno lahko človeka vodi le Duh, iz tega sledi tudi, da (edino!) Duh pozna dogajanje sveta (ne pozabimo, da Duh prežema ves svet in vse vidi, sliši, vse začuti). Ta dva stavka pa tudi nakazujeta, kako naj bi izgledalo novo razsvetljenstvo oziroma kako naj bi prvo (staro) razsvetljenstvo iz 18. stoletja presegli: z neko mnogo močnejšo Lučjo kot je šibka luč razuma, z baklo, ki je Sveti Duh in ki sveti zato, ker prinaša Besedo kot svetilko na našo življenjsko pot. Imamo tudi znanje za novo dobo, ki je v 12 knjigah RŽVB, in na samem začetku te Knjige res piše: »Jaz sem Luč in svetim vsem, da bi videli«.
Za način mišljenja Zahodnjakov je značilno, da se opirajo na svoj razum, a kar se tiče dogajanja sveta, vedno znova ugotovijo, da na ta način ne morejo najti nobene gotovosti. Še posebej ne, kar se tiče življenjske usmeritve, saj še manj morejo vedeti, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti (prihodnost lahko pozna le Bog!), in ker tu po poti razuma ne morejo najti nobene gotovosti, je za duhovno-psihološko stanje Zahodnjakov značilno, da jim v življenju manjka opore in usmeritve.
Novo razsvetljenstvo
18. stoletje – stoletje luči (Razuma). Preseganje tega razsvetljenstva ne vidim samo v vračanju razuma v naša življenja (razum, razumnost – to je nujno potrebno!). ampak v vnašanju nečesa močnejšega od človeške pameti v življenje, priznati, zavesti se, kaj razum zmore in česa ne. Se pravi, priznati njegovo omejenost. Priznati najprej, da po poti razuma (filozofije, razmišljanja) ni mogoče do resnice o dogajanju sveta. A ta resnica nam mora biti na nek način dostopna, če naj ne bi končali v skepticizmu in nihilizmu.
Kaj nam bo resnica o dogajanju sveta, o povsem konkretnih dogodkih sveta? Potrebujemo jo za odločanje, odločamo pa se zaradi delovanja (v neki smeri). Tu je namreč nujno potreben čim boljši pregled nad nekim dogajanjem. Zakaj? Ker bodo naša dejanja vplivala na to dogajanje, in dogajanje na naša dejanja. Tu se srečamo z uspehom (ali ne-uspehom) našega delovanja, kajti neko dogajanje lahko podpira naše napore ali jih ovira. Gre tudi za problem varnosti naše poti in za problem etike: od dogodkov sveta prihajajo nad nas tudi nesreče, in naša dejanja lahko izvršijo na dogajanje sveta pozitivne ali negativne posledice. Tega se večina ljudi v večji ali manjši meri zaveda (prepričan sem, da večinoma premalo). In večina ljudi, ker so okuženi z racionalizmom, si predstavlja, da s svojo pametjo in znanjem lahko dovolj dobro spozna neko dogajanje in se pravilno odloča: vendar, ono je nekaj mnogo preveč kompleksnega, mnogo stvari se tudi izmika in skriva pred telesnimi čutili, a tudi pred vsemi pripomočki, ki jih je dala tehnika. A Zahodnjaki, ki so spoznavno-miselno pogojeni tako, da skušajo spoznati neko dogajanje po poti razuma, slej ko prej naletijo na meje in »ne-prepoznavno«, posledica pa je neko njihovo duhovno-psihološko stanje, ki ga označuje odsotnost gotovosti, opore in usmeritve v življenju. To se jim danes zgodi še pogosteje in še prej, kar povzroča ravno moderna doba: ona ustvarja neko dogajanje sveta, ki je še mnogo bolj kompleksno, dinamično in nepredvidljivo kot nekoč. Zaradi nereda v družbi (posledica odpada od vere, ta pa je posledica razsvetljenskega racionalizma!) in zaradi zapletenega življenja s tehniko. Problemi, ki jih moramo reševati, so postali tako zapleteni, da je še bolj očitno, kako šibko orodje za njihovo reševanje je razum, in tudi če si pri tem pomagamo z njegovimi dosežki (znanost, tehnika). Zato lahko zaključimo, da je ravno razsvetljenstvo ustvarilo razmere, ki nas bodo navedle k preseganju razsvetljenstva, in sicer z iskanjem neke Luči, mnogo močnejše od razuma, ki bo zares lahko razsvetlila temo sveta z Resnico o njem, in ta Resnica naj bi dala človeku gotovost, ki mu pomeni tudi oporo in usmeritev v življenju.
Problematika jezika Duha
Problem, kar se tiče (vsakega!) dogajanja, ni samo naše nepopolno (zelo zoženo, fragmentarno in zato zmotno) spoznavanje, ampak tudi nepopolno opisovanje stvari. In pri vsej literaturi gre pravzaprav za opisovanje takšnega ali drugačnega dogajanja, a vsak človek se mora slej ko prej zavesti meja jezika, govorjene in še posebej pisane besede (Ivan Cankar: »Komaj za vsako deveto stvar je beseda!«). V novem razsvetljenstvu bomo zato soočeni s še eno težko nalogo: s preseganjem človeškega jezika in osvajanjem jezika Duha. Neko dogajanje namreč lahko res celovito (popolno) opisuje edino jezik Duha, zato bomo človeški jezik presegali ravno na tem področju – na področju spoznavanja dogajanja. Če naj bi spoznavali resnico o konkretnih dogodkih s pomočjo Duha, moramo ta jezik seveda čim bolje poznati. Pri videnjih, skozi katere dogodke vidimo, gre za jezik Duha: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. Človeški jezik je močno pogojen (in omejen!) z možnostmi snovi, pri Duhu, ki je ne-materija, pa gre za povsem nove, drugačne in mnogo širše možnosti, a ravno zato je ta jezik (edini!) dovolj močan, da opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta.
A posledica tega je tudi njegova zahtevnost. Kljub njej pa moramo poskušati, da bi prišli do resnice in s tem do opore in usmeritve, čim več od tega, kar prihaja od Duha, razumeti. Razum-eti: tu ni pomemben samo razum (inteligenca), pomembna je tudi intuicija, obenem pa ne smemo nikoli izpustiti izpred oči naslednje resnice: »Ne poskušaj povsem razumeti moje Poti. Če to poskušaš, se izgubljaš na stranpoteh, ki ne vodijo nikamor. Moje Misli in Poti NISO vaše misli in poti. Pravim vam, da je razlika ogromna!«
Se pravi, s svojo omejeno pametjo, znanjem, vedenjem ne smemo poskušati nemogočega, pri jeziku (nočnih) videnj smo namreč soočeni z božjimi Mislimi, Duh, ki jih ustvarja, prinaša v dušo Besedo, ki je Logos samega Boga. A v tem je preseganje razsvetljenskega (filozofskega) načina spoznavanja stvari: »Moje poučevanje ni kot filozofija. Prihajam k tebi in te poučujem, kakor Duh uči duha«.
Že v tem je torej zahtevna naloga za »novo dobo«: osvajanje visokega jezika Duha, več vzrokov je za to zahtevnost, eden od njih: tu ne gre za jezik znakov, ampak za govorico simbolov, a predvsem iz tega izvirajo njegove neomejene možnosti, možnost opisovanja dogodkov sveta. Vendar pa: simbol nikoli ne more biti do kraja raziskan in razumljen, vedno ostaja tudi SKRIVNOST. Ob vsem skupaj pa je prisotna še ena težava naše dobe: »Izgubili ste čut za jezik mojega Duha«.
