Sredi Šiške mož se je zadrl:
»Dol z Ljubljano, hočemo svobodo,
Šiškarji da lastno si usodo
si pisali bomo!«. – se oprl.
Se oprl je na kandelaber,
saj težko obstal je sredi Šiške,
videl je povsod le bele miške,
pred seboj drevo, visoki gaber.
Se na gaber je potem opiral,
enkrat še zavpil, da Šiška mora
se osvoboditi spon, nadzora,
ni potem možak se več upiral.
Ga premagal spanec je neskončni,
na drevo oprt, na Šiške sredi,
v sanjah so bili zgolj drevoredi,
videl v drži sam se je pokončni.
»Je Butalec«, rekli so navzoči,
»ta sploh Šiškar ni, saj ga poznamo,
včasih mu za kak kozarček damo.«
Strinjali so se mimoidoči.
Kar priteče cel konvoj žandarjev,
vklenejo možaka sredi Šiške,
ravno ko odšle so bele miške,
in odlétel stran je roj komarjev.
Vržejo nemudoma ga v ječo,
da ni Šiškar, to prav nič ne šteje,
je naloga, da se čim hitreje
obračuna s Šiškarjem, nesrečo.
Ni alibi bil alkoholizem,
tale Šiškar smrtno je nevaren,
sklenil je sodnik, saj mož nemaren
dregnil je ob totalitarizem.
